Študentska založba je ob jesenskem izidu zbirke pesmi Kajetana Koviča, zbranih pod naslovom Vse poti so, v Cankarjevem domu pripravila (zimski) simpozij, posvečen temu pesniku, v okviru katerega so - v dopoldanskem času - predavanja pripravili tudi Ciril Zlobec, Boris A. Novak in Fabijan Hafner.

Prvi je nastopil Kovičev generacijski vrstnik Ciril Zlobec. Zlobec, Kovič, Menart in Pavček so avtorji zbirke Pesmi štirih, ki je leta 1953 pomenila globoko prelomnico v slovenskem pesniškem ustvarjanju; iz vsesplošne naravnanosti h kolektivizmu so štirje mladi pesniki naredili pomemben premik in se vrnili k initimizmu. Štirje pesniki so se takrat veliko družili, 'posedali' in razpravljali o poeziji ter si zastavljali retorično vprašanje, kaj je poezija. Nihče izmed njih ni našel pravega odgovora, ki bi popolnoma zajel široki pojem, je bil pa, kot je povedal Zlobec, Kovič edini med njimi, ki je priznal: "Poezija je poezija! Ni je mogoče razložiti."

"Jaz že vem, kaj je lirika!"
Ne glede na to, da naj bi poezija ostajala nerazložljiv pojem, pa so pričujoči o Kovičevem delu povedali marsikaj. Predvsem pa so Kovičevi poeziji priznali, da v njej ni ničesar, kar bi bilo odvečno, ničesar, kar bi bilo zapisano kar tako, in da gre v njej predvsem za zavzemanje za estetsko podobo; zvočnost besed, poetsko ekspertizo barv, besed, ki v bralcu vzbujajo spomin na določen vonj ... Torej izredno plastično obravnavanje motivov in tem, kar pa ne pomeni, da je Kovičeva poezija pripovedna, kot je nekoč pripomnil neki neznanec in kar je pesniku prišlo na ušesa. Na to je odvrnil: "Kaj pa misli ta tip? Jaz že vem, kaj je lirika!"

Spiralna pot poezije
Zlobčevemu ekskurzu v Kovičevo poezijo je pritrdil tudi Boris A. Novak, ki je z naslovom spremne besede Pesniška spirala Kajetana Koviča želel opozoriti, da Kovič ves čas piše 'iste' pesmi in uporablja iste teme; torej se njegova poezija od svojih začetkov do današnjih dni nadaljuje kot kakšna spirala, ki pa se z leti viša in dopolnjuje. Podobno kot Zlobec, ki v Kovičevi poeziji vidi sizifovske napore združevanja razklanosti družbe in časa, tudi Novak izpostavlja Kovičevo občutenje praznega časa ter zavedanje usodne zamude, da je na svet prišel prepozno, kar se ne pojavlja le v prvi zbirki, ampak se vleče tudi v poznejšem delu.

Kovič je, tako Novak, najizvirnejši nadaljevalec simbolističnega izročila; simbolizem je svoj vrh v evropski poeziji doživel v 20. letih 20. stoletja, med njegovimi najbolj tipičnimi predstavniki je tudi Rainer Marie Rilke, pesnik, ki ga je Kovič prevajal in se k njemu obračal tudi v lastnem ustvarjanju. Poleg tega pa Kovičeva poezija združuje vse tisto, kar je mogoče izluščiti iz pesniške klasične tradicije in slovenske poezije; pri čemer je Novak izpostavil kombinatoriko besed ter svobodo izražanja. Prav tu pa znova trčimo ob izkristazaliziran izraz obravnavane poezije, torej dejstvo, da Kovičeva poezija ne pozna odvečnih besed in tega, da je Kovič tako rekoč pesnik zlate mere, ki pa ostaja živ in sodoben.

Avtonomen svet Južnega otoka
V svoji poeziji, ugotavlja Novak, Kovič ustvarja avtonomen svet, drugačen svet, kar je posledica II. svetovne vojne, izgubljenega otroštva in s tem že omenjenega občutja usodne zamude. Izklicevanja tovrstnega sveta ni mogoče racionalno razložiti; gre za deželo, ki je enostavno ni, najbolj nazorno pa jo oriše (verjetno vsem dobro znana) pesem Južni otok. Otok v tem primeru je prazna transcendenca, ki ostaja nerazložena, a iz kitice v kitico spreminja svojo obliko: najprej enostavno je pika na obzorju. Je lisa iz megla. Druga kitica prinese razpršitev, sledi zanikanje, ponoven vzid otoka in v sklepni kitici se znova vzpostavi bit otoka. Navsezadnje o Južnem otoku izvemo le to, da je, nič pa o tem, kakšen je. Za konec pa še prva in peta kitica Južnega otoka:

Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

(...)

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.