Ruski pisatelj Zahar Prilepin v romanu Samostan taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t. i. običnjaki. Foto: EPA
Ruski pisatelj Zahar Prilepin v romanu Samostan taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t. i. običnjaki. Foto: EPA
Samostan
Roman je poslovenil in ga s spremno besedo opremil Borut Kraševec. Foto: Cankarjeva založba

Kot je v spremni besedi omenil že prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja za rusko preteklost zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – prisotno tudi upanje, verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na Solovetskih otokih, kjer je na začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo dokaj mile poteze poznejših gulagov, med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, kjer so imeli gledališče, muzej in kjer sta delovala celo orkester in časopis.

Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci, tudi na Zahodu vlada kar zgledna knjižna produkcija, ki obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki v trilogiji o agentu Leu Demidovu dogajanje deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.

Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno spisan roman, ki vseskozi koketira s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; eni tja pridejo kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, "oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!"

Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t. i. običnjaki. Zadnjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipični zapornik, ki predvsem opazuje okolico in preostalim internirancem deli nasvete, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je "neviden" do te mere, da ga v zadnjem sklopu – roman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, "imperatorja gulagov", ki se izkaže za veliko bolj definiranega in kompleksnega (anti)junaka, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj zreducirana na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.

Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito pokaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v "človeškem laboratoriju" ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – popolnoma pogrešljiv element.