Boris Pahor vse svoje dolgo življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete.

Tako ni naključje, da je ob njegovi 105-letnici izšla tudi knjiga o Edvardu Kocbeku in njegovi vlogi v Osvobodilni fronti. Z delom Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte je želel Pahor še enkrat opozoriti na vlogo prijatelja, krščanskega socialista, v času druge svetovne vojne člana OF-a, in na krivico, ki se mu je zgodila v povojnem času, ko se ga je hotela oblast odkrižati.

Pred dnevi je izšla tudi knjiga Darke Zvonar Predan Boris Pahor – Najini pogovori, v kateri so zbrani avtoričini intervjuji s pisateljem v zadnjih 14 letih. To pa ni samo knjiga intervjujev, bralcu ponuja tudi polemičen odziv nanje. Pogovore s pisateljem dopolnjujejo avtoričina razmišljanja ob različnih jubilejih in dogodkih, tako ali drugače povezanih s "fenomenom Pahor". Knjigo bogatijo številne fotografije iz pisateljevega osebnega arhiva.

Boris Pahor je bil že v mladosti priča razraščanju nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Komajda sedemleten je videl požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, prav tako pa je kot mladostnik zelo trpel ob prepovedi maternega jezika. Tako se je prelevil v zapriseženega borca za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur.

Pisateljevo življenje je zelo zaznamovala tudi taboriščna izkušnja, ki jo je strnil v romanu Nekropola. Prav ta knjiga mu je prinesla svetovno slavo. Pahor podpisuje vrsto literarnih del, za katera je prejel več nagrad, med njimi Prešernovo nagrado in francoski red legije časti. Večkrat se ga omenja kot slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado.

"Naj bo mrtvo, kar je bilo"
Kot je že večkrat poudaril, so ga v tujini prepoznali prej kot doma. O državi Sloveniji ima tržaški pisatelj vedno jasno mnenje. V nedavnem intervjuju je izrazil svojo željo, da bi Slovenija našla način, kako predelati preteklost, "obžalovati, kar je treba obžalovati, in drugo pustiti ob strani".

"Naj bo mrtvo, kar je bilo, in naj živi ideja o enotnosti in bratstvu v sporazumu za rešitev slovenske države," pravi Pahor. To misel bi napisal tudi v oporoki, kar pa ne bo storil, ker, kot sam pove, poudarja vselej eno in isto. In svoje stališče bi rad ponovil še velikokrat, predvsem mladim, da bi se ti bolje zavedali svoje umeščenosti v svet, svoje preteklosti in svoje prihodnosti.

Kot je na petkovi predstavitvi knjige o Kocbeku povedal Pahor, sam rojstnega dneva ne bo praznoval. Ko se je rešil taborišča in kasneje jetike, si je rekel, "da se bo vsak dan poklonil skrivnosti življenja, da ostaneš živ".