Bledolična, sprana in slabokrvna kopija Pobesnelega Maxa v gledalcu že s svojimi prvimi prizori vzbudi slutnjo vsesplošne demence. Foto: Promocijsko gradivo
Bledolična, sprana in slabokrvna kopija Pobesnelega Maxa v gledalcu že s svojimi prvimi prizori vzbudi slutnjo vsesplošne demence. Foto: Promocijsko gradivo
Film Svet prihodnosti (Future world, 2018) sta režirala James Franco in Bruce Thierry Cheung. Foto: Promocijsko gradivo

A proces preobrazbe se je nadaljeval: sledila je namreč temeljita redefinicija njunih vlog, s katero je največ pridobila televizija, saj si je s svojim produkcijsko in ustvarjalno ambicioznim, domiselnim ter predvsem inovativnim pristopom izborila nesporni primat na terenu avdiovizualnega.

Tako nam ta danes kaže dva obraza: na malih zaslonih navdušuje vrhunska izvirna produkcija v tradicionalnih televizijskih formah, ki ne tako redko zaide celo na platna klasičnih kinodvoran; s prestopom na stran filmske produkcije pa takoj in neizogibno trčimo ob spoznanje, da se ta še vedno ne zna prilagoditi novim razmeram in novi dobi. Brez ustvarjalnega naboja in brez vizije se nad gladino zadržuje zgolj na račun tega, da se ves čas zadržuje na rešilnem čolnu različnih oblik serialnosti in se s tem prostovoljno omejuje na naravnost duhamorno udejanjanje že ničkolikokrat preverjenih vzorcev in vsebin. Pomanjkanje ustvarjalnega zanosa, inovativnosti v podajanju in sposobnosti ustvarjanja ali vsaj prepoznavanja obetajočih zgodb je že tako kričeče, da v zadnjih letih na platnih vse pogosteje končajo tudi dela, ki bi v preteklosti romala neposredno med videosmeti.

Krasen primer takega, iz obupa porojenega poskusa hollywoodskih producentov, da bi kljub ustvarjalni jalovosti, nedomiselnosti ter vsebinsko skoraj imbecilnosti na račun elitne igralske zasedbe iz projekta vendarle izmolzli kaj več kot le popolni polom, smo v domačih kinodvoranah gledali prav te dni. To je distopična vizija družbe prihodnosti, v kateri ni izvirnosti niti toliko, kot je za nohtom črnega; veliko, pravzaprav skoraj vse, pa o njej pove njen skrajno generični naslov – Svet prihodnosti. Ta bledolična, sprana in slabokrvna kopija Pobesnelega Maxa, ki v gledalcu že s svojimi prvimi prizori vzbudi slutnjo vsesplošne demence, je videti kot delo osebe, ki preprosto ne zmore preseči svoje ujetosti v ploski, zgolj dvodimenzionalni ter s stereotipi in klišeji zapolnjeni svet. V vsem slaboumju je nadvse nazoren že primer lika robotske ženske.

To naj bi oživljala umetna inteligenca, ki je tako kompleksna in samostojna, da je sposobna razvijati celo čustva. Pa vendar, ko hoče režiser pokazati, kako zloben, sprijen in sploh neprijeten je lik, imenovan Warlord, Gospodar vojne, ki ga naravnost spektakularno porazno utelesi James Franco (no, zelo zgovoren je podatek, da je Franco tudi sorežiser tega bisera filmskega trasha), tega postavi tik ob njo in mu v roke potisne neko čudno, prej retro kot future napravico, v katero Gospodar vojne oglušujoče kriči "kompleksne" ukaze, kot so stopi korak naprej, obrni glavo, zapri oči in podobno, da bi tej, še trenutek prej nadvse kompleksni in samostojni robotski osebi, omogočil osnovno premikanje po prostoru. Končajmo z malce bolj optimistično ugotovitvijo, da ne Franco kot tudi ne Milla Jovovich, Suki Waterhouse, Lucy Liu in še kdo, v svoji igralski karieri nižje preprosto ne morejo pasti.