Gledamo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 4 glasov Ocenite to novico!
Prihodnost
Glavna protagonistka filma Prihodnost, profesorica filozofije Nathalie (Isabelle Huppert), je še posebej naklonjena svojemu nekdanjemu študentu Fabienu (Roman Kolinka), s katerim se pogosto srečujeta, razpravljata o filozofskih vprašanjih in njegovih načrtih za prihodnost. Foto: IMDb
       Nathalie je lik, ki je bil napisan prav za Isabelle Huppert, in morda ravno zato v nekaterih pogledih spominja na like, ki jih igralka pogosto igra tudi sicer. Iz tira jo vrže zelo malo stvari. Čeprav jo zapusti mož in ji umre mama, se zdi, da jo od vsega najbolj vznemiri to, da hoče založba, pri kateri objavlja, natisniti njene knjige z neokusnimi platnicami, ali da iz njene osebne knjižne zbirke izgine nekaj del njenih najljubših avtorjev.       

Filmska recenzija: Prihodnost

Film Mie Hansen-Løve po zgodbi njenih staršev
14. marec 2017 ob 19:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zadnji trije filmi francoske režiserke Mie Hansen-Løve se ukvarjajo s temami, ki se med seboj razlikujejo kot dan in noč, a jih vseeno povezuje rdeča nit. Prva ljubezen pripoveduje o mladostni čustveni silovitosti, ki z leti zbledi, a vseeno za vedno ostane v spominu ...

Eden o mladem didžeju, ki svojo mladost preživi v klubih za mešalno mizo, dokler ne ugotovi, da je tam od svojih vrstnikov, ki so vmes odrasli, ostal sam; v Prihodnosti pa Nathalie, profesorica filozofije, šele po letih in letih poučevanja in po tem, ko se njeno življenje obrne na glavo, ugotovi, da ima filozofijo, s katero se ukvarja že od mladih let, sicer še vedno rada, vendar ima še raje življenje. Mladostna strast ali do določenega človeka ali do poklica v vseh treh filmih sčasoma zbledi, spremeni vlogo ali pa se preobrazi v nekaj povsem drugega.

Vse tri pripovedi biografsko izvirajo iz iste družine in morda od tod tudi njihove podobnosti: prvo zgodbo je Mia Hansen-Løve napisala po svojih doživetjih, drugo skupaj z bratom, saj je šlo za njegovo zgodbo, tretjo pa po življenju svojih staršev. Kot Nathalie (igra jo Isabelle Huppert), junakinja Prihodnosti, naj bi bila oba namreč profesorja filozofije, njena mama pa naj bi kot Nathalie v filmu pogosto ohranjala stike s svojimi študenti, ki so jo obiskovali tudi na domu.

Nathalie je še posebej naklonjena svojemu nekdanjemu študentu Fabienu (Roman Kolinka), s katerim se pogosto srečujeta, razpravljata o filozofskih vprašanjih in njegovih načrtih za prihodnost. Fabien se namreč odloči, da bo Pariz iz političnih razlogov zapustil in odšel živet na podeželje. Nathalie njegov mladostni idealizem in romantična zagnanost ne prepričata zares, vendar jo vseeno privlačita – morda jo spominjata na njo samo, ko je bila njegovih let, morda pa jo pri Fabienu preprosto zapelje žar, s katerim ta govori o svetu in svojih prepričanjih.

Nathalie je lik, ki je bil napisan prav za Isabelle Huppert, in morda ravno zato v nekaterih pogledih spominja na like, ki jih igralka pogosto igra tudi sicer. Iz tira jo vrže zelo malo stvari. Čeprav jo zapusti mož in ji umre mama, se zdi, da jo od vsega najbolj vznemiri to, da hoče založba, pri kateri objavlja, natisniti njene knjige z neokusnimi platnicami, ali da iz njene osebne knjižne zbirke izgine nekaj del njenih najljubših avtorjev.

Morda je to, kako jo neuresničljivost njene ljubezenske zgodbe s Fabienom potre, ravno zato še toliko bolj tragično – a kot vse drugo tudi to v filmu Mie Hansen-Løve poteka samo med vrsticami, saj je Prihodnost svojemu naturalističnemu slogu zvesta tudi pri pripovedi. Nathalie se zgodi vse, hkrati pa se ji ne zgodi nič – odvisno, kako gledate na film. Prihodnost pa je, tako kot režiserkini prejšnji filmi, film brez lahkih rešitev ali odgovorov in film, v katerem je tako kot v resničnem življenju bistveno predvsem minevanje časa.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo