Eden redkih pogledov od zunaj na tank. Foto:
Eden redkih pogledov od zunaj na tank. Foto:
Vojaki so ujeti v tank, ki mori vse pred seboj - pa če se to četverici še tako organsko upira.
Eden pretresljivejših prizorov je, ko mladi Libanonki pobijejo družino.
Merjenje moči.

Režiser in scenarist Samuel Maoz je za izhodišče filma vzel podobno premiso, kot jo je leta 1981 Wolgang Petersen za svojo Podmornico (Das Boot) - strah in groza posameznikov, ujetih v majhnem prostoru sredi vojne vihre. Samo da podmornico tu nadomešča tank, drugo svetovno vojno pa prva libanonska vojna junija 1982.
Zasnova filma je precej preprosta, a deluje prav zaradi dokaj sveže ideje prikaza vojne skozi ozko kukalo tanka. Izraelski tank s štirimi mladimi, na grozote vojne povsem nepripravljenimi vojaki mora v izvidnico, da preišče sovražno mesto, ki so ga zbombardirale izraelske zračne sile. Misija se zaradi spleta okoliščin (čustveno razrvana posadka tanka, napad iz zasede, poškodba tanka) izjalovi in tank se spremeni v smrtno past, vojaki pa v glinene race, ki jih čedalje bolj grabi panika.

Višji cilj? Preživetje
Če je Bombna misija (Hurt Locker) estetsko dovršen prikaz tega, kako te vojna kljub srhljivosti lahko zasvoji in postane tvoj način življenja, perfekcija vojskovanja pa edina, ki ti osmišlja življenje, je Libanon nekaj povsem drugega. Tu vojaki ne živijo za vojskovanje, niti za nek ideal samožrtvovanja za "višji" cilj, za domovino, ampak so preplašeni posamezniki, ki so povsem nepripravljeni na svojo nalogo.
Četverica fantov, ki skuša sredi kaosa vojne ohraniti pamet - kar pa je kljub peščici lahkotnejših izmenjav dialogov, praktično nemogoče. Neizogibno pride do trenj med njimi, do merjenj moči (in jajc), skratka, klasično mačistično izzivanje, ki pa se nazadnje postavi povsem na glavo - najmočnejši najprej izgubi živce.

Filmska Guernica
Medtem ko tank počasi umira in se vanj vali dim, perje pravkar razstreljenega tovora kokoši in kri, se vojakom čez kukalo odvijajo prizori, ki v gledalcu nemudoma vzbudijo podobo Picassove Guernice: mrtvi otroci, gole in ponižane ženske, odtrgani udi starcev, s sten polzeči možgani in kri, kolateralna škoda.
Režiser se podobno spretno kot, denimo, Danis Tanović v Nikogaršnji zemlji ali pa, morda na geografsko lokacijo in politično tematiko še bolje, Valček z Baširjem, izogne postavljanju na eno stran vojnega konflikta, ampak se osredotoči zgolj na nesmisel vojne in nedolžne žrtve, ki se znajdejo v navzkrižnem ognju (pa tudi, če so to vojaki). Tu ni "slabih" ali "dobrih", vsi so samo na smrt preplašeni, vojna pa je pekel - kar je sicer že precej prežvečena tema, a dobi z Libanonom svež pristop v sami izvedbi.
Katalizator lastnih travm
Maoz v nasprotju z mnogimi drugimi režiserji, ki se lotevajo vojne tematike, povsem prezre zunanje okoliščine - vzroke za vojno, politični vidik, napetosti med Libanonom in Izraelom, ki so bili povod za sam spopad, in posledice vojne. Morda je to zato, ker je bil v vojno tudi sam vpleten in je vse, kar se mu je vtisnilo v spomin, zgolj groza vojne same in je film tudi nekakšen katalizator za njegove lastne travme.

"Mislim, da film ne razkriva ničesar, česar Izraelci ne bi že vedeli, a govori o temah, o katerih ljudje ne žele govoriti. Nenavadno je, kako na splošno občinstvo v Izraelu misli, da to ni političen film in da bi moral biti bolj političen. Po drugi strani pa obstaja tudi občinstvo, ki pravi, da je preveč političen. Zato je občinstvo v Izraelu zelo težko zadovoljiti! Predvsem neradi vidijo vojake jokati. Ljudje mislijo, da ni dobro za javno podobo. Odvrnil sem jim, da po letu 2006 javne podobe ni več! A občinstvo zunaj Izraela je manj kritično," je o filmu in sprejemu doma povedal režiser.

Zaslužen dobitnik zlatega leva na lanskem Beneškem filmskem festivalu.
Ocena: - 5
Piše: Kaja Sajovic