"Nisem mogel pričakovati takojšnjega razumevanja. Pričakoval sem, da bo razumevanje prišlo čez nekaj časa, vendar se je zgodilo že kar takoj in sem zelo lepo presenečen," je o zmagi - njegov Arheo je včeraj v Portorožu dobil vesno za najboljši film - povedal Jan Cvitkovič, sicer diplomirani arheolog, ki s svojim najnovejšim filmom brska po "arheologiji" podzavesti ter na sledi za kolektivnim praspominom raziskuje osnovna človeška psihološka stanja.

V brezčasni (a pravzaprav kar prepoznavno kraški) pokrajini, po kateri so nadrobljeni betonski ostanki zdaj očitno izginule civilizacije, se brezimni Moški, Ženska in Deček počasi zbližujejo v procesu tvorbe osnovne družbene celice, družine. Futuristične oprave dajejo slutiti, da imajo za seboj nekakšno apokaliptično vojno, njihovo neartikulirano izražanje in bujno zelenje pokrajine pa, nasprotno, bolj asociirata na pradavnino. "Prafilm o pradružini," je to opisal režiser, ki svoje protagoniste, ki prehajajo od občutenja sovražnosti in nezaupljivosti pa do radovednosti in na koncu ljubezni, vodi skozi arhetipske situacije ter jih poveže v nekakšno pra-skupnost.

Nenavaden film - prav gotovo. Pogumen - prav tako. (Predsednik festivalske žirije Matjaž Javšnik je imel prav, ko je komentiral, da ni veliko režiserjev, ki bi si upali svojo kariero z enim samim filmom postaviti na kocko tako nedvoumno, kot je to storil Cvitkovič). Tega, da je bil resnično "razumljen", pa se je morda prehitro veseliti.

Podobno kot lani se verjetno tudi letos noben opis zmagovalnega filma ne bo mogel ogniti pridevnikom liričnosti, sugestivnosti in enigmatičnosti ter večkratnim omembam "avtorskega filma". A kjer se je Burgerjev Circus Fantasticus razraščal v subtilno, kljub odsotnosti besed zgovorno alegorijo življenja, smrti in vojne, Arheo ostaja serija (sicer lepih) posnetkov narave, ki pa jih, v primerjavi z, denimo, Malickovim Drevesom življenja, v koherentno celoto bolj kot avtorjeva vizija dviguje dovzetnost vsakega posameznega gledalca, ki, kot se je izrazil Zdenko Vrdlovec, vse te pejsaže lubja, zemeljske prsti in neba kontemplativno motri in ob njih razmišlja … ali pa tudi ne.

Tudi kratka utemeljitev odločitve žirije - Cvitkovič je vesno dobil "za nepričakovano izkušnjo čistega filma" - daje slutiti, da je filmska srenja bolj kot kar koli drugega nagradila avtorjevo intenco in pogum, po komunikativnih (in priljubljenih) filmih, kakršni so bili V leru, Kruh in mleko in Odgrobadogroba, narediti nekaj popolnoma brez obzira na pričakovanja in odzive občinstva.

FSF – Komu je sploh namenjen?
No, se pa to vsaj lepo sklada s tem, da FSF kljub očitnim poskusom organizatorjev, da bi iz njega naredili osrednjo slovensko filmsko prireditev, ostaja predvsem zabava filmarjev - za filmarje. O tem pričajo tako statistika prodaje vstopnic (od približno 3.300 letos izdanih vstopnic je bilo prodanih le 1.246) kot tudi vsakoletne ankete raznoraznih televizij, ki po portoroški promenadi skušajo loviti "utrip" festivala, a od mimoidočih brez izjeme dobivajo samo rahlo zmedene odgovore "A to je ta teden? Nisem opazil nobenih plakatov ..." in "Ne, ničesar nismo šli gledat". Nova direktorica festivala Marija Mrdonović, ki je v intervjujih svojo vizijo prihodnosti FSF-ja opisala kot "slovensko različico oskarjev", ima pred seboj očitno še veliko dela - in tista rdeča preproga, ki jo vsako leto razvijejo pred vhodom v Avditorij, pri tem res ne igra bistvene vloge.

Festivalske "paradne konje" bi bilo kot take treba tudi obravnavati
Pa tudi kot zgolj predstavitev aktualne slovenske filmske produkcije za strokovno javnost in medije se FSF ne izkaže najbolje. Ali, kot se je na tiskovni konferenci v soboto popoldne, na kateri je pred mikrofoni sedelo približno dvakrat toliko ljudi kot v občinstvu, precej nazorno izrazil producent Danijel Hočevar: V litrsko steklenico se preprosto ne da spraviti dveh litrov vode. Še drugače povedano: festival počasi postaja "talec" tega, da se lahko pohvali, da so "v treh dneh zavrteli 67 filmov" (takšna je letošnja statistika). Filmi, ki jih je FSF izbral za svoj osrednji, tekmovalni spored, so tako praviloma deležni mačehovske obravnave: tiskovne konference so, denimo, pragmatično strpane na neko popoldansko uro, ki s samo projekcijo filma pogosto nima nobene zveze, režiserji pa so prisiljeni, da, medtem ko zgoraj v dvorani poteka neka druga projekcija, bolj ali manj sami sebi razlagajo o svojem filmu, ki se je odvrtel že sredi prejšnjega dneva.

Kisli nasmehi skupinske zadrege
O tem, da so v skupne tekmovalne sekcije strpani filmi, ki v resnici niso primerljivi med seboj, je bilo povedanega že veliko, prav tako pa ne moremo drugega, kot da se strinjamo z nejevoljnim komentarjem Metoda Pevca, češ da je "guncanje afen na odru žaljivo do vseh, ki se moramo tam klanjati in se upirati duhovičenju". Pri tem je imel najbrž v mislih petkovo premiero svoje drame Lahko noč, gospodična, po kateri je bila celotna ekipa sklicana na oder, nato pa deležna zgolj pavšalnega poizvedovanja o stopnji sreče Polone Juh in njenem materinstvu (zaradi takega in podobnega "šaljenja" nam je bilo vsem v dvorani nerodno kar nekajkrat).

Drugi veliki zmagovalec festivala je seveda Izlet, "road" movie Nejca Gazvode, ki je pobral tako kipec za scenarij kot tista za najboljšo moško in žensko vlogo ter obenem še nagrado slovenskih publicistov in kritikov. Da je (jugo)nostalgija še vedno precej varen recept za uspeh, sta medtem dokazala tako glas ljudstva - s povprečno oceno 4,64 je film po izbiri občinstva postal Kruha in iger Klemna Dvornika, TV-komedija o velenjski družini sredi osemdesetih, ki se v Ljubljano odpravila na snemanje televizijskega kviza - kot tudi bučen aplavz, ki ga je na sklepni večer požel novi in dolgo napovedovani film Andreja Košaka, Stanje šoka.

"Izgubljeni sin" se vrne v domovino
Košak, vedno glasen kritik počasne in s finančnimi sredstvi skope domače filmske mašinerije, je namreč po več letih prostovoljne emigracije v Berlinu in s pomočjo številnih tujih vlagateljev s svoje nove, "zunanje" perspektive posnel komedijo o tranziciji. Režiser, ki se najbrž nikoli ne bo mogel otresti "bremena" uspeha Outsiderja, slabih petnajst let pozneje igra na karte vsem ljube retroestetike, ki jo vplete v nekakšno slovensko različico komedije Zbogom, Lenin!.

Podcenjevanje občinstva?
Film o preprostem kovinostrugarju, "tovarišu" Petru, ki se leta 1996 po desetih letih zbudi iz kome in ugotovi, da je medtem nekdo Jugoslaviji izmaknil tla pod nogami (z balkansko vojno "obračunamo" jedrnato: "Je bilo veliko mrtvih?" - "Ful."), njegovo življenje pa se je razblinilo v nič (žena se je pravkar poročila z najboljšim prijateljem), je očitno lepo posneto delo veščega pripovedovalca filmskih zgodb, ki pa ogromno izgubi zaradi grobo poenostavljenega, črno-belega ideološkega karikiranja (Kapitalizem je slab! Denar ne more kupiti tistega, kar je v življenju zares pomembno!, nam sporoča Stanje šoka), okorne situacijske komike (vsesplošno omedlevanje, ko se izgubljeni mož po desetih letih - še vedno v svojem delavskem kombinezonu in na pogled niti en sam dan starejši - pojavi na poroki), preprosto neverjetnih elementov in patetike sklepnega prizora, v katerem naš junak s solznimi očmi v televizijske kamere natrosi "življenjskih resnic".

Leto "mladega" filma
Letošnji FSF bogato bero novih filmov pošilja različnim usodam naproti: medtem ko Izletu, Stanju šoka in (kar se nagrad tiče) spregledanemu Lahko noč, gospodična najbrž že zdaj lahko prerokujemo vsaj soliden obisk v kinematografih, TV-filmom bolj ali manj uspešen boj za vsaj kratke projekcije na velikem platnu, zmagovalnemu filmu polariziranje javnega mnenja in številnim drugim tih zaton v pozabo, pa gre lahko 14. leto festivala v arhive vsaj kot tisto, kjer je (še kot režiser) nase opozoril Nejc Gazvoda in kjer je Klemen Dvornik s kar dvema filmoma dokazal, da je dobra ideja še vedno srce vsakega izjemnega filma.

Poleg Kruha in iger je Dvornik namreč predstavil še Prepisane, dveurno različico celotne prve sezone spletne nadaljevanke, katere idejna zasnova in scenarij sta nastala pod taktirko Jonasa Žnidaršiča, ki velja za krovno osebo slovenskega spleta. Gre za za slovensko prizorišče, povsem inovativno, duhovito neo-noir detektivko, ki si "izposoja" stripovsko estetiko Mesta greha in 300, obenem pa je vsaka epizoda referenca na to ali ono kultno filmsko sekvenco, pa naj bo to v hipu prepoznavni Dirty Harry (reinterpretiran v zagorščini) ali apokrifna, nikoli posneta uvodna sekvenca Iztrebljevalca Ridleya Scotta.