Limbachova je od leta 2003 predsednica komisije za restitucijo, ki jo je zvezna oblast pooblastila tudi za razrešitev primerov nacistične zaplembe umetnin. Beseda Jutte Limbach ima v Nemčiji precejšnjo težo, dotično komisijo nekateri imenujejo kar "komisija Limbachove".

Državni muzeji, ki so sedanji lastniki teh umetnin, bi jih po njenem mnenju morali vrniti, saj so večinoma vendarle vedeli, da imajo v lasti stvaritve t. i. degenerirane umetnosti. Vendar se ta odločitev ne bi preprosto nanašala tudi na dela, ki so pristala v zasebni lasti.

Med deli, ki jih je nacistični režim klasificiral kot taka, so se med drugim znašle slike Paula Kleeja, Maxa Beckmanna, Vasilija Vasiljeviča Kandinskega in Georgea Grosza. Nacisti so umetnine leta 1937 zaplenili in jih deloma tudi prodali, izročitev pa je zaukazal takratni nemški kancler Adolf Hitler.

Zavzemanje za razveljavitev zakona iz leta 1938
Podlaga za to je bil nacionalsocialistični zakon o zaplembi iz leta 1938, ki je zaplembo naknadno legitimiral in še do danes ni bil razveljavljen. Limbachova je v intervjuju za Süddeutsche Zeitung povedala, da "če so bila ta dela kupljena z zavestjo, da gre za iz drugih muzejev odtujene slike, nimam nobenih pomislekov glede razveljavitve teh pridobitev". Limbachova zato svetuje, da se omenjena umetniška dela obravnava enako kot tista, ki so bila med nacizmom ukradena posameznikom. V tistem času si je režim namreč nasilno prilastil umetnine, ki so bile v judovski lasti.

Leta 1998 je 44 držav podpisalo washingtonsko deklaracijo, s katero so se zavezale, da bodo poskrbele za odkritje ukradenih umetniških del in jih vrnile zakonitim lastnikom. Odbor njene komisije preučuje primere nacistične kraje umetnosti in skrbi za priporočila o tem, ali naj se dela vrne ali ne. Če bo pri svojih prizadevanjih uspešna, bo to privedlo do obsežne izmenjave umetniških del med muzeji, to pa pomeni, da bodo s tem razdrli zbirke, ki so jih muzeji vzpostavili v preteklih desetletjih.