Gledamo
(7)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 8 glasov Ocenite to novico!
Sen kresne noči
Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje Shakespearovega ustvarjanja, v fazo "eksperimentalnih" in "romantičnih" komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Predstava je bila sprva napovedana že za lansko sezono, vendar so jo zaradi bolezni v zasedbi prestavili. Foto: MGL/Peter Uhan
Igra se dogaja v atenskem gozdu v času praznovanj pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V nasprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Foto: MGL/Peter Uhan
Trenutno aktualna priredba je iz gozda prestavljena v sodobno ceremonialno dvorano, kjer se lahko začne zabava do jutranjih ur. Ko je vse dovoljeno. Ko začnemo tavati po duši bližnjega. Ta pa je temačen gozd. Foto: MGL/Peter Uhan

Dodaj v

Sen kresne noči v MGL-ju: Kakšno moč ima Lorencijeva kresna noč?

Recenzija predstave
7. november 2017 ob 08:15,
zadnji poseg: 7. november 2017 ob 08:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Čeprav bi Jerneju Lorenciju in tudi MGL-ju morda lahko očitali, da postavitev Sna kresne noči pravzaprav nima prav veliko opraviti s Shakespearom, je predstava zelo natančna študija človeške narave. Kar je v osnovi tudi Shakespearova komedija.

In čeprav na odru tako rekoč ni Shakespearovih verzov, je avtorski projekt režiserja Jerneja Lorencija s stalnimi sodelavci (dramaturg Matic Starina, kostumografija Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik, skladatelj Branko Rožman) in ekipo šestih igralcev (Primož Pirnat, Matej Puc, Jette Ostan Vejrup, Jana Zupančič, Ajda Smrekar, Robert Korošec) pravzaprav nekakšna sodobna različica slovite komedije, v kateri je že Shakespeare pod krinko temne kresne noči, ko je dovoljeno skorajda vse, kopal po (ne)zavednih sferah človekove duše. Trenutno aktualna priredba je iz gozda, prostora, kjer so nekoč vse družbene spone odpadle, prestavljena v sodobno ceremonialno dvorano, kjer se - potem ko so ceremonije mimo - lahko začne zabava do jutranjih ur. Ko je vse dovoljeno. Ko začnemo tavati po duši bližnjega. Ta pa je temačen gozd.

Dekonstrukcija in rekonstrukcija Sna kresne noči temelji na besedilu (lektorsko delo je opravljala Maja Cerar), nastalem z improvizacijo Shakespearovih motivov in tem, ki so se jih igralci lotevali na vajah, pri tem pa, kot je mogoče domnevati, kopali tudi po lastnih izkušnjah. Izrazito statična predstava igralce posede na premišljeno scenografijo, izhajajočo iz baročne scene per angolo (scenograf Branko Hojnik), za lepo pogrnjene mize plehnatih okovij v kvaziluksuzni dvorani, okrašeni s plastičnimi zavesami. Posede jih v dvorano, kjer se križata nekakšen prestiž brez okusa in absolutna cenenost. Dramaturgija dvojnosti, ki jo vpeljuje že scenografija (ta sicer omogoča množico premikov, ki se zgodijo le redko), se vleče skozi celotno uprizoritev in končno pripelje do finala, brez morebiti pričakovnega vehementnega zamaha, kot smo ga že vajeni iz Lorencijevih predstav.

Lorenci je režiser, ki zna natančno odmerjati igralske intrepretacije ter zgolj z majhnimi intervencijami širiti dogajanje. Za navidezno minimalno fizično aktivnostjo se skriva močna prezenca igralcev, v kateri se za izrečenimi besedami skrivajo brezmejne psihofizične razsežnosti, znotraj katerih se odpirajo temeljna vprašanja sodobne eksistence. Skozi prizmo ljubezni kot osnovne človekove potrebe je prikazana kompleksna narava sodobnega človeka, ki se mu sprva na glas krohočemo, potem pa se nasmeh (samo)zadovoljstva - saj vendar mi nismo taki kot oni tam gor na odru - vse bolj kremži v grenko grimaso (samo)zavedanja.

Izrazito dvodelna predstava se iz lahkotno humornega nakladaškega širokoustenja Demetrija Mateja Puca prek huronske živalske moči ceneno topoglavega avtokrata Tezeja (Primož Pirnat) prekoplje do izrazito intimističnih tematik, znotraj katerih se razkriva konglomerat nezavednega. Moški šovinizem se v drugem delu umakne ženskim likom, čeprav se zdi, da oba dela vseeeno nista popolnoma uravnotežena. Ne glede na to, da se Ajda Smrekar prepričljivo prelevi iz všečne punčke v odraslo in posiljeno (!) Heleno in da je Jana Zupančič cinična Hermija, ki ji gre samostojna hoja precej bolje kot tista v dvoje ... "ali pa tudi ne" (!), se zdi, da ženski glas ostaja skrit nekje za moškim. Morda tudi zato, ker izrazito ženstvena Hipolita, amazonska kraljica (!) Jette Ostan Vejrup, ostane skoraj brez besed in se v končni fazi za nekaj časa prelevi v moškega. Morda pa je to le odraz vsesplošnega šovinizma, ki še vedno preveva svet?

Ob Lorencijevih predstavah se v zadnjem času vedno znova postavlja vprašanje priredbe in izvirnika; je prav, da se na odre postavlja predstave, ki imajo z nekim klasičnim dramskim besedilom skupen le naslov, ali bi bilo tovrstne predstave treba poimenovati drugače? Konec koncev motivno-temtaska naslanjanja na klasična besedila pogosto prinašajo zanimive rezultate. Tokrat so prinesla prefinjeno razplastene in razgrnjene človeške lastnosti od pohlepa prek ljubosmuja, narcisoidnosti, ciničnosti do melanholičnega pogleda v nastavljeno nam ogledalo. Uprizoritev iz lahkotnosti javne sfere, kjer je na videz vse OK, počasi in ne brez težav prehaja v tavajoče raziskovanje tistega kar nočemo vedeti, kaj šele videti.

Lejla Švabič
Prijavi napako
Komentarji
zokizaver666
# 07.11.2017 ob 09:05
Ob Lorencijevih predstavah se v zadnjem času vedno znova postavlja vprašanje priredbe in izvirnika; je prav, da se na odre postavlja predstave, ki imajo z nekim klasičnim dramskim besedilom skupen le naslov, ali bi bilo tovrstne predstave treba poimenovati drugače?
Dobro vprašanje. Kot tudi, če ima v določenem obdobju igre golota Mateja Puca res kakšno dodano vrednost? ;-) Pa nisem nek častilec tradicionalizma, kar se kulture tiče.
ABADON
# 07.11.2017 ob 11:01
Ne dvomim, da je novo napisan tekst mnogo boljsi od starega zaprasenega izvirnika. Ekipa vrhunskih umetnikov je gotovo ustvarila predlogo, ki ji Grumova nagrade ne uide. Alegorije na Šekspira so vsekakor zanimive. Samostojece pa zal malo manj. Se sreca, da je vec kot 70 let mrtev. Ziv gotovo ne bi dovolil, da se ga tako izrablja reciklira in krade.
aznavur
# 07.11.2017 ob 10:23
Obupno slaba predstava. Vse priznanje igralcem, ki so resnično profesionalni in lepim kostumom. Ostalo pa sodi v polje diletantskega in zastavlja vprašanje, čemu je za predstavitev povedanega in prikazanega kot medij potrebno gledališče?
evaevi
# 09.11.2017 ob 19:18
popravljam - sposobna.
evaevi
# 09.11.2017 ob 19:17
Naša gledališča niso več sposobne klasike, zelo žalostno.
Ko vsaj ne bi zlorabljali klasikov, kar je pa še bedno.
svizecka
# 07.11.2017 ob 15:12
Naj moderni režiserji že nehajo krasti naslove klasikov in maličiti njihove izvirnike do neprepoznavnosti. Da o kakovosti ne govorimo. Ampak ja, seveda, tile novodobni geniji s svojimi lastnimi stvaritvami (torej brez ukradenih in zlorabljenih svetovno znanih naslovov) ne bi pritegnili niti delčka publike, ki se tako pusti zapeljati. Ah ja, golota kot dodana vrednost...merjeno z nagci, ki jih ima že vsaka predstava, je dodane vrednosti res neskončno veliko!
raknac navi
# 07.11.2017 ob 10:11
Vazno, da slovenska kritika isce toplo vodo.
Gledamo
link
Ognjišče: islandska drama o prvi ljubezni, ki je navdušila občinstvo Liffa
5
20. november 2017 ob 13:57 Po izredno tesnem boju in preobratu v zadnji etapi je s povprečno oceno občinstva 4,79 v "tekmovanju priljubljenosti" na Liffu zmagala islandska drama Ognjišče.
Več novic ...
Kazalo