Knjige
false
Tone Partljič pravi, da se za pisalnim strojem počuti najsvobodnejšega. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Jadransko morje sicer ni veliko starejše od 8.000 let, toda tu je torej že tisočletja ista scena: isti hrbet otoka, isti blesk zvezd v vodi, isto pljuskanje, iste zvezde. In ta hip tu gostujem jaz, čisto malo, potem pa bo nekdo drug tu. Domov se potem vrnem domov zdrav, z ozdravljeno dušo in srcem.       
 O nočeh, ko lovi ribe
false
Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru. Leta 1965 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru in nato poučeval v Sladkem Vrhu. Od leta 1971 je bil dramaturg v Drami Maribor, od leta 1987 umetniški vodja, najprej v MGL-ju, nato v ljubljanski Drami. Dvanajst let je bil poslanec. Začetki njegovega pisanja segajo v 60. leta. Objavil je veliko odmevnih proznih in dramskih del, scenarijev za televizijske in radijske igre ter filme, znan je tudi po mladinskih delih. Zaradi pogoste komičnosti v delih so ga, kot pravi, številni označili za ljudskega dramatika in štajerskega humorista. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
false
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, za Kulaka pa Grumovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Na neki način v šali, bolj kot resno, lahko rečem, da nikoli še nisem imel na transakcijskem računu niti polovice toliko denarja, kot zdaj slišim, da je nagrada. In bi se pretvarjal, da mi to ne bo prišlo prav.       
false
Kot pravi Partljič, se zaveda, da je priljubljen povsod, toda pravih prijateljev ima malo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
false
Na njegovo umetniško pot je imela velik vpliv mariborska peterica, ki jo sestavljajo oz. so jo poleg njega sestavljali Andrej Brvar, Drago Jančar, France Forstnerič in Marijan Kramberger. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Moje mnenje je, da kakor imamo Slovensko narodno gledališče Drama, bi morali imeti tudi slovensko narodno gledališče komedije.       
       Ko sem bil kot mlad učitelj v Slovenskih goricah, sem prišel med počitnicami v Ljubljano, da bi si ogledal nekaj predstav. In sem v mestnem gledališču pustil eno dramo, ali bi jo dali prebrati dramaturgu Lojzetu Filipčiču. Drugo jutro ob 11. uri so me poiskali v hotelu, da bi rad Filipič govoril z mano. "Mi vas bomo igrali, samo to in to morate popraviti." Lahko bi rekel, da me je pomagal oblikovati, narediti Lojze Filipič. Takega pristopa ni več.       
false
Če bi mi bilo živeti od pisanja, bi izbral to, pravi Partljič in dodaja, da večino časa njegove kariere to ni bilo mogoče. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
false
Ljudje pa se vedejo, kot da živijo v peklu pod Triglavom. Ko zjutraj poslušam radio, so ljudje jezni, zagrenjeni, nihče ne reče nič pozitivnega. Pred kratkim sem videl, da je Mladen Dolar napisal duhovito pripombo: razlika med prejšnjimi časi in zdajšnjim časom, ko je vse na dlani, je ta, da če si prej rekel cesar je gol, se je sramoval in se skril, danes pa rečeš cesar je gol, pa reče: pa kaj potem. Živimo v precej ciničnem času, ocenjuje pronicljivi opazovalec družbe. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Najbolj se mi je posrečilo, če se ljudje v mojih delih smejijo, a da imajo tudi v sebi tudi nekaj žalostnega, kot je tudi življenje.       

Dodaj v

Tone Partljič: "Moja svoboda je samo ta beli list papirja"

Intervju z letošnjim prejemnikom Prešernove nagrade za življenjsko delo
8. februar 2016 ob 06:23,
zadnji poseg: 8. februar 2016 ob 09:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Sem mislil, da nikoli ne bo dobil noben slovenski komediograf Prešernove nagrade, tako da mi zdaj kar godi," v svojem prepoznavnem slogu pravi pisatelj in komediograf Tone Partljič, ki se je letos okitil s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Že desetletja tvorni člen slovenskega literarnega prostora si je kljub zavedanju, da komediografom ni lahko, vedno želel predstaviti obe plati življenja, veselo in žalostno, "saj pač takšno je". Ko sem ga pobarala, da bo po prejemu Prešernove nagrade verjetno le stežka v miru na sprehod peljal kužka, se je zasmejal in dejal, da bo po nekaj dneh gotovo že mir. Že kmalu pa bo "ušel" znova tudi na njemu tako ljubo morje lovit lignje in ribe.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Vas je presenetila novica, da ste prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo?
Sem bil že lani predlagan, kolikor vem. Zdi se mi, da sta me tudi pred šestimi, sedmimi leti dva moja literarna prijatelja prijavila. Nisem se tako jezil, ker sta moja prijatelja pisatelja. Sem pa bil presenečen, ko so me lani predlagali gledališki ljubitelji s Senovega in Zveza prijateljev mladine Krško ter bralna značka. Sem se malo jezil, češ spet bom na nekem seznamu, dobil pa je ne bom. Kako pa naj nagrado dobi komediograf, in še štajerski?! Sem bil malo nejevoljen.

Lani, ko je nagrado dobil moj dobri prijatelj Andrej Bervar, so mi potem res povedali, da sem bil tudi sam v izboru in da me je Andrej premagal za en glas, kar se mi je zdelo nemogoče. Do pred kratkim so me obravnavali kot ljudskega dramatika, ne popolnoma resno. V zadnjih letih sem opazil nekaj esejev o svoji dramatiki, prej pa jih ni bilo.

Zdaj sem napisal dve razmeroma dobri prozi, ampak še vedno jih veliko piše boljšo prozo. Tako da najbrž sem nagrado dobil zaradi komedij. Že leta 1980 sem dobil nagrado Prešernovega sklada in takrat so v obrazložitvi napisali, da za satirično komedijo, vendar pa velike nagrade še nikoli ni dobil komediograf. Sem mislil, da nikoli ne bo dobil noben slovenski komediograf Prešernove nagrade, tako da mi zdaj to kar godi, če povem po pravici. Sicer me kakšen novinar tudi vpraša, kako sem to sprejel. Navznoter me ni nič premaknilo, nisem niti pričakoval tega, fino pa je, da je. Tako nečimrno pa mi godi, ker se mi zdi, da bom prvi komediograf, ki bom dobil to nagrado. Pa tudi na različnih simpozijih sem poslušal, kam s komediografi: ali so prava literatura ali so osnova za gledališče. V gledališču pa pravijo, da to ni naš "foh", da je to literarni "foh".

Bil bi tele, če bi se pritoževal. Godi mi, ker sem jo torej dobil kot komediograf, godi mi tudi, ker sem jo dobil leto po Brvarju in da nisem iz Ljubljane, ampak iz Maribora. Kajti iz Maribora je doslej nagrado prvič dobil Janko Glazer leta 1968, pa še to bi si mislil, da so mu malo popravljali krivico, kajti na vrhuncu je bil med obema vojnama.

V Mariboru smo leta 1973 Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger in jaz izdali zbornik, ki se imenuje Skupaj in smo se razglasili za mariborsko peterico. Mariborski pisatelji so ves čas tarnali, da ne morejo dobiti nagrade, ker niso v Ljubljani, da je ves čas navzoča kuhinja. Še danes je veliko tega rivalstva. Ena najslabših lastnosti, kar jih imajo Štajerci, je, da "špegajo" čez Trojane v Ljubljano in se jezijo. Smo rekli, da ne priznavamo takih lokalnih kriterijev, da se želimo uveljaviti na celotni sceni. In glejte, trije smo dobili nagrado, dva pa sta žal pokojna.

Na neki način v šali, bolj kot resno, lahko rečem, da nikoli še nisem imel na transakcijskem računu niti polovice toliko denarja, kot zdaj slišim, da je nagrada. In bi se pretvarjal, da mi to ne bo prišlo prav.

Nisem pričakoval in me navznoter ni nič premaknilo, mogoče bi me, ne bom se delal lepe duše, toda kot veste, sem bil umetniški vodja v gledališču, dramaturg, pa predsednik Društva pisateljev, napisal sem okoli 30 utemeljitev za svoje prijatelje za različne nagrade. In sem opazil, kako ljudi to vendarle vznemiri. Potem pa imaš tudi ljudi, ki mislijo, da jim nagrada pripada. "Spet so stopili s škornjem name," so se jezili. "Oni je dobil nagrado." Nekateri so zelo težko sprejeli novico, videl sem tudi patološke ljudi, nekaj pisateljev se je samo prijavilo za nagrado. In sem si rekel: tega si pa ne smem dovoliti.

Ko so me prijavili prijatelji iz Krškega in s Senovega, sem se malo jezil, češ kaj se spet motam po sceni, toda zdaj jemljem nazaj te besede. Se jim zahvaljujem in sem zadovoljen.

Sami ste zdaj že odprli to vprašanje: položaj komedije oziroma komičnih del v gledališču. Načeloma se velikokrat komedija označuje kot manjvredna v primerjavi z dramo, ko pa se pogovarjamo z režiserji in igralci, pa vsi priznavajo, da je dobro komedijo zelo težko napisati in odigrati. Ali zdaj, ko kot prvi komediograf sprejemate nagrado, upate, da boste utrli pot svojim kolegom komediografom?
Dvomim. Bojim se, da bo zdaj kdo rekel: saj komediograf je zdaj že dobil nagrado. Kot vem, ima ena od utemeljitev formulacijo, napisal jo je moj prijatelj pred šestimi leti, a je zdaj spet citirana. Nekdo, ki me je zdaj predlagal, je pobrskal po arhivu. In tam piše: če je lahko dobil Nobelovo nagrado Dario Fo, potem lahko tudi Partljič dobi Prešernovo nagrado.

Izrabljam to priložnost in intervjuje, da bi poskusil nekaj reči o tem položaju komedije. Mi smo štartali odlično s komedijo z Linhartom. Čeprav nista originalni deli, je Matiček tako naš, da ga imamo kar za ljudsko komedijo. Potem do Cankarja ni prave komedije, čeprav
sem trdno prepričan, da podcenjujemo kratke komedije po avstrijskem vzoru, ki smo jim rekli čitalniške komedije. Precej dobro so jih pisali Jakob Alešovec, Josip Ugrinec, Miroslav Vilhar, zelo
dobro pa sta skupaj pisala tudi Josip Jurčič in Janko Kersnik z naslovom Berite novice. Mirko Mahnič je konec 50 let zapisal Večer v čitalnici iz tega čitalniškega gradiva. To je bilo prvič, da se je zgodila 100. ponovitev, ko so ljudje hodili gledat te čitalniške komedije.

Potem nastopi Ivan Cankar, ki je sicer nepresežen dramatik v celoti. Meni je bil Cankar dolgo vzor, postavil je najvišje merilo, vendar so njegove komedije zelo sarkastične, celo bridke. On jih ne piše, da bi se ljudje smejali. Sam pa mislim, da se morajo najmanj tudi smejati.

Grki so imeli dve maski, ena se je jokala, druga smejala. Če bi gledali slovenska gledališča v razponu 100 let, bi videli, da imamo skoraj samo masko, ki se joče - zlasti pri slovenskih avtorjih. Prevajamo bulvar od drugje in še celo slabše komedije, kot so domače.

Skratka, ob prejemu nagrade se bom pohvalil, da sem jih za eno sezono uvrstil v prvo slovensko literarno ligo. Gol sem dal z Mojim atom, socialističnim kulakom in smo se znašli za eno sezono tam. Če bo to imelo kakšne ugodne posledice, je pa vprašanje.

Drugo, kar me skrbi, je status komedije. Zelo se jezim, ko me kdo vpraša, kaj mislim o stand up komediji. Nisem nič alergičen na to, vendar pa to ni komedija. Duhovit posameznik je, dobro je, če je duhovit in inteligenten, nekateri so namreč sicer prava muka, a tisti hitro izginejo z
odrov. Toda to ni stand up komedija, za komedijo se ve, definiral jo je že Aristotel. Osnova dramatike je dialog, torej standup ni prava komedija. Moje mnenje je, da kakor imamo Slovensko narodno gledališče Drama, bi morali imeti tudi slovensko narodno gledališče komedije.

Še vedno me občasno kdo pokliče in povabi k sodelovanju, da bi napisal komedijo. Včasih mi pravijo, naj napišem monokomedijo, ker bo to najlažje tržiti. Ali pa največ za dva, če je več vlog, potem se denar deli na še več delov. To se da, vendar pa to ni pot slovenske komedije. Na ta način ne bo nastal noben Matiček, niti Moj ata, kaj šele Revizor ali kaj podobnega. Mislim, da bi morali komediji posvetiti resno skrb.

Tudi sicer ravnatelji gledališč tožijo, da ni novih režiserjev in avtorjev.
Govori se, da je neka kriza. Avtorje imamo, dva, tri kakovostne avtorje. Eden je Matjaž Zupančič, ki piše groteske. Zelo dober avtor, ki piše tudi uspešne komedije, je Vinko Möderndorfer, ki zelo veliko piše, tudi prozo. Zdi se mi, da je on tisti za mano in me bo premagal. Letos so ga tudi kar nekaj igrali, prejšnja leta pa skoraj nič.

Res pa je, da tudi ne iščejo komedij. Ko sem bil kot mlad učitelj v Slovenskih goricah, sem prišel med počitnicami v Ljubljano, da bi si ogledal nekaj predstav. In sem v mestnem gledališču pustil eno dramo, ali bi jo dali prebrati dramaturgu Lojzetu Filipčiču. Drugo jutro ob 11. uri so me poiskali v hotelu, da bi rad Filipič govoril z mano. "Mi vas bomo igrali, samo to in to morate popraviti." Lahko bi rekel, da me je pomagal oblikovati, narediti Lojze Filipič. Takega pristopa ni več.

Ko sem bil pomočnik Bojana Štiha v Mariboru, predtem še Gombača, in tudi ko sem bil potem sam umetniški vodja, sem bil obseden z mislijo, da bi se lahko, potem ko bo konec mojega mandata, pohvalil, da sem tega in tega dramatika pripeljal, da sem mu pomagal. Danes se mi zdi, da tega napora v gledališču preprosto ni.

V svoji karieri ste počeli marsikaj: bili ste učitelj, dramaturg, umetniški vodja, poslanec, literarni ustvarjalec ... To so zelo raznoliki poklici. Kaj vam je bilo najljubše početi?
Če bi mi bilo živeti od pisanja, bi izbral to. Imam se za pisatelja. Hvala bogu sem zdaj dobil nagrado, ki to javno potrjuje. Ampak se mi niti ne zdi bistveno, do kam sem prilezel na tem Parnasu. Počutim se, da sem svoboden, če sem za pisalnim strojem. V drugih službah se nisem počutil tako svobodnega. Kot učitelj in dramaturg sem se moral prav toliko prilagajati kot pozneje kot poslanec. Nič manj. V socialistični šoli je bilo treba biti previden, bilo je zapovedano, kaj se sme reči in česa ne. Moja svoboda je samo ta beli list papirja, tam pa moram zgrabiti to priložnost. Tam se ve, kdo je Partljič.

Kako sem se vedel v službah? Upam, da kljub vsemu častno, ampak to bi morali drugi povedati, ki so z mano delali. Moja notranjost je ves čas v nekem kreiranju. Zdaj sem ljubiteljski režiser v ljubiteljskem gledališču, kjer igra tudi kakšen upokojen poklicni igralec. Poleg literature mi je torej najbližje gledališče, sem bi lahko enakopravno štel tudi branje. Moram brati, da sem na tekočem z dogajanjem.

Moram pa opravljati različne službe, ker se od tega ne da živeti. Mogoče bi lahko živel z denarjem, ki sem ga zaslužil v letu ali dveh, ko smo igrali predstavo Moj ata, socialistični kulak. Igrali so ga v 20 gledališčih Jugoslavije. Lahko si predstavljate, da od Zagreba dalje ni nihče plačeval avtorskih pravic. Nisem se pravdal, ker sem bil v službi. Mogoče bi torej tisto leto, zlasti ker sem v Ljubljani imel 10-odstotne tantieme, lahko preživljal hčerko, ki je študirala. In mogoče še na začetku, ko sem napisal Ščuke. Takrat bi mogoče šlo, sicer pa nikakor. Danes pa vedno manj.

To, da ste opravljali druge poklice, pa je bil povod za številne zgodbe.
Absolutno. Bil sem 20 let v gledališču, kamor sem si kot podeželski mlad fant zelo želel. Večkrat se spomnim na Maksa Furjana, ki je bil tudi dobitnik Borštnikovega prstana. Bil je nezakonski sin iz Haloz, nekje v Slovenskih goricah je potem služil kot pastir, potem pa šel v železničarske delavnice, se izučil za mizarja, ker so bile takrat v vlakih še lesene klopi, in takrat je začel hoditi v gledališče. Nikoli prej. In Skrbinšek ga je potem poslal v šolo in je postal igralec, prvak Drame. Tako približno je tudi mene tako vleklo.

Po 20 letih sem potem dal odpoved. Nič takega se mi ni zgodilo v gledališču, ni bilo upora ali česa podobnega. Vse je "klapalo", a sem rekel: moram iti. Gledališče zlasti kot umetniškega vodjo me je začelo težiti. Nisem bil inovator, ni bilo prelomnih prijemov, toda kljub temu sediš, okoli tebe je v drami osem moških prvakov, ženskih prvakinj, ti si pa zanje dolžan iskati vloge, da se lahko razvijajo. Preprosto si tam servis tudi za njih, in če sediš z njimi, je pogovor o tem: zakaj ima zopet glavno vlogo ta in ta, ali ima razmerje z režiserjem, zakaj je on dobil nagrado ... In tako naprej. V nekem trenutku sem čutil, da je to geto, kjer se stalno kuhajo iste zadeve. Pisatelj pa, če hoče pisati, mora opazovati življenje, mora biti sredi življenja.

Tu mi je učiteljski poklic dal zelo veliko. Maturiral sem leta 1960, sprejet sem bil v partijo v zadnjem letu, še pred 18. letom, ker sem bil odličnjak. Verjel sem, da bomo v brezrazredni družbi vsi enaki, da bo socializem prešel v sanjski kapitalizem. Potem pa prideš na vas, pa vidiš, kaj tam delajo s kmeti, in ta razkol med nečim, kar si verjel, in realnostjo te začne
trezniti, lomiti, boli te. Tam sem veliko lažje našel teme za pisanje.

In enako kot poslanec. Vendarle sem spoznal zelo veliko težav ljudi, videl sem ozadje, kako se dela politika. Kar ni slabo. Pri nas se vsi razumejo na politiko, vsi vedo, kako bi moralo biti.
Iz gledališča, kjer sem se sprva počutil kot riba v vodi, sem potem odšel, ker sem zadnja leta čutil, da ne bom več ničesar napisal, če bom še ostal tam. Skratka, ljudi moraš opazovati, biti med njimi.

Znani ste po svojih komičnih in satiričnih delih. Je to vzniknilo v vas, ko so v vas vzklile želje, da "bi prijeli sonce"? Kot ste rekli, eno je realnost in predstaviti jo ljudem na način, da jih ne zamoriš, hkrati pa jih podrezaš k razmišljanju, ni lahka naloga.
Pisal sem črtice v zbirki Hotel sem prijeti sonce, ki se konča s tem, da sem spoznal, da se sonca ne da prijeti, vendar upam, da se rojevajo vedno novi otroci, ki bodo verjeli, da se da prijeti sonce. Vsak bi rad prijel sonce. Napisal sem Mojega ata, socialističnega kulaka. Moj oče in mama sta bila po poreklu hlapec in dekla, tako sta se tudi spoznala, čeprav se mi zdi, da ata ni bil iz tako revne družine, vendar pa je zelo hitro ostal brez staršev. Strici pa niso bili vsi revni, a niso želeli pomagati in je šel h kmetu. Mama je bila nezakonska hči dninarice in je šla s šestimi leti za pastirico. V Kulaku sem napisal prav to: ata je dobil službo na železnici, ničesar nismo imeli, potem pa dobili tri hektarje zemlje. Ata se je začel vesti, kot da je prijel sonce. V šali nam je sicer pravil: zdaj se norčujejo iz kulakov, ampak tudi jaz sem kulak. Tudi on je imel sanje, da bi imel nekaj svojega: svoj krompir, svoja jabolka. Vsi imamo neke sanje.

Najbolj se mi je posrečilo, če se ljudje v mojih delih smejijo, a da imajo tudi v sebi tudi nekaj žalostnega, kot je tudi življenje. Tudi Kulak ima nekaj žalostnega: oče na koncu spozna, da se mora delati bedaka, potem ga pustijo pri miru. Rad bi, da sta v delih navzoči obe maski. Ker pa je v Sloveniji več žalostne maske, pustim v svojih delih več prostora veseli maski.

Napišeš kaj, kot te kaj užali ali boli. A dejstvo je, da nič ne napišeš kar tako. Če se sklicujem na Aristotela: kakšen poklon je dal nam komediografom Umberto Eco v delu V imenu rože, kjer imajo v knjižnici Aristotelov drugi del Poetike. Nekateri ji hodijo brat, toda cerkvena hierarhija ugotovi, da če bi lahko zaživela komedija, ki se dela norca iz Boga, reda, potem je vsega konec. In na koncu raje zažgejo celo opatijo, kot da bi delo o komediji ostalo. Zavedal se je,
kakšno težo bi imela prava komedija. Ni čudno, da je Moliere tako dolgo čakal na svojega Tartufa, da Cankar nikoli ni videl Hlapcev ...

Ne rečem, da smo sposobni nenehno producirati takšne komedije, toda en cilj bi moral biti. Zato rečem, da bi potrebovali gledališče za komedijo.

Živimo v časih, ki pronicljivemu opazovalcu ponuja nešteto možnosti za satiričen pogled.
Citiram še enega romantičnega pesnika, Ugo Fosculi je nekje napisal: Smo se smejali in še se bomo smejali, kajti prevelika resnost in zaskrbljenost je lastnost svetohlincev.

Živimo v zelo resnih časih in se zelo malo smejemo. Prihaja moj nov roman Nebesa pod Pohorjem. Cankar je v Kurentu napisal, da ko je Bog delal svet, mu je v pesti ostalo prgišče lepote, ki ga je potem vrgel na zemljo, in to prgišče je padlo pod Triglav. Pogledal je tja in
rekel, da bodo tam živeli srečni ljudje. Tudi Prešeren piše o raju okoli Bleda. Tudi Tone Kuntner bo rekel: imamo nebesa pod Triglavom, pa jih ne znamo ceniti.

Ljudje pa se vedejo, kot da živijo v peklu pod Triglavom. Ko zjutraj poslušam radio, so ljudje jezni, zagrenjeni, nihče ne reče ničesar pozitivnega. Pred kratkim sem videl, da je Mladen Dolar napisal duhovito pripombo: razlika med prejšnjimi časi in zdajšnjim časom, ko je vse na dlani, je ta, da če si prej rekel cesar je gol, se je sramoval in se skril, danes pa rečeš Cesar je gol, pa reče: pa kaj potem? Živimo v precej ciničnem času.

Če bi se pošalil pod nivojem, bi rekel takole: mislimo, da je za vse zlo kriva politika. Sam jo dejansko precej branim. Zdaj imamo te težave s pripravljenostjo, razkrita je bila linija korupcije.
Toda vsi ti ministri in ugledni ljudje so to počeli, ko niso bili v politiki, ampak ko so bili na krasnih odgovornih položajih na univerzah, kjer bi morali biti zgled. V Mariboru imamo nekoga, ki je študentske diplome prodajal.

Zelo sem se jezil, ko sem bil v parlamentu. Poslanec sem bil 14 let, od tega prvi dve leti nepoklicno. Cele dneve smo razpravljali, se obkladali s temi in onimi besedami, zvečer pa smo recimo glasovali in je bilo recimo 50 proti 3. Ne veš, zakaj smo ves dan porabili za svoje srdite
spopade. Potem je pa prišel kdo k meni in mi rekel: "Vidiš, Partljič, zdaj pa imaš komedijo. 100-odstotno. Se ti ni treba ničesar izmisliti."

Ljubi Bog, če bi to prenesel na oder, bi me po 10 minutah občinstvo pregnalo. To sta dve popolnoma različni stvari. Žal, to pa priznam, sta popolnoma različni tudi na moralen način. Politiki niso nič slabši ljudje, saj smo jih izvolili mi, ves čas se menjajo. Če bi me zunaj slišali in bi rekel, da sem imel intervju z neko prekleto trapo iz Dolenjske, bi v vaših očeh izgubil vse spoštovanje. Videli bi, da sem lažnivec, nikoli več mi ne bi nič verjeli. V politiki pa dejansko je malo tako: ko si skupaj v neki koaliciji, si zelo strpen do ljudi, o katerih si prej, ko so bili na drugi strani, govoril čisto drugače. Hočem reči, če je politika umetnost mogočega, potem nisi tako načelen kot z listom papirja. Ne bom rekel, da te politika dela pokvarjenega, temveč na neki način drugače pripravljenega na kompromise.

Preveč smo črnogledi. Zdaj se tako jezim na kakšnega novinarja. Lani, na dan podelitve nagrad, je v Delu izšel na prvi strani kot mala kolumna izšel tekst, da imamo zdaj kulturni praznik. Da bomo en dan kulturni, potem pa imamo celo leto izgovor, da nismo kulturni. In da ni pravi datum, ker praznujemo dan smrti. Na praznični dan smo torej pljuvali po svojem kulturnem prazniku, ki ga nimajo vse države, kaj šele v ustavi. Obenem pa to seveda ni res: tisti, ki tam pojejo na proslavi, vadijo vse leto. Sam pišem vse leto. Ko študiramo novo predstavo, se tri mesece družimo na vajah. Zakaj torej razglašati, da nismo kulturen narod?

Slovenci imamo ambivalenten odnos do kulture: velikokrat se kot kultura označuje le visoka produkcija, dejstvo pa je, da je pri nas izjemno veliko ljudi, ki pojejo, plešejo, igrajo v okviru različnih okvirov, od ljubiteljskih društev naprej.
Nimamo tako polnih knjižnic kot Skandinavci, toda tudi pri nas trend branja raste. Imamo takšne in drugačne bralne značke, po novem tudi recimo v domovih za ostarele. Zakaj torej vsemu svetu razlagati, da smo zabiti in nekulturni?! Sam te strasti, da sebe dajemo v nič, sploh ne razumem.

Z bralno kulturo ste tesno povezani že desetletja, ne samo kot avtor, dolga leta ste bili na čelu Bralne značke. Kako pomembno je spodbujanje branja za vas?
V knjižnice hodi nekaj več kot 20 odstotkov ljudi, v gledališče nekje okoli 5,6 odstotka, na koncerte tudi približno. Seveda se bo treba navaditi, da se bere na vse mogoče načine, ne le na klasičen način. Nisem eden tistih pesimistov, da bo knjiga izginila. Kot so ljudje izumili ladijski vijak, pa se še vedno učijo plavati. Izumili so avtomobil, pa se še vedno vozimo tudi s kolesi. Ni res, da nove stvari izpodrinejo stare.

Glede ambivalentnega odnosa do kulture. Vaša direktorica je pred nekaj tedni na televiziji odgovarjala, kaj bo novega v programu. In je napovedala 40 odstotkov kulturnih vsebin. Naj vam povem, da sem se zelo ustrašil: samo to ne, lepo prosim! Kajti kakšne kulturne in
kulturno-zabavne oddaje pa so v petek, soboto, nedeljo zvečer?! Saj nimam česa gledati. Ni pa recimo več postavke televizijski film. Mislim, da bi moral biti tudi na RTV-ju višji kriterij, ko govorimo o kulturnih vsebinah. Če smo pripravljeni vse spustiti, da nas gleda čim več ljudi,
da se merimo po gledanosti, bomo šli samo navzdol.

Nisem za elitno kulturo, umestno, to se odraža tudi v mojem pisanju. Levstik je leta 1851 v Popotovanju zapisal: Slovencem bi jako ustrezal tisti, ki bi znal resnico zavijati v prijetne šale na odru. Sam to izpolnjujem in sem čisto zadovoljen.

Pišete tudi za mlade. Kakšno mesto ima to ustvarjanje v vašem pisanju?
Žal nisem veliko pisal. Zdaj celo risanke pišem, dam vse od sebe. Imamo dobro mladinsko literaturo. Sam sem napisal nekaj del. Eno je nedvomno dobro, Hotel sem prijeti sonce, ki se ponaša z devetimi ponatisi, kar je za Slovence nenavadno, zanj sem dobil Levstikovo nagrado. To je edina knjiga, ki jo znam v celoti na pamet, medtem ko drugih knjig ne primem več v roke, potem ko nekoč izidejo. Ko sem to še počel, sem kot nekdanji učitelj v roke vzel rdeče nalivno pero in ob strani zapisal: tele, kaj si nor, kam si gledal, kaj si mislil s tem?! Zdaj torej raje ne gledam več in se ne vznemirjam.

Moram sanjati novo stvar, ki jo nosim v sebi, in se ne oplajati na preteklih delih. Res so izjema samo mladinska dela, ki jih z veseljem predstavljam po šolah, in sem vedno znova vesel, ko se otroci smejejo in ploskajo.

Glede branja naj povem še tole. Ko sem bil predsednik Bralne značke, je bila v Sloveniji na povabilo Mance Košir na obisku direktorica inštituta za britansko knjigo. Povabil sem jo v parlament na kosilo, takrat sem bil poslanec, in srečala se je s člani odbora za kulturo. Ko sva se pogovarjala, sem se ji pohvalil, da sem predsednik Bralne značke, pa mi je rekla, da se s
tem ni treba preveč hvaliti. "Otroci imajo potrebo po knjigi, v njih je želja po zgodbah. Vi se boste lahko pohvalili, če boste odrasle pripravili k branju. Tam je kleč. Otrok ima gon po zgodbi in pravljici." In res je tako.

Nekateri po koncu šole preprosto prenehajo brati. Ljudi ločujem na tiste, ki berejo, in tiste, ki ne. Tistim, ki ne berejo, se hitro vidi, da ne berejo. Oni vse vedo, kričijo, niso pripravljeni na dialog. V Mariboru smo recimo imeli tudi takega župana, ki se je vedno samo jezil. Zdaj vidim, da tisti, ki ne berejo, vedno vse vedo, so neusmiljeni kritiki. Tisti, ki berejo, pa vedo, kako pravzaprav ne vedo veliko. Nimam več potrpljenja, da bi poslušal bedake, ki so vsevedni.

Kakšen vpliv je imela na vas mariborska peterica?
Poleg žene in družino največjega. Ne vem, ali mislijo tudi drugi tako. Nekaterim gremo recimo na živce. Nismo mislili, da gore premikamo, z izjemo mogoče Jančarja, ki ima v sebi nekaj disidenta, bil je tudi zaprt v prejšnjem sistemu. To je bilo literarno in prijateljsko ter boemsko druženje.

Ker smo bili mladi in smo se pogovarjali o vsem mogočem, ampak največ o literaturi. Meni, ki sem bil podeželski učitelj, pa ne mislim nič slabšalno - izšolal sem se tja do Murna, Kosovela, dalje pa na učiteljišču nismo prišli -, so odprli obzorje. Bervar mi je svetoval, kakšne so smernice, Jančar, ki je bil osem let mlajši, me je nekoč pri 16 vprašal, ali sem prebral Kocbekovo Listino, pa sem mu rekel, da jo imam, a čakam na počitnice, da jo preberem. Pa je rekel: ah, potem se nimam kaj pogovarjati s teboj. On jo je kot 16-letnik "požrl" in razumel. Forstnarič je poznal eksistencialistično dramatiko. Skratka, mene so literarno izjemno bogatili.

Napisal sem scenarij za film Vdovstvo Karoline Žašter, še prej, leta 1968, pa istoimensko novelo, ki je izšla v Sodobnosti. Ko sem šel v Maribor na Borštnikovo srečanje še kot gledalec, je šel po stopnicah Ahac Pirjevec. In me je vprašal: "Si ti Partljič?" Cel sem zardel in prikimal.
"Sem prebral to tvojo novelo. Mali, ti si pisatelj. Zavedaj se tega. Moraš se otresti nekaj sentimentalnega humanizma, ampak ti povem, ti si pisatelj."

V sebi sem bil pijan od veselja. Takšen je bil ta krog fantov. Zdaj pa bom povedal tole: zdaj ko sem star in ko so nekateri mrtvi, nekateri pa so se odvrnili od mene, ker mislijo, da moramo biti še vedno enoumni, lahko rečem, da imam malo prijateljev. Priljubljen sem povsod, toda pravih prijateljev imam malo. To je ta moj krog, Bervarja imam v Mariboru, potem je tu Jančar, spoznal sem Mitjo Čandra in sva se spoprijateljila.

Skratka, naša peterica me je najbolj izoblikovala. To je bilo moje sidro. Še vedno se srečamo dvakrat na leto. Včasih smo govorili o načrtih, zdaj pa o tem, koga kaj boli, kdo je bil operiran, ne pa, kdo je kaj napisal.

No, kaj pa boste napisali? Kaj snujete?
Z Jančarjem sva se vozila iz Maribora v Ljubljano in mi je velikokrat pripovedoval svoje zgodbe. Potem pa mi je nekoč nehal in sem ga vprašal, zakaj. Pa mi je rekel, da se z izdajanjem zgodbe razelektri, ni več napetosti v njem. "Vidim, da se iztrošim, ko pripovedujem drugim."

Sam nisem ravno tak. Zdaj bo izšel roman Nebesa pod Pohorjem, kjer ironiziram te naše fraze, kot je "nebesa pod Triglavom, tod bodo živeli veseli ljudje". Iz tega patosa, ki smo si ga prisvojili, se delam malo norca. Že dolgo, že nekaj let, pa v sebi nosim komedijo, ki bi jo rad napisal, zadnjo komedijo, ki bi bila tako dobra kot Kulak. Ampak nekako me nekaj blokira, da ne morem začeti pisati. Sem noseč, toda včasih zanosim in mi hitro zraste trebuh in lahko rodim. Pri Mariji snežni zvoni sem pisal 20 let, 20 let sem bil noseč, pa nisem mogel skotiti. Tudi to komedijo zdaj nosim že zelo dolgo, pa ne gre.

Verjetno pa je vseeno prijetno, saj veste, da se rojeva.
Znana je polemika: Ivan Pregelj je napisal, da pisateljem po 70. letu ne bi dovolil več pisati, ker se jim pozna starost. Takrat so ljudje umirali precej mlajši. To je ujezilo Tavčarja, ki mu je menda tudi pisal in je potem po svojem 70. letu zapisal Visoško kroniko in Cvetje v jeseni.

Zdaj gledam Pahorja, ki še po 100. letu izdaja knjige. Tako da si dajem potuho, da še ni tako hudo, da bom to še napisal.

In zdaj še zadnje vprašanje. Kdaj ste nazadnje ribarili?
Mislim, da sem na morju nazadnje za novo leto lovil lignje in ribe. Lignji letos ne prijemljejo dobro, ribe so pa kar. Hodim na otok, kjer je pozimi 30, 40 ljudi, in sem vedno šokiran, ker jih ves dan ne srečujem. Malo romantiziram svoj ribolov. Imamo še Mateta Dolenca, ki je tak morski pisatelj, ki se je potapljal, potem je moj prijatelj Matej Bogataj, ki lovi precej bolje kot jaz. Pa na gre predvsem zato, čeprav gre tudi za to. Kdo mi pravi: "Sediš na čolnu in fantaziraš, kaj boš napisal." Ne, ne gre tako. Ves čas sem napet, ali bo vaba prijela. Res pa je, da bi lahko sedel ob vodi od jutra do noči. Ozdravim dušo in telo. In če bo vse v redu in ker bom poplačal težave ter mi bo ostalo nekaj denarja, bom najbrž že marca šel poskusit ujeti zadnje lignje te sezone in ribe.

Imam kratek čoln, ne morem daleč ven z njim, niti nisem kaj prida spreten. Če bi motor 'crknil', ga ne bi znal popraviti. 100 metrov od otoka grem in ribarim. Ponoči pridejo ribe k obali zadaj za otokom Ilovik. Na prednji strani se še vidijo kakšna mesta na Pagu ali svetilnik, tam pa ni nobene luči. Samo milijarda zvezd, ki sem jih videl v svojem otroštvu na vasi, danes pa jih ni mogoče več videti, ker je vse razsvetljeno. Vidim Rimsko cesto, vidim vsako zvezdo, vidim hrbet, senco otoka in tu in tam "vseka" neka riba, čeprav ponoči manj ropajo. In se mi zdi, da sem del vesolja, kak privilegij imam, da se lahko tega zavedam. Jadransko morje ni veliko starejše od 8.000 let, torej je tu že tisočletja ista scena: isti hrbet otoka, isti blesk zvezd v vodi, isto pljuskanje, iste zvezde. In ta hip tu gostujem jaz, čisto malo, potem pa bo nekdo drug tu. Domov se potem vrnem domov zdrav, z ozdravljeno dušo in srcem.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
ABADON
# 08.02.2016 ob 10:08
Cankar je bil clan politicne stranka. Celo na volitvah je nastopil. In marsikaj povedal o vam podobnih. Kaj pa zdaj?
ufo1987
# 08.02.2016 ob 10:59
Mel sem srečo, da sem gospoda Partljiča spoznal v živo, in ne na kakšni pijači ali kaj ampak malo boljše in vam lahko povem, da je gospod Partljič zelo zelo pametna oseba in ena najboljših oseb kar sem jih v življenju spoznal in upam iti stavit, da vsak od vas, ki slabo govori o njem bi si spremenil mnenje v trenutkul! Sploh njegov odnos z vnukinjo, ki mu verjetno pomeni največ na svetu! Je zelo zelo intelegentna oseba in vedno te nasmeji. Tak da kdor koli reče kaj slabega o njem nima pojma kaj govori!!! In ja nihče ni popoln, tudi nihče od vas, ki pametujete na tem forumu in tudi on verjetno ni popoln ampak kolikor sem ga spoznal je verjetno najboljši približek popolnosti!!!
ABADON
# 08.02.2016 ob 10:07
Kulturni praznik je praznik kulture in kulturnih. Z izjavami tukaj pa samo kazete zakaj si kulturnega praznika ne zasluzite. Mate svoje cerkvene praznike in jih praznujte po svoje. Kdo vam brani.
Ples
# 08.02.2016 ob 15:07
Nekateri po koncu šole preprosto prenehajo brati. Ljudi ločujem na tiste, ki berejo, in tiste, ki ne. Tistim, ki ne berejo, se hitro vidi, da ne berejo. Oni vse vedo, kričijo, niso pripravljeni na dialog. V Mariboru smo recimo imeli tudi takega župana, ki se je vedno samo jezil. Zdaj vidim, da tisti, ki ne berejo, vedno vse vedo, so neusmiljeni kritiki. Tisti, ki berejo, pa vedo, kako pravzaprav ne vedo veliko. Nimam več potrpljenja, da bi poslušal bedake, ki so vsevedni.

Točno tako ...
(Takih, ki ne berejo, je zadnje čase na tem portalu zelo veliko)
MADERA
# 08.02.2016 ob 11:15
Gospodu Partljiču želim še veliko svobodnih listov belega papirja in čim manj počečkanih,
ki so nam žal vsem že usodno vsiljeni.
nonparel
# 08.02.2016 ob 10:52
Ker ni naš ga moramo obvezno popljuvati, ne glede na to kako dober pisatelj je, kajne spoštovani komentatorji. Pri Jančarju pa se plošča obrne. Skrajni primitivizem.
Ples
# 08.02.2016 ob 15:03
Super intervju ste dali, g. Partljič!
Še enkrat čestitke za nagrado.
mile
# 08.02.2016 ob 16:09
Ne morem verjeti, tale forum še nikoli doslej ni bil toliko preplavljen z desničarskimi skrajneži in raznimi SDS-ovimi spletnimi guruji. To res ni več normalno :/
ABADON
# 08.02.2016 ob 11:59
Me zanima kaksna desnicarska komedija. Al je moj ata socialisticni kulak najbolksa desnicarska komedija? Logika teh nasih nekulturnezov je res na visku. A je kdo od vasih napisal kaksno boljso komedijo proti politicnim elitam?

Nepozaben prizor. Ko Bibic in gnoja dela peterokrako zvezdo.
Me zanima kdo od tukaj pisocih je v zivljenju izvedel kaj podobnega.

In se enkrat. Najvecji slovenski pisatelj je bil politicno aktiven. In kaj zdaj? Gaa bomo zamenjali pametnjakovici pokvarjeni?
oliva
# 08.02.2016 ob 10:59
Niko Grafenauer?
Miki Muster?
...
ABADON
# 08.02.2016 ob 12:03
Miki Mister Reporter. A to vas pa ni motilo?
ABADON
# 08.02.2016 ob 12:06
Cocker. A si za zico? Kaj pa zakonik? Jasno da potem tudi kulture ne razumes. Daj razlozi kaj naj s Cankarjem naredimo? On je bil tudi v stranki in na volitvah. Naj zazgemo? A vidis zdaj kako majhen in omejen pogled imas? Kot nasi vrli podporniki vsega kar zupnik pove. Tisti z belim ovratnikom al pa tisti z rumeno kravato. Tako da se pocasi sprijazni z politicno opcijo, ki ji po opredeljenosti vec kot ocitno pripadas.
oliva
# 08.02.2016 ob 11:08
"zdaj ko smo svobodni, moramo še bolj paziti kaj povemo... "

haha, točno TO je rekel (izvrsten!) Polde Bibič v filmu Moj ata, socialistični kulak. :D
oliva
# 08.02.2016 ob 10:50
Točno to, @Abadon.
Cankarja celo zelo pogosto omenjajo (in celo prav jim pride ravno politična aktivnost, to v tem primeru pozdravljajo).

In - zakaj nihče ne razburja, ko nagrade dobi Jančar?
(tudi jaz kdaj opazim kakšno povezavo s politiko, ampak če jo nekdo dobi upravičeno, ji potem - nagradi - ne morem oporekati)

Čestitke še enkrat nagrajencu (kot tudi vsem ostalim nagrajencem).

Jaz pa njegovo naslovno izjavo recimo podpišem, @Dajo.
List papirja je nekaj, kar imam.
To je ta svoboda, lahko ga napolniš, s čimerkoli želiš, kar bo prišlo iz tebe in se bo zlilo tja; čarovnija in uganka in najčistejša svoboda. :)
d(-_-)b
# 08.02.2016 ob 07:29
Dokler se župana ne da odstavit drugače, kot z divjanjem, je tudi to legitimno ...
slovenec30
# 08.02.2016 ob 11:31
Iskrene čestitke someščanu gospodu Partljiču!

Govor, ki ga je imel na proslavi včeraj, je spet dokazal, kako izvrsten je. Kapo dol.

Vsi tisti, ki pa ga kritizirate zato, ker je bil poslanec: pa saj ne veste za kaj gre. Kakšno vezo ima to? Če želiš nekaj dobrega narediti za državo, a si zato takoj slab ali kaj? Vsi politiki kar počez pa niso slabi. Bil je glas razuma v parlamentu. Nikakor se ni imel za politika, prosim vas lepo. Želel je, da se tudi kulturo sliši v parlamentu in da se kaj dobrega naredi za umetnike. Doma sedeti in kritizirati je naša vrlina. Eni pa so tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti za dobro vseh nas. Ne mu zdaj tega oporekat.

Kulturni praznik je in vesel sem, da sem včeraj gledal prijetno proslavo in spoznal imenitne nagrajence.
oliva
# 08.02.2016 ob 11:06
Ne seckam, katerega strokovnjaka je pravzaprav mislil Grafenauer... :)ž

(tako kot zlorabljajo zdaj Prešerna in si ŠE NJEGA lastijo oz. nam hočejo vsilit svoje interpretacije!)
oliva
# 08.02.2016 ob 11:04
Jaz ČESTITAM, ko dobi Muster nagrado!
Ko jo dobi Grafenauer (pa še kakšno pesmico citiram ;))!
oliva
# 08.02.2016 ob 11:00
Miki Muster?
In recimio Pedenjped pa vse? ;)

Pedenjped je vešč vrtnar, ki razume svojo stvar.
Posel ni preveč težak, če je človek strokovnjak.
... ;)
oliva
# 08.02.2016 ob 10:53
Pa še nekaj:
mene tudi blazno razočara, kadar slovenski prevci in mazeti podpirajo Janšo oz. sds.
Ampak ne pride mi na misel, da bi to lahko izničilo njihove osebne dosežke in uspehe.
božo1
# 08.02.2016 ob 16:22
brandmaister
čestitke tudi Partljiču..
kot oseba enkraten človek.. žal je bil v napačni stranki in povrh naivnež...
povedal sem mu to tudi v obraz..


Vaš poskus te sodbe v začetku zgleda pristojen, ki pa ga mahom pokvarite. Mislim, da ne sodite na nivo, ki bi lahko pošteno sodil življenje in delo tega nagrajenca.
To, če ste Partljiču povedal kaj v obraz, vam povem, da vam veliki in skromen človek, kot je Partljič tega ni zameril. Lahko razumete zakaj? Mislim, da težko.

Drugo, kot drugo, pa vas le opominjam, da sploh ne razumete razvrstitve ljudi v neke vaše stranke. Velik človek in ob tem literat Tone Partljič je slovenski človek, ta sploh ne paše v nobeno takšno "pravo" stranko, kot si jo vi domišljate. Tone ni človek za delitve, take kot jo prinašajo vaše stranke. Tone je stari Peter Prevc, ki je lahko ponos vseh Slovencev!

Pa brez zamere, če se vam ta poziv izide!
čača
# 08.02.2016 ob 14:28
Jaz sem pa vesela, da je dobil nagrado, kar se mene tiče si jo je več kot zaslužil. Tistim, ki ni všeč kateri politični opcije je pripadal Priporočam njegovi knjigi Kampanja in Grob pri Mariji Snežni. Malo sebično si želim, da bo še veliko napisal, ker ga zelo rada berem.
izo
# 08.02.2016 ob 14:01
kakšni komentarji, sramota do sramote, vsaj na praznik bi se lahko malo zadržali. vsaj preverite partljičev opus prej, če nič drugega, preden greste lajat na internet.
ampak danes je očitno bit kulturen prej jerovšek, kot partljič.

pa lep dan kulture želim še naprej, kulturna slovenija.
Nisem Robot
# 08.02.2016 ob 11:14
nasledn let jo dobi janez za njegov opus zgodovinskih in vojnih romanov.
oliva
# 08.02.2016 ob 11:08
"Ne zanima me levica ali desnica, "

Ja ja, sem videla....
Dajo
# 08.02.2016 ob 09:39
Imate srečo, ker enim niti belega lista ne dajo ampak morajo pisat po nareku kot v OŠ. Beli list je rezerviran samo za nekatere, večina jih ima bele lase.
Bivši uporabnik
# 08.02.2016 ob 09:22
ZDRAVLJICA
bere:
Stane
Sever
Prijatlji! odrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmo zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike 'z oblakov
rodú naj naš'ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!

To zgoraj je ZDRAVLJICA, naj mi kdo pojasni kaj je v njej multikulti, da jo moramo poslušati tudi v arabščini, japonščini ...? Sicer nimam prav nič proti, če se je uče v Iraku, Afganistanu ali Siriji, a tukaj je SLOVENIJA in praznujemo NAŠ KULTURNI PRAZNIK ne nek multikulti "Oktobrfest".
Mindmaster
# 08.02.2016 ob 12:27
Izvrstna kolumna o polozaju in vlogi kulture v Sloveniji.

Ločitev kulture od države
andreja1
# 08.02.2016 ob 11:17
Moja svoboda jepa dase svobodno izražam AMEN
slovenkaaaa
# 08.02.2016 ob 19:11
Čestitam, gospod Partljič!!!
oliva
# 08.02.2016 ob 12:18
"Glejte tone ne moremo se tako pogovarjati dokler ne priznate "

Udba style.
Mislim da nekdo drug med vama dvema potrebuje nekoliko (več) (samo)refleksije.
oliva
# 08.02.2016 ob 11:01
Verjamem, @ufo; podobno je pri meni s Cirilom Zlobcem, ki ga neizmerno spoštujem in me zelo boli, ko vidim kdaj, ko ga blatijo po forumih.
cenitamsok
# 08.02.2016 ob 23:09
Ko te vsi hvalijo, sploh pa tisti, ki so večno na oblasti, nimaš s Prešenovim duhom veliko skupnega. Po moje.
oliva
# 08.02.2016 ob 12:26
Tudi Reči boogie je fajn film.
Pa lepo so vsi sodelovali, desničarji, levičarji.

To zdaj delijo, kakšno desetletje.
dunbar
# 09.02.2016 ob 09:50
Ojoj, veselil sem se branja komentarjev, ker sem mislil, da bodo tu bolj ko ne anekdote o tem, kako smo spoznavali Partljiča, od otroštva dalje, pri bralni znački, skozi njegove komedije, mogoče osebno. Potem pa te kozlarije o levih in desnih, politiki, Janši, belogardistihm komunistih....

Kaj smo res taki reveži, v glavo tepeni, da ne moremo o taki ikoni, kot je Partljič, kulturno razpravljati?
1984
# 08.02.2016 ob 20:07
Poklon Partljiču . Brandmeister-u ki je zašel ; Janšist,fašist,belogardiest = izdajalec "ist". Od kdaj pa se obsodba izdaje naroda smatra za predsodek ? Izdaja lastnega naroda in pomoč pri iztrebljanju lastnega naroda je najbolj sprevrženo dejanje in bo kot takšno vedno obsojeno ter ni noben predsodek. Razen za "fricle".
božo1
# 08.02.2016 ob 16:41
Klavrna podoba slovenske veličine kulture. Z njo se otepa gospa Oliva, pa še kak maister in abadon, pa fertig. Jaz sem šel prišel to le ugotovit in adijo. Me ni več!
oliva
# 08.02.2016 ob 12:19
@janko49:
"Torej zagovarjate privilegije na račun ostalih...."

Torej zagovarjate privilegije na račun ostalih...
... če gre za prave barve (pri Jančarju nisem videla oporekanja, niti pri Mustru, Grafenauerju...).
oliva
# 08.02.2016 ob 11:12
Aja, oprosti, drugega odstavka tako najprej sploh nisem prebrala,.
O drugem pa bi bilo za razpravljat, vendar ne tukaj in zdaj (oziroma vsaj jaz ne bom).
oliva
# 08.02.2016 ob 10:57
"Levica svoje Kulturnike bogato nagrajuje z davkoplačevalskim denarjem."

Je (npr.) Drago Jančar levičar, 'njihov' ('svoje levičarje')?
oliva
# 08.02.2016 ob 10:51
*popravek:
njegova politična aktivnost
zakaj se nihče ne razburja
Javorovina
# 15.03.2016 ob 20:43
Lep intervju. :) Zanimiv.
šurda
# 09.02.2016 ob 11:48
Tone Partlič IZKRENE ČEZTITKE, le tako naprej !
SP 2006
# 08.02.2016 ob 20:06
"Moja svoboda je samo ta beli list papirja"

Ampak hudič! Zdaj je svoboda, v svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in kaj ne. V diktaturi vsaj veš, kaj je prepovedano. V svobodi pa nikoli ne veš, kaj lahko in kaj ne. Lahko te zaprejo za eno navadno napačno besedo, za en kos mesa!

Čestitke za nagrado gospod tovariš Tone
brandmeister
# 08.02.2016 ob 11:44
čestitke za kulturni praznik v Sloveniji..
lepo da se nagrajuje za zasluge .. ti meni jaz tebi..
najslabše se godi na proslavah, večni škandali..
tokrat so zašli celo v Jugo praxo..
cenzura in narek na proslavi ...
slovenska kultura na višku..
Nisem Robot
# 08.02.2016 ob 11:05
zdaj ko smo svobodni, moramo še bolj paziti kaj povemo... sploh na temle spletnem poratlu, kjer naše komenatrje zažijgajo malodane kot prdce v vetru.
miro789
# 08.02.2016 ob 20:29
Prodana du?a LDS-a.
oliva
# 08.02.2016 ob 12:27
"Miki Mister Reporter. A to vas pa ni motilo?"

Ne, to pa jih ni.
(ampak očitajo kriterij pravih barv ;D)
amigo
# 09.02.2016 ob 07:34
Dokler se župana ne da odstavit drugače, kot z divjanjem, je tudi to legitimno ...

Tudi general Pinochet je izvoljenega predsednika Čila Allendeja odstavil in ubil z "divjanjem". Tone Partljič je podpiral ulično divjanje v Mariboru, zato si te nagrade ne zasluži. Žal mi je, a tako je. Še posebno zdaj, ko se je mariborskem sodišču (umaknjena obtožnica zaradi MB radarjev) izkazalo, da je šlo za izmišljene obtožbe in zaroto proti legalno izvoljenemu županu.
Prešeren ni bil noben multikulturni, ampak slovenski pesnik. Njegovo pesem-napitnico Zdravico so nerazpoznavnosti ponaredili. Iz nje so izpustili celo kitico, spreminjali pomen verzov. To je kulturno barbarstvo. Nekoč, za časa Milke Planinc so prepesnili himno Hej Slovani ( pesem poljskega pesnika Tomašeka), češ da ne opisuje dobro dosežke delovnega ljudstva SFRJ. Pesniki in pisatelji so ogorčeno protestirali in nova pesem ni bila nikoli izvedena.
janko49
# 08.02.2016 ob 10:53
Tone Partlič ni samo pisatelj, temveč pravilno usmerjeni politik (celo nekdanji član parlamenta), zato si lažje pojasnim, zakaj je sedaj upravičen do izjemne pokojnine (saj zato gre).

Po domače: Levica svoje Kulturnike bogato nagrajuje z davkoplačevalskim denarjem.
Kazalo