To je en prizor iz zakulisja, ki ga vendarle vidimo vsako leto: zlati kipci na različnih stopnjah pozlačenosti. Foto: EPA
To je en prizor iz zakulisja, ki ga vendarle vidimo vsako leto: zlati kipci na različnih stopnjah pozlačenosti. Foto: EPA
Če bi morali ugibati, bi stavili na to, da bo letos svojo točko dobil Uggie, prisrčni jack russel terier iz filma Umetnik. Foto: EPA
dvorana Kodak
Letos nas bodo skušali prepričati o "brezčasni lepoti kinodvoran", s katero se (predvidevamo, da je to sporočilo) piratsko pretakanje filmov s spleta ne more meriti. Foto: EPA
Po poplavi ogorčenja na Twitterju sodeč bi ljudje na odru gledališča Kodak radi videli tudi gospodično Piggy. Foto: EPA

Producenta prireditve Brian Grazer in Don Mischer sta se letos, za spremembo, naloge lotila brez javnega razpravljanja o tem, kako sta si spektakel zamislila. Pred nekaj tedni so novinarji izvedeli le, da letos poskušajo ohraniti kanček skrivnostnosti: če bi radi vedeli, kaj bo (poleg seveda nagrajencev) prinesla podelitev oskarjev, jo boste morali gledati, pravijo. Prav tako se je za zdaj v popolno tišino zavil voditelj Billy Crystal, ki bo pred 26. februarjem menda dal en sam intervju, in sicer za Entertainment Weekly.

Dostojanstvo stare šole ali pihanje na dušo mladim?
Tak pristop je v skladu s "staro šolo" razumevanja filmske industrije, piše New York Times, torej s stališčem, da najboljša umetnost nastaja za zaprtimi vrati in visokimi zidovi studia, pri čemer se javnosti razkrije šele popolnoma končan izdelek.
Je pa res, da dandanes, v času družabnih omrežij, fotoaparatov na vsakem telefonu in mentalitete resničnostne televizije, javnost pričakuje tudi vpogled v zakulisje in genezo spektakla. To je, denimo, skušala upoštevati lanska podelitev, ki je v slavnostni večer vpletla par "novodobnih" atrakcij, na primer to, da je voditelj James Franco na odru bral SMS-sporočila, da je obstajala aplikacija za iPhone, ki je prenašala intervjuje iz zaodrja, ter to, da so se mame nominirancev ("mominees") vzporedno oglašale prek Twitterja. (Ker sta letos med glavnimi nominiranci tudi priletna Christopher Plummer in Max von Sydow, bi bilo sodelovanje "mominees" seveda precej težje izvedljivo.)
Nekateri člani Akademije so menda v zadnjih mesecih zaradi nizke gledanosti in splošne nejevolje nad lansko podelitvijo pozivali k še temeljitejšim spremembam. Ena "struja" je, po neuradnih informacijah za new York Times, predlagala celo, da bi celoten proces sestavljanja podelitve predstavili javnosti in ji pri njem tudi dovolili soudeležbo. Med predlogi je bilo še: nominiranci bi lahko dobili telefone, da bi se z njimi slikali v odštevanju do začetka, izžrebance ali znane blogarje bi lahko spravili v zaodrje ali na slavno zabavo Vanity Faira in tako dalje. Kaj od tega se seveda še lahko izkaže za del letošnje podelitve.
Zdi se, da si oskarji letos po začetnih "škandalih" - zaradi politično nekorektnih komentarjev je bil najprej odpuščen producent Brett Ratner, nato pa je dal odpoved tudi Eddie Murphy - želijo manj opaznosti.

Bodo Mapetke spustili na oder?

Še vedno je v zraku tudi precej pomemben segment: odpeti nominirane pesmi ali ne? Grazer in Mischer sta uradno črtala obe nominiranki - Man or Muppet iz Disneyjevega filma Mapetki (zaradi česar so oboževalci začeli besno kampanjo na Twitterju) in Real in Rio iz Foxovega Ria. Neuradno pa so menda še v zadnjih dneh pri Foxu mrzlično skušali urediti vizum Carlinhosa Browna, enega izmed skladateljev druge pesmi - za vsak slučaj, če se bodo zgodile še kakšne spremembe, še piše Times.
Patina nostalgije
Poleg tega, da rdeče niti letošnje prireditve ne poznamo, se da sklepati, da bo vse potekalo v duhu tradicije in vračanja h koreninam. Dvorano Kodak bodo tako, kot je v eni izmed redkih izjav za javnost povedal Grazer, spremenili v "brezčasno kinodvorano" in tako skušali poudariti pomen kina v času, ko nas razvoj tehnologije potiska v smer gledanja filmov na majhnem, domačem zaslonu.
Če ne drugega, bo nostalgičen pridih večeru dodala patina treh od devetih nominirancev za oskarja za najboljši film: Umetnik, Polnoč v Parizu in Hugo. Vse tri filme se da namreč razumeti kot poklon književnosti ali umetnosti prve polovice 20. stoletja, časom, ko je bil film še v povojih.