Nagrajenka Mojca Kranjc je poleg številnih dramaturgij in gledaliških listov, ki jih je uredila, prispevala k dramatiki v slovenskem prostoru prevode več kot 60 iger. Prevedla je tudi več teoretičnih in esejističnih del, od leta 1990 pa se vse intenzivneje posveča umetniški prozi, tako da ima za seboj tudi 21 proznih prevodov. Foto: Osebni arhiv
Nagrajenka Mojca Kranjc je poleg številnih dramaturgij in gledaliških listov, ki jih je uredila, prispevala k dramatiki v slovenskem prostoru prevode več kot 60 iger. Prevedla je tudi več teoretičnih in esejističnih del, od leta 1990 pa se vse intenzivneje posveča umetniški prozi, tako da ima za seboj tudi 21 proznih prevodov. Foto: Osebni arhiv
Švindler, špijonka in človek z bombo
V pogovoru z Andrejem Blatnikom, urednikom Cankarjeve založbe, pri kateri je nagrajeni roman izšel, je njegova prevajalka Mojca Kranjc povedala, da mora biti pri odločitvi, ali sprejme neko knjigo v prevajanje, izpolnjen ta pogoj, da ima sama občutek, da bo lahko sledila avtorju. Foto: Cankarjeva založba

Komisija je v utemeljitvi zapisala, da je Kranjčeva kompleksnost in jezikovno gibkost izvirnika verodostojno preslikala v slovenščino. Komisija, ki so jo sestavljali Nada Grošelj (predsednica), Tina Mahkota, Nives Vidrih, Andrej E. Skubic in Primož Vitez, letos izpostavlja še dva pesniška prevoda, in sicer zbirko Sipje kosti Eugenia Montaleja v prevodu Cirila Zlobca (Hiša poezije, 2015) in Izbrane pesmi Gregorja iz Nazianza v prevodu Vida Snoja (KUD Logos, 2014).

Tri osebnosti iz prve polovice preteklega stoletja
Roman Alexa Capusa, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, opisuje tri zgodovinske osebnosti iz prve polovice 20. stoletja: umetnika Emila Gillierona - "švindlerja", ki je s svojimi svobodnimi rekonstrukcijami izoblikoval popularno, a ne povsem verodostojno predstavo o arhaični minojski umetnosti -, pevko Lauro d'Oriano, "špijonko" z začetka 2. svetovne vojne, in "človeka z bombo", fizika Felixa Blocha, ki je sodeloval z Oppenheimerjem pri konstrukciji prve atomske bombe.

Capusovo besedilo šviga po najpestrejših geografskih ter družbenih okoljih in strokovnih področjih, od atomske fizike do arheologije. Stalni podtok zgodovinskih, kulturnih in strokovnih aluzij, ki se včasih pritaji in včasih naraste, je zahteval velik študijski vložek obeh, avtorja in prevajalke, vendar na to bralci izvirnika in prevoda po zaslugi okretne, elegantne in na videz lahkotne pripovedi zlahka pozabijo, so še zapisali v utemeljitvi.

Na prireditvi je Kranjčeva ob prejemu nagrade med drugim dejala, da je v naravi dela prevajalcev, da stojijo za avtorjem, da so avtorjev medij. Za to senčno eksistenco pa so imenitno nagrajeni z nekajmesečno družbo artikuliranih in izobraženih ljudi, ki nam v svojem pisanju pomagajo razumeti svet.

Prevodi več kot 60 dramskih iger in 21 proznih del
Nagrajenka Mojca Kranjc, sicer komparativistka in dramaturginja, je poleg številnih dramaturgij in gledaliških listov, ki jih je uredila, prispevala k dramatiki v slovenskem prostoru prevode več kot 60 iger. Med njimi so dela najuglednejših književnikov, kot so Ödön von Horvath, Frank Wedekind, Georg Büchner, Friedrich Dürrenmatt, Thomas Bernhard, Peter Handke ali Hans Magnus Enzensberger.

Na vprašanje, kako to, da je prevajanje dramskih besedil bolje honorirano kot proznih, je nagrajenka odgovorila, da bi, če gledamo na število znakov posameznega literarnega dela, izračun najbrž res pokazal, da je honorar za prevod dramskega dela nekoliko večji od honorarja za prevod proznega ali teoretskega dela. Kako se je to zgodilo, ne ve. Vendar pa se, kot pravi, ta razlika v zadnjih letih razmeroma hitro manjša in trend kaže, da bo sledila izenačitev.

Kranjčeva je prevedla tudi več teoretičnih in esejističnih del, od leta 1990 pa se vse intenzivneje posveča umetniški prozi. Med avtorji njenih 21 proznih prevodov je komisija izpostavila Herto Müller, Amosa Oza, Roberta Walserja in navsezadnje Walserjevega rojaka, švicarskega pisatelja Capusa.

Kot je še povedala, razlika pri prevajanju dramatike ali proze sledi razliki literarnih žanrov samih po sebi. Dialog v drami je drugačne narave kot dialog, ki se pojavi v nekem proznem besedilu. Poglavitna razlika med žanroma je ta, da je dramsko besedilo namenjeno temu, da ga na odru govorijo igralci.

Jezik v drami je zato še posebej podložen temu, da mora biti jezik tisti, ki ga gledalec prepozna kot svojega in se lahko z njim identificira, da prepozna situacije, v katerih se znajdejo dramske osebe. Pri proznem besedilu pa ta jezikovna aktualnost ni usodna na ta način, saj identifikacija, ki je podlaga za umetniški doživljaj v gledališču, ni nujno potrebna, je sklenila letošnja Sovretova nagrajenka.