Lani so na Češkem v sistem češke nacionalne televizije vdrli člani umetniške skupine Ztohoven, ki so v času vremenske napovedi prikazali lažno jedrsko eksplozijo v čeških gorah. Gledalci češke nacionalne televizije so junija lani v živo lahko opazovali, kako je Orjaške gore (panorama Krkonoš) naenkrat zasenčil močan soj slepeče luči, takoj zatem pa so na obzorju zagledali gobast oblak.

Sedem članov skupine se je znašlo pred sodiščem, ki jih je maja oprostilo širjenja lažnih informacij, a se je državni tožilec na razsodbo pritožil, zadeva pa bo tako znova prišla pred sodišče. Člani Ztohovna so pojasnili, da je bil namen njihovega projekta prikazati, do kolikšne mere lahko mediji zmanipulirajo resničnost. Za projekt, ki ga je češka nacionalna televizija označila za neprimernega, je umetniška skupina dobila nagrado za mlade ustvarjalce 333 praške Narodne galerije, vredno slabih 14.000 evrov.

Prvi medijski šaljivec
Začelo se je davnega leta 1938, ko je 30. oktobra ameriški novinar in igralec George Orson Welles prek radijskih sprejemnikov javnosti predstavil igro Vojna svetov. Igra je bila posneta kot poročilo in je zvenela kot javljanje v živo, s to razliko, da je bila vsebina poročilo o marsovski invaziji na Zemlji. Večina poslušalcev je preslišala začetno obvestilo, da gre za radijsko igro, in verjela, da gre za resnično javljanje v živo. Posledica je bil nenaden paničen strah pred napadom Nezemljanov, mnogi pa so začeli bežati iz lastnih domov.

Igra je prinesla Orsonu Wellesu hitro rastočo slavo, ki ga je pripeljala do Hollywooda, kjer je posnel znan film Državljan Kane. Gledališče Mercury, izpod katerega je igra Vojna svetov izšla, pa je za sponzorje pridobil Campbell Soup in se od takrat imenoval The Campbell Playhouse.

Pomanjkljivosti radia po Brechtu
Sicer pa je že nemški dramatik Bertol Brecht leta 1932 razmišljal o radiu kot mediju komunikacije. Po Brechtovem mnenju je radio nastal v trenutku, ko je bila tehnologija dovolj razvita, družba pa še ni bila na stopnji, ko bi ga bila pripravljena sprejeti. Radio je tako postal le predvajalnik in nadomestek za gledališče, opero, koncerte itd ... (kar bi danes lahko rekli za televizijo). Kot največjo pomanjkljivost radia pa je Brecht videl njegovo enosmernost v komunikaciji, moral pa bi biti dvosmeren, kar pomeni, da gre zgolj za predvajanje, ne pa tudi komuniciranje.

Pozneje so se mnoge medijske potegavščine preselile na televizijske sprejemnike, naravnost idealno gojišče tovrstnih potegavščin pa je svetovni splet.

Lažne češke sanje
Češka pa pozna vsaj še eno podobno medijsko oziroma potrošniško potegavščino. Vit Klusak in Filip Remunda sta napisala scenarij in posnela film Češke sanje. Namen filma je bil pravzaprav raziskati psihološko in manipulativno moč potrošništva in za to sta Klusak in Remunda ustvarila oglaševalsko akcijo za hipermarket, ki sploh ne obstaja. Film tako prikazuje celoten potek akcije, ki se je dejansko dogajala v Pragi, kar pomeni, da je bilo na čeških televizijah mogoče videti reklame za ta hipermerket, na ulicah pa so bili panoji polepljeni s plakati s slogani: "Ne pojdite", "Ne hitite", "Ne zapravljajte".

Celotna kampanja je pritegnila 4.000 ljudi, ki so se 31. maja 2003 zbrali na zeleni poljani, kjer pa jih pričaka le kulisa oziroma lažna fasada, visoka 10 metrov in široka 100 metrov. Množica je nad ukano seveda ogorčena in razočarana.

Medijske potegavščine pri nas
Pri nas je bila v zadnjem času najbolj odmevna nenavadna politična kampanja predsedniškega kandidata Arturja Šterna, ki je na novinarsko konferenco pripeljal striptizeto, se skoraj gol sprehajal po središču Ljubljane in prodajal podpise podpore, ki so mu jih namenili volivci. Vse skupaj pa je bila le krinka za snemanje dokumentarnega filma, ki naj bi prišel v kinematografe.

Za začetnika medijskih potegavščin pri nas velja Alkalaj, ki je v sodelovanju s Skaggsom leta 1998 v slovenske medije spravil novico, da naj bi Inštitut Jožefa Štefana s "superračunalnikom" opravljal sporne genetske raziskave na ljudeh. Alkalaj se je omenjal tudi v zvezi z računalniško prevaro Matjaža Roglja, ki je leta 2001 medijem poslal sporočilo, da je postal neuradni svetovni prvak v računalništvu, ki so ga mediji brez preverjanja objavili.

Vsa stvar bi lahko pokazala le na površnost medijev, če se ne bi izkazalo, da je Rogelj za svoje priprave dobival velike vsote denarja od ministrstva za šolstvo in zasebnih podjetij.

Ukane s političnim tonom
Med najbolj odmevne medijske potegavščine pa nedvomno sodijo različne politično obarvane ukane. Februarja je na Hrvaškem odmeval lažen intervju s premierjem Ivom Sanaderjem, ki ga je objavil novinar Davor Butković, misleč, da je po elektronski pošti komuniciral s pravim premierjem, v resnici pa mu je odgovarjal 23-letni nekdanji novinar časopisa Nacional Viktor Zahtila.

Svojo mero medijske šale pa je prejela tudi Belgija, ko je nacionalna televizija RTBF leta 2006 objavila novico, da je flamski del države razglasil neodvisnost, kraljevi par pa je pobegnil v tujino. V državi je zavladala panika, televizija pa se je čez pol ure opravičila in povedala, da so z izmišljeno informacijo želeli sprožiti razpravo o prihodnosti Belgije.

Lejla Švabić