Tena Štivičić ni neznanka na slovenskih odrih, pred več kot desetletjem smo si lahko ogledali njeno prvo dramo Spet ta nedelja!, sledila pa je drama Fragile. V tem času se je iz Zagreba preselila v London, kjer je med študijem spoznala svojega moža igralca Douglasa Henshalla. Tematika preseljevanja in migracij je pogosta v njenih delih, čeprav v 3 zimah, ki so bile v Londonu kritiško dobro sprejete, odseva na drugačen način.

Drama predstavlja tri obdobja polpretekle zgodovine, glavni lik pa ni posameznik, temveč celotna družina, kar pravzaprav pomeni, da gre za družinsko sago. V ospredju besedila, ki je feministično, vendar ne v banalnem ali poenostavljenem smislu, so ženske, pomembno vlogo pa odigra tudi hiša - kot nema priča, objekt, okoli katerega se pletejo zgodbe, ki se prelivajo iz leta 1945 v leti 1990 in 2011. Uprizoritev tako posredno prikaže tudi ključne družbene in zgodovinske trenutke Hrvaške in nekdanje skupne države, ki pa so nepreklicno vplivali tudi na družino.

Predstavo je režirala Barbara Hieng Samobor, igrajo pa: Jana Zupančič, Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Tina Potočnik v alternaciji z Ajdo Smrekar, Iva Krajnc, Jernej Gašperin, Uroš Smolej, Jette Ostan Vejrup v alternaciji s Karin Komljanec, Domen Valič, Gregor Gruden, Mojca Funkl in Eva Jesenovec k. g. Za dramaturgijo je poskrbela Eva Mahkovic, za scenografijo Darijan Mihajlović Cerar, za glasbo Drago Ivanuša, kosumografijo Leo Kulaš, za masko Barbara Pavlin, luč Andrej Koležnik, lektorica je bila Barbara Rogelj, dramo je prevedla Alenka Klabus Vesel, asistenka kostumografa je bila Iris Kovačič, dramaturginje pa Lejla Švabič.

Več o tem kako je besedilo nastajalo, kakšno je njegovo osrednje sporočilo, ter kakšna sploh je družina Kos pa je povedala Tena Štivičić.

Drama 3 zime, ki je bila krstno uprizorjena v Narodnem gledališču (Royal National Theatre) v Londonu, je leta 2015 prejela prestižno nagrado Susan Smith Blackburn v New Yorku. Kaj za vas, tudi kot hrvaško avtorico, to pomeni?
Uprizoritev v National Theatru je pomembna zaradi veliko stvari. National Theatre je eno izmed najprestižnejših gledališč sveta, kar pomeni, da tam želijo delati kakovostni, nadarjeni ljudje, vse od igralcev do vseh ostalih članov ekipe. To pomeni, da se v predstavo vlaga veliko sredstev, ne samo v tisto, kar je na odru, ampak tudi v spremne programe, pogovore, seminarje, delavnice, promocijo, kar naredi življenje predstave bolj vznemirljivo, tako za avtorico kot za občinstvo. Drama, ki je uprizorjena v tem gledališču, ima, sploh, če dobi dobre kritike, veliko medijske pozornosti, kar je zelo pomembno. Veliko kakovostnih dram se utopi v množici ponudbe in so žrtve dejstva, da gledališče nima možnosti široke promocije.

Ker nagrado podeljujejo dramam, pisanim na angleškem govornem področju, in ker je angleščina moj drugi jezik, je to zame posebno priznanje. Sicer pa je ta nagrada pomembna, ker jo že več kot štiri desetletja podeljujejo samo dramatičarkam. Čeprav se zadnjih nekaj let v Veliki Britaniji stanje, prav zaradi takšnih pobud tam in v Ameriki, izboljšuje, je med številom uprizorjenih dram moških avtorjev in ženskih avtoric, še vedno velika razlika.

Drama bo v kratkem uprizorjena tudi v HNK-ju v Zagrebu. Sodelujete tudi pri tej postavitvi? Kakšne razlike pričakujete v angleški, hrvaški in slovenski recepciji drame?
Nisem sodelovala pri zagrebški izvedbi, vendar zaupam režiserju in ansamblu in vem, da z veseljem in vznemirjenjem postavljajo uprizoritev. Predvidevati recepcijo pa je vedno nehvaležno. Uprizoritve so sklop različnih dejavnikov, nekateri izmed njih so popolnoma abstraktni in eterični, ter prepleta pravih energij v pravem trenutku. Recepcija je od tega odvisna prav toliko kot od samega besedila.

Prevod za slovensko uprizoritev je nastal iz angleške in hrvaške verzije, ker vsaka posebej nosi sebi lastne lastnosti. Kaj se je z besedilom in predvsem liki zgodilo s preskokom v vaš materni jezik?
Pri pisanju te drame sem najprej naredila nekaj, kar običajno ne počnem; sprva sem jo vzporedno pisala v hrvaščini in angleščini. Pisala sem jo za praizvedbo v Londonu in zato nisem želela, da deluje kot angleški prevod. Hkrati pa sem čutila, da morajo ti zagrebški liki najprej zaživeti v svojem jeziku. In ko sem jih predstavila v angleščino, so bili že usidrani v hrvaščini. Mislim, da vsaka verzija funkcionira na svoj način, vendar pa sem v hrvaški verziji dopustila razvoj nekaterih motivov, ki v tem prostoru avtomatično budijo niz asociacij, medtem ko v angleškem prostoru delujejo kot nerazumljiv balast. Prav zato je za naš prostor hrvaška verzija bolj zanimiva.

Ampak v končni fazi je vse to posledica moje razdvojenosti med dve kulturi, dva jezika, razmišljanji in težko je z gotovostjo trditi, da imajo moji instinkti neko nesporno logiko, prav tako pa ne morem natančno detektirati, kakšne so spremembe in kaj se je zgodilo v posamezni verziji.

Prek Alise in njene tete Dunje se lotevate tematike priseljencev, kar v vaših dramah ni novost; s tem ste se ukvarjali že v dramah Fragile in Invisible. Vam je ta tematika blizu zaradi lastne izkušnje?
Ja. Tematika priseljenstva je danes, in ta danes traja že nekaj časa, ključna tematika današnjih dni. Ko sem prvo leto svojega življenja v Londonu pisala Fragile, sem to začutila instinktivno in emotivno, z Invisible pa sem se že zakopala v širšo geo-politično in zgodovinsko matrico, v kateri se ohranjajo ciklusi migracij. Ne morem trditi, da sem kdaj na lastni koži izkusila jezo migrantske izkušnje, kot jo trenutno izkušajo v naših deželah ujeti begunci. Vendar pa je nekaj v samem bistvu tega občutka biti 'other', zaradi česar mislim, da sem bolj dovzetna za migracijske izkušnje in se v njih zlahka vživim.

Pri 3 zimah pa so se mi zdeli najpomembnejši fenomeni cikličnosti v družinski zgodovini, poleg tega da imamo v vsaki generaciji kakšne emigrante. In to je, menim, danes, ko smo soočeni s to krizo, pomembno imeti v mislih. Vsi smo od nekje prišli. In mnogi naši so kam odšli in odhajajo še naprej. Kar je malo patetično, ampak to je resnica.

Podoba Londona, dana prek Alise, ni ravno rožnata, čeprav mesto sicer velja za odprto in multikulturno. Je London do priseljencev res tako neizprosen?
Alisa preživlja klasično težko življenje, znano vsem neodvisnim ženskam, ki si samostojno utirajo pot v velikem tujem svetu brez varnostne mreže doma in družine. London je resnično naporno mesto, ki izčrpava energijo, kjer si hitro osamljena in se počutiš popolnoma nezaščiteno. Vendar pa nudi tudi zapeljivo svobodo, široka obzorja, kar v malih sredinah ne obstaja, in možnost izbire brez obsojanja skupnosti. Mislim, da Alisa v končni fazi izbere London tak, kakršen je, in zapusti Zagreb tak, kakršen je.

Drama predstavlja zgodbo neke družine od leta 1945 pa vse do današnjih dni; gre predvsem za intimno družinsko zgodovino, družinsko sago, pisano na ozadju socialno-politične zgodovine Balkana. V kolikšni meri ti dogodki vplivajo na družino? Zakaj ste izbrali prav te?
V kontekstu drame se mi zdi zanimiv čas pred ali po velikih preobratih. Čas ko se ljudje ali soočajo s posledicami dogodkov ali pa slutijo, da so pred njimi velike spremembe. To so stanja, ko je zanimivo raziskovati, kaj se dogaja s človeško psiho, kako se adaptiramo, kako se obnašamo do spremenjenih vrednost. V drami se mi zdi to bolj zanimiv material, kot pa umestiti zaplet v epicenter sprememb. Film je za takšne zgodbe bolj adekvaten.

Zunanji dogodki na družino zelo vplivajo. Vsi smo proizvodi zunanjih okoliščin, vendar pa se znotraj njih ne oblikujemo enako. Nekateri ljudje se znajdejo v hipu, medtem ko drugi še niti dojeli niso, kaj se dogaja. Ta drama se precej ukvarja z razlikami med plakatnimi načeli, izgovorjenimi za mizo ali na govorniškem odru, in položaji, v katerih so ljudje soočeni z okoliščinami, ko morajo odreagirati in pokazati svojo človeško solidarnost po drugi strani pa strahopetnost in oportunizem.

Preden ste so lotili pisanja, ste podrobno raziskali posamezna obdobja, navdihnile so vas tudi resnične zgodbe, ko je na primer zgodba o izbiranju hišnih ključev iz leta 1945 ali pa zgodba vaše prababice (če se ne motim). Vas je pri pisanju vodilo raziskovanje lastne (družinske) zgodovine ali širši vzvodi?
Zdaj je o tem že težko točno govoriti, precej časa je že minilo in različni vplivi so se pomešali in prepletli. Nekateri motivi so iz moje družine; moj ded je bil krojač, oba dedka sta bila domobranca, moja prababica je bila zares služabnica in je rodila nezakonskega otroka še v času Monarhije, kar je bilo tedaj za žensko gotovo smrtna obsodba, vendar se je z žilavim instinktom izvlekla in ji je uspelo celo izšolati svojo hčer. V družini smo imeli tudi nekega nasilneža, ki ga na srečo nimamo več. Veliko motivov pa je izmišljenih ali navdihnjenih s stvarmi, ki sem jih našla med raziskovanjem. Prebrala sem vse članke in zgodbe, ki so jih tukaj v 20. stoletju pisale ženske, in mi jih je uspelo najti.

Kakšna družina so Kosovi?
Jaz do Kosovih čutim veliko naklonjenost, seveda, čeprav so polni pomanjkljivosti. Predstavljajo tisto izginulo mestno vrsto; v svojem bistvu dobre, strpne in tudi načelne ljudi, vendar pa ljudi, ki so v tranziciji večinoma izgubili, tako da se praktično niso adaptirali in da njihove fosilne vrednote in izgubljenost v novem času kompromitirajo celo njihovo osnovno dobroto, ki so jo imeli.

Vendar pa mi je težko kar koli pisati brez doze komedije. Opažam pa, da ne morem pisati o Hrvaški, ne da bi bilo videti komično, kar glede na trenutno stanje morda ni adekvatno. Vendar mislim, da je to v bistvu odraz moje morda tudi nostalgične ljubezni do doma.

Drama predstavlja štiri generacije žensk, ki se morajo ne glede na viharnost časov, v katerih se znajdejo, znajti. Ena izmed osrednjih tem je ženska emancipacija in izobrazba žensk. Kakšen se vam zdi položaj žensk danes?
Mislim, da je to preširoko vprašanje. Današnji položaj žensk je, kot vedno, odvisen od tega, ali živite v razviti državi ali ne, kateremu razredu pripadate, kateri rasi, kateremu kulturološkemu kontekstu, ste poleg tega pripadnica kakšne manjšine, kakšno je vaše materialno stanje in seveda vrsta izobrazbe. Stanje se seveda izboljšuje, ne glede na kakšen korak nazaj. Nikjer na svetu še ne obstaja popolna enakopravnost, po drugi strani pa obstaja ogromno področij, kjer so ženske zelo ranljive in izpostavljene. Če pustiva ob strani vprašanja, s katerimi se soočajo ženske pri filmu in v gledališču, kot je na primer dejstvo, da so še vedno moški večinoma protagonisti, da komaj tretjina govorečih vlog v filmih pripada ženskam itd., torej stvari, ki sodijo v nekatere privilegirane sfere delovanja, temeljni problemi še zdaleč niso rešeni. Razlika v plačah, neplačana gospodinjska dela, spolne zlorabe, nasilje v družini, femicid, številke so bolj in bolj zastrašujoče tako v Veliki Britaniji kot na Hrvaškem.

Zdi se da ženske zadnje čase vse bolj zavračajo feminizem, ker se ne zavedajo njegove vloge pri njihovi lastni svobodi, poleg tega pa ne poznajo zgodovine ženske emancipacije. Kar je precej nevarno, mar ne?
Strinjam se z vami. 'Main stream' izobrazba in predvsem 'main stream' družbeni narativ ne vključuje objektivnega pogleda na zgodovino žensk. Trenutno sem navdušena nad britansko karakturistko Jackie Fleming, ki je izdala knjigo The Trouble with Women, kjer se posmehuje tej moškemu uslužni podobi zgodovine. Prva karikatura pravi: "Do nedavnega ni bilo veliko žensk, zato ker se o njih niste učili v šoli. Bilo pa je veliko moških in večinoma so bili geniji."

Če samo malo odprete ta vrata, res ne vem, kako lahko inteligentna in sočutna oseba, moški ali ženska, to zavrne. Če ne bi bilo feminizma, bi midve danes šivali gobeline za zapečkom, ne pa se pogovarjali o gledališču, družbi in politiki. Feminizem nikdar ni bil boj za to, da bi bile ženske same sebi avtomehaniki, ampak za to, da ne dobijo pesti v glavo, ko izrazijo svoje mnenje. Zato mislim, da je naša absolutna dolžnost, da smo ponosne na to nasledstvo in da naredimo vse, kar je v naši moči, da se mu ne izneverimo. Prvi korak pa je informiranje o lastni zgodovini. V tem smislu so mediji zelo odgovorni, ker so informacije dostopne tudi, ko zavijete v kakšne luknje.

Danes se mi zdi nevarno predvsem to, da bi prišlo do razpada Evrope (V Veliki Britaniji smo sredi ognjevite referendumske debate). Nacionalizem in ksenofobija, ki prežita na Evropo in čakata na pravo priložnost, sta gotovo nevarnejša za ženske pravice in svobodo.

Vsaka izmed junakinj drame nosi določen princip feministične miselnosti, kar posredeno prikaže sam razvoj različnih feminističnih tokov. Se motim?
Ja, lahko bi se tako reklo, čeprav sem želela doseči to, da je vsak lik splet in rezultat svojih življenjskih okoliščin in je zaradi tega morda od tistega, kar se zgodovinsko veže na vsako posamezno dobo. Maša, na primer, je ženska, ki ji odraščanje v šestdesetih in sedemdesetih ni odprlo poti do samozavesti. Vedela je, da je nesrečna, vendar se ni znala boriti za sebe. Ružo doživljam kot nehoteno feministko, žensko ki nima besedišča, s katerim bi artikulirala, kaj se ji dogaja, in je manj izobražena kot Maša, vendar ji je izkušnja 2. svetovne vojne dala vero v lastno moč, poleg tega pa ima nesporen instinkt, ki ji ne dopušča trpljenja krivic. Alisa in Lucija predstavljata vsaka svoje okolje in današnjo heterogenost, v katerih istočasno svetijo napredna, ozaveščena, informirana in skrajno avtoreferncialna mišljenja ter povsem drugačni, konservativni pristopi k vlogi spolov, kar pa ne pomeni nujno pasivnosti.

Odpirate tudi tematiko spreminjanja vrednot, ki postajajo vse bolj neokonservativne. Vsaka izmed sester je nosilka različnih vrednot; Alisa je v nasprotju s pragmatično in individualistično usmerjeno Lucijo nosilka vse bolj (vsaj tako se zdi) zamirajočih principov socializma in solidarnosti.
Tako se zdi tudi meni. Gotovo živimo v času hiperindividualizma, čeprav vse dokazuje, da ta način življenja ni dober. V danih okoliščinah ne morem trditi, da obsojam Lucijino odločitev, vendar za mene Alisin odhod pomeni, da se ne preda in da bo še naprej vztrajala. V stanju, v kakršnem je svet ta trenutek, bi bilo nerealno iz tega narediti triumf; ona odide precej razdvojenih občutkov, ampak jaz to doživljam kot mali upor.

Ukvarjate se tudi z vprašanjem lastnine in nepremičnin. V nasprotju z Lucijo Alisa meni, da hiša, v kateri živijo, ni vrednost, ki bi imela vrednost, čeprav danes malokdo tako razmišlja. Obenem pa je hiša, v kateri živijo Kosovi, tako rekoč eden izmed likov drame. Mislite, da nepremičnine na nas, na način življenja kljub vsemu vplivajo?
Odraščala sem cepljena z idejo, da je lastništvo nepremičnine ključno. Takšni so bili časi. V Angliji pa je imeti hišo v določenem trenutku življenja ključno vprašanje samoodločbe. V tem je vsekakor nekaj grotesknega, ker se iz enega dolga človek preseli v drugega, takšnega, ki te nič manj ne prizadene, ampak s tem navidezno zamenja svojo simbolično sliko. Vse je vprašanje konteksta. Težko se je upreti sporočilom, s katerimi nas družba zasipa v danem trenutku.