Na petem generalnem zasedanju Enotne socialistične stranke Nemške demokratične republike leta 1958 je tedanji generalni sekretar stranke in tako tudi dejanski vodja države Walter Ulbricht razglasil deset zapovedi socialistične etike in morale. Poleg zapovedi ljubezni do države, dajanja pomoči vsem zatiranim narodom, preprečevanja izkoriščanja, gradnje socializma in nekaterih drugih podobnih zadev je listina vse starše obvezovala k vzgoji otrok v duhu miru in socializma ter v značajsko trdne in telesno krepke ljudi. Kot nam kažejo fotografije večletnega dopisnika revije Stern v Nemški demokratični republiki Haralda Schmitta, je mnogo staršem prav hudo 'spodletelo'.
Na fotografijah, ki so naslovljene kot Srečni svet diktature? - Oblast in vsakdanjik v Nemški demokratični republiki, vidimo, da je posebej po koncu sedemdesetih, ko je Vzhodna Nemčija gostila srečanje mladih z vsega sveta, v tedaj Honeckerjevo deželo vdrlo 'kavbojsko svetobolje'. Vsi so želeli kavbojke, poslušati zahodno glasbo in že leta 1982 si lahko pod televizijskim stolpom na Alexanderplatzu opazil prve … 'skejterje'. Sicer Nemška demokratična republika nikakor ni bila odrezana od novic o dogajanju na 'svetlem' Zahodu. Kot nam je povedal nemški veleposlanik v Sloveniji Matthias Ludwig Bogislav von Kummer, so "ljudje v Nemški demokratični republiki vsak večer gledali zahodnonemško televizijo. In tako so ves čas spremljali oddaje, ki so jih obveščale prav o nasprotnem od tistega, kar je govorila njihova televizija."
Pravi trenutek za 'ostalgijo'
Vendar pa bistvo razstave v Muzeju novejše zgodovine Slovenije vendar ni 'srečna Vzhodna Nemčija', ki bi bila srečna zaradi stika z Zahodom. Bistveni so trenutki, ki jih je v objektiv ujel Schmitt in ob katerih bi lahko pomislili, da si bil lahko tudi v NDR-u srečen. Sreča oziroma zadovoljstvo v NDR-u je trenutno tudi v Nemčiji zelo aktualna tema, saj v današnji Nemčiji, ki si trenutno prizadeva v nekaj letih privarčevati 80 milijard evrov, obstaja nekaj, čemur se pravi nostalgija – nostalgija po Vzhodu (nemški izraz za Vzhod je Osten). Tudi von Kummer, ki nikoli ni živel v NDR-u, pravi, da so se ljudje znali prilagoditi režimu, ki je sicer ljudstvo nadzoroval z okoli 100.000 funkcionarji. Kot pomembno ustanovo glede na postopno generiranje prvih klic revolta, omeni Cerkev. "Zelo veliko ljudi se je angažiralo v cerkvah in znano je, da so bili med pomembnimi nosilci revolucije ljudje, ki so že pred letom 1989 oblikovali protestno akcijo. Če ste v času NDR-a obiskali mašo v Dresdnu ali Leipzigu, ste zagledali prizore, ki so bili na Zahodu neznani. Pri nas so bile namreč cerkve prazne."
Umetniki so bili tudi v NDR-u nekoliko posebna 'kasta'
In bila je še ena skupina ljudi, ki je prav tako širila polje svobodnega izražanja oziroma je še bolj očitno 'dražila' strpnost oblasti. "Državo in umetnike je povezoval prav specifičen odnos," pove von Kummer. "Umetniki, pisatelji, igralci niso dopustili, da bi jim odvzeli njihovo individualnost, ampak so stali za svojim mnenjem. In ker so zaradi svojega dela uživali velik ugled med ljudstvom, so imeli tudi večje možnosti za ustvarjanje prostora svobodnega izražanja. V skrajnih primerih jih je seveda lahko doletel odvzem dovoljenja za delo, izgon iz države ali pa hišni pripor." Utemeljitev izgona umetnikov iz države je bilo sicer kaj lahko 'izumiti'. Že v 18. členu ustave NDR-a je bila kultura namreč omenjena le v sintagmi socialistična nacionalna kultura, prizadevanje za svobodo kulturnega izražanja pa je politika označevala kot imperialistično nekulturo (imperialistische Unkultur), ki jo je bilo treba čim prej pohabiti.
Palačinke imajo omejen rok trajanja
Sicer pa razstava, ki je nastala v sodelovanju revije Stern in Fundacije za ponovno obravnavo diktature Enotne socialistične stranke (Bundesstiftung zur Aufarbeitung der SED-Diktatur), možnosti za 'srečo' v NDR-u ne išče le v momentih potencialnega disidentstva. Tukaj je tudi tipična 'NDR-idila' s smejočo se mladino, s pridnimi in krepkimi delavci, z otroci v miniaturnih tankih in s kmečkimi prizori. Vse skupaj se zdi lepo in skoraj si želiš uporabiti nemški izrek "Friede, Freude, Eierkuchen", kar v dobesednem prevodu pomeni "mir, radost, palačinke", ta besedna zveza pa se uporablja za izraz 'pocukrane' in vsaj malo lažnive sloge, ki nastopi po nekem hudem prepiru. In katere bo verjetno kmalu konec. No, v primeru Nemške demokratične republike lahko zatrdimo, da se prav zares pokvari prav vsak jajčni kolač.