F. Scott Fitzgerald je v 20. letih 20. stoletja na newyorškem družabnem prizorišču užival skorajda zvezdniški status, družil se je s številnimi slavnimi stanovskimi kolegi, na francoski rivieri tudi z  Ernestom Hemingwayem, ki pa ni bil ravno naklonjen Fitzgeraldovi 'nori' soprogi Zeldi. Zaradi razkošnega življenjskega sloga (sem spada tudi redno popivanje) je bil pogosto v finančnih težavah, zato se je (sicer nerad) 'prodal' hollywoodskim studiem in pisal scenarije. Foto: Scribner
F. Scott Fitzgerald je v 20. letih 20. stoletja na newyorškem družabnem prizorišču užival skorajda zvezdniški status, družil se je s številnimi slavnimi stanovskimi kolegi, na francoski rivieri tudi z Ernestom Hemingwayem, ki pa ni bil ravno naklonjen Fitzgeraldovi 'nori' soprogi Zeldi. Zaradi razkošnega življenjskega sloga (sem spada tudi redno popivanje) je bil pogosto v finančnih težavah, zato se je (sicer nerad) 'prodal' hollywoodskim studiem in pisal scenarije. Foto: Scribner
Ljubezenska zgodba F. Scotta Fitzgeralda in njegovega 'zlatega dekleta' Zelde že desetletja buri domišljijo ustvarjalcev z najrazličnejših umetniških področij: med drugim je po njej nastal muzikal, kmalu (oziroma nekoč, zadnje mesece so novice o filmu potihnile) pa naj bi v kina prišel The Beautiful and the Damned (film je naslov dobil po Fitzgeraldovem romanu Lepi in prekleti, a ne gre za priredbo tega knjižnega dela) Johna Currana, v katerem naj bi Zeldo igrala Keira Knightley in naj bi ga snemali tudi na Hrvaškem. Foto: EPA

Pri založbi Scribner je izšla A Short Autobiography (v prevodu Kratka avtobiografija) F. Scotta Fitzgeralda urednika Jamesa L. W. Westa III. V zbirki, ki zajema 19 Fitzgeraldovih krajših zapisov in člankov, ki jih je pisal za revije med letoma 1920 in 1940, je razkrita lahkotnejša, a vedno zbadljiva stran avtorja Velikega Gatsbyja.

Delo je uredil poznavalec Fitzgeraldovega opusa James L. W. West III., zbirka pa je označena kot avtobiografija, saj gre za dela, v katerih se je slavni ameriški romanopisec in avtor kratkih zgodb osredotočal nase, na svoje poglede in kritike, pa tudi na svoje življenje pod drobnogledom javnosti in čas, v katerem je živel.

Osebni eseji so pogosto zabavni in hitrega tempa, še posebej tisti iz 20. let, ko je Fitzgerald užival velik literani uspeh in skupaj s svojo lepo in radoživo soprogo, južnjaško lepotico Zeldo, s katero sta bila stalnica na newyorškem družabnem prizorišču, utelešal duha uživaške dobe džeza. A nato so prišli temnejši časi: osebne težave, slabo Zeldino zdravstveno stanje (trpela je za shizofrenijo) in dokončni razpad zakona na prelomu v 30. leta 20. stoletja, pa tudi čas velike depresije. In z njimi temnejša stran Fitzgeralda, ki je razvidna iz kasnejših del. Pisatelj se je vse bolj zapiral vase in vse več sanjaril o lepši preteklosti, kot je zapisal tudi v članku v reviji Esquire iz leta 1936 z naslovom Afternoon of an Author.

A Short Autobiography je predvsem zbirka lahkotne proze, Fitzgerald se poigrava z nenavadnimi strukturami (na primer intervju s samim sabo in voden ogled hiše), tu pa so tudi resni eseji v obliki spominov. Za razliko od zbirke njegovih neleposlovnih del The Crack-Up, ki je izšla pet let po njegovi smrti (umrl leta 1940 pri 44 letih po trajnih zdravstvenih težavah zaradi alkoholizma) in v kateri je bil Fitzgerald po Westovih besedah prikazan kot "apologet 20. let, kronist kesa in obžalovanja in učenec poraza in izgubljenega upanja".

Kot pojasnjuje West, so bila številna dela iz nove zbirke napisana po naročilu (za dokaj zajetna plačila) in včasih bralec to lahko hitro zazna. A tudi samointervju, ki ga je Fitzgerald napisal pri komaj 23 in njegove objave ni dočakal, vsebuje citiranja vredne vrstice, ki bi se v prevodu glasile nekako takole: "Vedno si želim doseči svojo generacijo. Moder pisatelj po mojem mnenju piše za mladino lastne generacije, za kritike naslednje in ravnatelje vseh po njih."

Čeprav naj dela iz Kratke biografije ne bi bila kos lirično nabiti prozi Velikega Gatsbyja, Fitzgeraldovega ikoničnega ameriškega romana, je njegov pisateljski dar razviden, tudi v sestavku o univerzi Princeton, v katerem prihod na kampus opisuje: "Dva koničasta vrha zvonika, nato pa se kar naenkrat okrog tebe razprostira najočarljivejša vstaja gotske arhitekture v Ameriki."

15 izmed teh 19 del je izšlo že leta 2005 v zbirki My Lost City: Personal Essays, 1920-1940 pri založbi Cambridge University Press, tudi to je uredil West. A nova izdaja je veliko dostopnejša, saj je v povprečju na spletu na voljo že po ceni 15 dolarjev, prejšnja pa je imela ceno okrog 100 "zelencev".