Oglas
Monografija, izdana pri Mladinski knjigi, je razdeljena na štiri poglavja, v katerih avtorica prvič sistematično obravnava etično, socialno in religiozno tematiko v celotnem Cankarjevem opusu. Posebej se posveti Cankarjevim čustvom in občutjem glede matere, žensk, sočloveka in boga. Mentorica doktorske disertacije, iz katere je nastala knjiga, Helga Glušič je delo označila za pogumno, kot vzrok za Cankarjevo nepriljubljenost pri sodobnih bralcih pa je navedla liturgični ritem in patetiko, ki v sodobni književnosti ni sprejemljiva.
Največji pisatelj mamin sinkoObčutja greha, krivde, kesanja in hrepenenje po spravi prevevajo vsa Cankarjeva dela, njihovo prisotnost pa je avtorica Irena Avsenik Nabergoj dokazala s primerjalno sintezo. Urednica knjige Nela Malečkar je postavila tezo, da je bil Cankar mamin sinko, s katero se je Avsenik Nabergojeva strinjala. Glede krivde do matere pa je pojasnila, da jo je Ivan čutil, ker se je mati žrtvovala zanj in verjela vanj, on pa se ni razvijal v skladu z njenimi pričakovanji. Ženske, ki bi se lahko kosala z njo, Cankar ni našel nikoli v življenju.
Pluralizacija branja in razumevanja
O Cankarjevem pisanju sta spregovorila tudi akademika France Bernik in Jože Krašovec. Prvi je kot odliko Cankarjevega pisanja poudaril pluralizacijo branja in razumevanja, ob obravnavanih temah v izdanem delu pa je želel izpostaviti tudi odpuščanje, saj je prepričan, da ga literarna veda zapostavlja.
Jože Krašovec pa krivdo in greh doživlja kot dva vzporedna občutka, saj sta oba povezana z vestjo, ki sproži krivdo. Irena Avsenik Nabergoj je prepričana, da ju je tako doživljal tudi Cankar, za katerega je dejala, da je krivdo prav tako kot ljubezen vedno komentiral molče.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje