Nekateri kritiki film ocenjujejo (pozitivno oziroma negativno) samo zaradi (svojega) odnosa do povojnih pobojev, ki so nedvomno pustili vidno sled v takratni družbi in posledično vplivali tudi na del današnje podobe Slovenije in njenih državljanov. Sam bom stopil po drugi poti.

Ne slika, pomemben je dokument
Najprej kratko o vsebini: "mala kriminalca" Polde (Janez Hočevar) in njegov pomočnik Sergej (Marko Mandić) ukradeta sliko Pokrajina Št. 2. Njen lastnik General (Janez Škof) je razburjen, ker sta tatiča hkrati (ne da bi sploh vedela) izmaknila tudi dokument, ki dokazuje, kdo je v resnici ukazal poboje domobrancev po koncu druge svetovne vojne. Na pomoč pokliče Inštruktorja (Slobodan Ćustić), da sliko in predvsem dokument izsledi in primerno za njima "zabriše" vse sledi.

Obrtniško vzoren in gledljiv film
Režiser Vinko Möderndorfer je že v svojem filmskem prvencu Predmestje (2004) nakazal težnjo po eksplicitnem prikazu nasilja. S pokrajino je šel še korak dlje, saj še v nobenem slovenskem filmu nismo videli tako jasno in eksplicitno prikazanega nasilja v kombinaciji s spolnostjo. Film je na ravni obrtništva posnet izjemno dobro in mu ne moremo veliko očitati. Prav tako je svoje primaknila dobro uigrana igralska zasedba (sicer ne razumem pretirano hvaljene "igre" Maje Martine Merljak, ki si je samo z nekaj spolnimi prizori prislužila vesno za stransko vlogo).

Najbolj šepa scenarij
Prve "težave" se pojavijo na ravni same zgodbe in scenarija, ki je narejen preveč površno in na prvo žogo, da bi si zaslužil večjo hvalo. Najbolj problematičen se mi zdi lik generala in njegov odnos do dokumenta, ki ga ima več kot pol stoletja spravljenega v svojem sefu. Zakaj je dokument še vedno v sefu? Zakaj Inštruktorja pošlje na tako radikalno "morilsko" pot, ko pa je jasno, da se je ozračje v državi povsem spremenilo in da ima general edino pravo težavo z uriniranjem? Seveda, da požene kolesje zgodbe! A iz tega vidika bi bilo bolj prepričljivo, če bi se zgodba dogajala v recimo 70. letih, ko bi bili "vložki" (odgovornih za poboje) veliko večji in motivi za krvavo sled veliko bolj "upravičeni". Podobnih "polovičnih" rešitev je v filmu še nekaj.

Je "slovenski Ojdip" še vedno skrit kot tabu?
Film se ne skuša postaviti na nobeno stran, saj samo z nekajsekundnimi kadri nakaže tako na povojne poboje domobrancev kot na medvojno kolaboracijo z nacisti. Režiser je na uradni spletni strani filma zapisal: "Krivda očetov pada na pleča otrok. V tem je naš čas tragičen. Živimo v času, v katerem slepi Ojdip še vedno tava med nami." Mogoče res tava, a ne najde ravno veliko strank ... in dvomim, da bi jih s takimi dokumenti tudi našel. Nedvomno gre za enega najbolj bolečih trenutkov slovenske zgodovine, ki je zarezal v samo srce naroda. A najbrž je po več kot 60 letih čas, da se s polpreteklo zgodovino dokončno "obračuna" (razkrije vsa resnica), nato pa je čas za izzive in težave današnje družbe.

Sergej ni "nedolžen"
Najzanimivejši lik je nedvomno Sergej, prevarant in "zabušant na kvadrat", saj ponuja veliko "močnih" interpretacij. Ob vlogi tatu moram omeniti brezvestno varanje, laganje, izkoriščanje in izdajanje ... Si predstavljate družbo, v kateri bi imeli same Sergeje? V tej interpretaciji lik Inštruktorja lahko hitro vidimo tudi kot Roberta De Nira v Taksistu ali pa v Kevina Spaceyja v Sedem.

Ocena: 4, piše: Slavko Jerič