Redek primer poznosrednjeveškega otroškega abecednika hranijo v Fitzwilliamovem muzeju v Cambridgeu, kjer so ob dvestoletnici svojih začetkov pripravili impresivno razstavo dragocenih rokopisov, nastalih v obdobju od 8. do 17. stoletja. Pod naslovom Barva: Umetnost in znanost v iluminiranih rokopisih so na ogled postavili 150 kodeksov in fragmentov, s katerimi popeljejo po najplodovitejših stoletjih knjižne umetnosti, kjer so se zlasti v zgodnjem in visokem srednjem veku dogajali temeljni slogovni slikarski premiki.

Od risbe do barve
Kot že naslov pove, se razstava manj kot s samim slogom in ikonografijo ukvarja s produkcijskim in tehničnim vidikom knjižnega slikarstva in poskuša s pomočjo novih tehnologij pokazati, po kakšnih pigmentih so posegali iluminatorji in kako je potekalo njihovo delo (od začetne risbe do končnega nanosa barv). Postavitev pa navsezadnje pove tudi, kdo so bili pogosto anonimni mojstri, ki so dragocene knjige opremili z veličastnimi miniaturami (medtem ko so nam iluminatorji večjega dela Zahodne Evrope pogosto neznani, pa dobro poznamo imena pirenejskih knjižnih slikarjev, saj so ti redno zapisani v kolofonih del).

"Napačno je razširjeno prepričanje, da imajo vsi rokopisi versko vsebino in da gre za delo redovnikov. Od 11. stoletja naprej so namreč v cvetočo knjižno produkcijo vključeni profesionalni prepisovalci in umetniki laiki, ustvarjali pa so tako svetna kot posvetna besedila," je pojasnila Paola Ricciardi.

Na področju barve, s katero so se ukvarjali naravoslovni strokovnjaki in kustosi razstave, ostaja v srednjeveškem knjižnem slikarstvu še danes več odprtih vprašanj. Zaradi izredne občutljivosti materiala je namreč raziskovanje pigmentov in snovi barvil oteženo, ohranjenih pisnih virov iz tistega časa pa je premalo, da bi lahko na podlagi njih sklepali o izdelavi barv tisočletje dolgega obdobja.

Prva raba kobaltove modrine v rokopisu
Ob pripravi razstave so znanstveniki v laboratoriju naleteli na kar nekaj presenečenj. Pri beneškem iluminiranem rokopisu iz okoli leta 1420 so denimo našli rabo pigmenta iz prahu zdrobljenega kobaltovega stekla, kar jim pove, da je bil knjižni slikar iz bližine znamenitih steklarskih delavnic otoka Murano. Rokopis je kar pol stoletja starejši od prvega poznanega primera rabe kobaltove modrine v tabelnem slikarstvu.

Adam s krznom, Eva s tančico
Med večjimi zanimivostmi postavitve so že pred odprtjem napovedovali omenjen abecednik, ki ga je okoli leta 1505 iluminiral t. i. Mojster Antoineja de Rocha (knjižni slikar je deloval na dvoru Karla VIII. in Ludvika XII.). Knjiga se odpre z abecedo, sledi pa ji zgodba Geneze z zraven pripadajočimi upodobitvami. Adam in Eva v raju sta bila prvotno naslikana naga, njuna golota pa je bila očitno preveč neposredna za poznejšega lastnika, ki ju je zato naročil dopolniti in prekriti z zaplatami oblačil. To nam govori o puritanskosti poznejšega lastnika, medtem ko Ana Bretonska ni imela takšnih zadržkov. Navsezadnje gola Adam in Eva v raju popolnoma ustrezata svetopisemskemu besedilu (1 Mojzes 2,25) in ustaljeni ikonografski tradiciji. Intimne dele prvih staršev je poznejši iluminator precej okorno preslikal s krznenim pokrivalom pri Adamu, Evi pa je dodal prosojno belo tančico. Da sta draperiji naknadno naslikani, se po besedah kustosinje Stelle Panayotove zavedajo že nekaj let, vendar pa niso želeli odstranjevati plasti, da ne bi poškodovali sicer povsem dobro ohranjene slike.

Digitalna odstranitev poznejših preslikav
S pomočjo infrardeče reflektografije so ob pripravi na razstavo potrdili naknadno preslikavo, ki jim jo je nato v sodelovanju z Oddelkom za uporabno matematiko in teoretično fiziko Univerze v Cambridgeu uspelo odstraniti in digitalno rekonstruirati prvotno podobo, ne da bi se pri tem dotaknili pergamenta oziroma prvotne miniature.

Dragoceni srednjeveški rokopisi na enem mestu
Na razstavi, ki bo na ogled do 30. decembra, predstavljajo predvsem srednjeveške in renesančne kodekse iz svoje izredno bogate rokopisne zbirke, nekaj del pa so si tudi izposodili. Med osrednjimi eksponati iz Fitzwilliamove zbirke so Psalter iz Macclesfielda (ok. 1330-1340), list z avtoportretom oxfordskega iluminatorja Williama de Brailesa (ok. 1230-1250) in Enciklopedija Savojskega vojvode, ki so jo v Parizu izdelali okoli leta 1414. Med izposojenimi deli velja omeniti Evangeliar iz Corpus Christi Collegea, znamenito Življenje Edvarda Mučenika in Apokalipsi, ki ju hranijo v Trinity Collegeu in londonskem Lambeth Palaceu. Postavitev spremlja katalog z bogatim slikovnim gradivom, ki prinaša študije o slikarskih tehnikah, pigmentih, srednjeveških znanjih in sodobnih ponaredkih.