Freeman je v dolgoletni karieri sodeloval pri več kot sto filmih, za kamero pa je stopil le za film Bopha!. Leta 2005 je za stransko vlogo v filmu Punčka za milijon dolarjev prejel oskarja.

Freeman se je rodil 1. junija 1937 v Memphisu, v družini s štirimi otroki, ki se je pogosto selila. Kot igralec se je prvič preizkusil pri osmih letih v šolski predstavi, štiri leta pozneje pa je zmagal na državnem dramskem tekmovanju.

Leta 1955 je odklonil štipendijo Univerzitetne dramske šole v Jacksonu in se priključil ameriškim vojaškim silam. Pet let pozneje se je preselil v Los Angeles in delal kot zapisnikar na fakulteti, dejaven pa je bil tudi kot plesalec in član plesne skupine Opera Ring.

Prvo igralsko vlogo je dobil v filmu Who Says I Can't Ride a Rainbow? iz leta 1971, a je pozornost ameriških medijev pritegnil šele leta 1983 z vlogo v televizijski seriji Another World ter z nastopom v otroškem programu The Electric Company.

Prelomna vloga na prelomu v 90.
Šele sredi 80. let so ga začeli angažirati za pomembnejše vloge. Pogosto je igral inteligentne, poštene in resne like, ljubljenec režiserjev pa je postal po vlogi v filmu Šofer gospodične Daisy (1989), za katero je prejel tudi zlati globus.

Med drugim je bil Azeem v Robinu Hoodu - princu tatov (1991), kaznjenec Ellis v Kaznilnici odrešitve (1994), detektiv Somerset v srhljivki Sedem (1995), Jim v Dežju za ubijanje (1998), pa Lucius Fox v Batmanu: na začetku (2005). Oskarja mu je istega leta prinesla stranska vloga boksarskega trenerja v filmu Punčka za milijon dolarjev.

V sklopu zlatih globusov so mu leta 2012 dodelili še nagrado Cecil B. DeMille za življenjsko delo. Za dosežke in predanost igri skozi vso kariero so ga med drugimi nagradili tudi Ameriški filmski inštitut ter mednarodni filmski festivali v Denverju, Dubaju, Zürichu, Karlovih Varih in Filadelfiji.

Gleda v prihodnost
Čeprav je v karieri sodeloval že pri več kot stotih filmih, pa Freeman tudi pri 80 letih še zdaleč ne miruje. Lani smo ga lahko gledali v Ben-Hurju in drugemu delu Mojstrov iluzij, letos pa v filmu Upokojitev v stilu, v katerem v vlogi upokojenca nastopa ob Michaelu Cainu in Alanu Arkinu. Trojico prešine ideja, da bi si stara leta polepšali z bančnim ropom. Po podatkih spletne strani IMDb so v postprodukciji še trije filmi, v katerih je zaigral – Villa Capri, The Nutcracker and the Four Realms in Angel Has Fallen.

Kot režiser se je poskusil zgolj pri projektu Bopha! iz leta 1993, je bil pa dejavnejši kot producent. Leta 1997 je skupaj z Lori McCreary ustanovil tudi filmsko produkcijsko hišo Revelations Entertainment.

V regiji je veliko zanimanja zbudil, ko se je leta 2010 kot častni gost udeležil 16. filmskega festivala v Sarajevu, kjer se je srečal s filmskimi ustvarjalci z Balkana in predstavil film Nepremagljiv. V njem je upodobil južnoafriškega politika in državnika Nelsona Mandelo.

Pred nekaj meseci je ob visokem življenjskem jubileju za enega od britanskih portalov povedal, da si želi živeti večno, saj je preveč radoveden, da bi umrl. Dodal je, da ne živi v nostalgiji – "preteklost je preteklost, jaz gledam v prihodnost".