Z uvodnimi besedami je povezanost Mihe Avanza in Lučke Jenčič predstavila Nela Malečkar, urednica pri Mladinski knjigi, kjer sta izšli njuni pesniški zbirki. Avanzo se je z zbirko Rorschach vrnil na literarno sceno 40 let po tistem, ko je bil eden osrednjih protagonistov slovenske neoavantgarde. Prevajalka Jenčičeva, ki se je poslovila lani, pa je za življenja objavila nekaj pesmi v revijah in na radiu, zdaj so zbrane v zbirki Medena sled.

Od poezije k prevajanju in oglaševanju ter spet nazaj
Miha Avanzo je v preteklosti izdal tri pesniške zbirke: Pravica skazica (1973), Deklice (1975) in Marnje (1978), nato pa za več let obmolknil. Kot glavni razlog je navedel, da je ob pregledu svoje dotedanje poetike "ugotovil, da bi se samo ponavljal", zato se je "posvetil drugim oblikam besedovanja" ‒ prevajanju in oglaševanju.

Počasi so se mu pesmi spet začele nabirati in jih je zato objavil v pričujoči zbirki. Tem pa je literarni kritik in prevajalec Igor Divjak, ki je tudi avtor spremne besede, ob njegovem 70. rojstnem dnevu dodal še izbor iz preteklih zbirk. Naslov zanjo si je avtor sposodil pri švicarskem psihologu in psihiatru Hermannu Rorschachu, ki je v začetku 20. stoletja zasnoval t. i. test madežev.

Kot je povedal Divjak, Avanzove pesmi bere kot besedne igre z vrsto pomenskih odtenkov, kot neke psihološke igre, za katere ni prepričan, da jih celo avtor sam povsem razume. V njih se po njegovih besedah čuti lahkotnost, ta se mu zdi pri Avanzu prisotna celo bolj kot pri drugih pesnikih bitniškega obdobja. Vseeno pa gre za "premišljeno strategijo", meni literarni kritik.

"V osnovi na jedrnat, igriv način pove marsikaj. Iz vsakdanjih stvari sestavi pesmi, jih skolažira na nov način. To počne še sedaj, le elementi so drugi." Po Divjakovih besedah se v novih pesmih čuti eksistenčna refleksija, ki je prej ni bilo ali pa je bila prikrita. Če je bila prej pomlad, je zdaj jesen, je ponazoril.

Sorodna novica Slovo prevajalke in nekdanje urednice RTV Slovenija Lučke Jenčič

Knjiga o žalosti in ne žalostna knjiga
Prevajalka Lučka Jenčič je bila znana predvsem po prevodih avstrijskega leposlovja. Povezana je bila z Mohorjevo založbo Celovec in RTV Slovenija, prevajala je tudi radijske igre in dramska besedila ter pisala scenarije za televizijske dokumentarce. Njen najljubši medij, radio, je predvajal največ njenih pesmi, ki jih v knjigi ni izdala, ker ji je ni uspelo dokončati, je povedala Nela Malečkar.

Pesmi za zbirko je urednica izbrala skupaj s Petrom Kolškom, ki je prispeval tudi spremno besedilo. Po njegovih besedah Jenčičevi kot pesnici ni bilo treba začeti na začetku, ker je bila diplomirana komparativistka. Bila je del toka modernizma, takšna pa je tudi njena poezija.

Govori namreč o zapletenosti razmerja, v katerem so in niso prisotna čustva, v katerem gre za približevanje in oddaljevanje. Čeprav obstaja želja po bližini, pa pesnica do "tega vprašanja izgube ali nenajdenja" vzpostavlja tudi ironično distanco, je povedal Kolšek. Po njegovi oceni je Medena sled knjiga o žalosti, ni pa žalostna knjiga. Je zgodba o nedoseženi, zatikajoči se ljubezni, ki nima rešitve in se izteče v odprt konec.