Steklenička iz umetnine destiliranega žganja, ki so ga obiskovalci lahko tudi poskusili. Menda je imelo okus po parmezanu. Foto: EPA
Steklenička iz umetnine destiliranega žganja, ki so ga obiskovalci lahko tudi poskusili. Menda je imelo okus po parmezanu. Foto: EPA
Joseph Beuys velja za ključnega nemškega umetnika po koncu 2. svetovne vojne. Uveljavil se je kot začetnik umetniške smeri konceptualna umetnost, svoje delo pa je opredelil kot družbeno skulpturo, ki teži k družbeni preobrazbi.
Joseph Beuys: The Silence (1973)
Precej razvpita Beuysova dela so tudi predelane nemške različice Ingmarjevega filma Molk. Beuys je kolute filma odelal s cinkovo "kopeljo", tako da jih ni bilo več mogoče uporabiti za prvoten namen. Tako je molk oziroma tišino neprodušno zaprl, da je nikoli več ne bi mogel uničiti niti najmanjši drobec hrupa. Obdelani filmski trakovi so le del Beuysovega opusa, ki podaja idejo tišine in antilepote kot sredstev, ki najbolje obudita občutek hrupa in lepote v opazovalcu. Šele ob sprejemanju grdega in tihega namreč prejemnik umetniških impulzov postane pozoren na lepoto in zvoke, ki ga obdajajo.

Joseph Beuys (1921-1986), ena od najvplivnejših osebnosti povojne evropske umetnosti, umetnik performansa, pripadnik gibanja fluxus, teoretik, kipar in grafik, je inštalacijo Fettecke ustvaril leta 1982: natančneje, v kot svojega ateljeja v düsseldorfski Akademiji je postavil pet kilogramov maščobe.

Ta teden so trije umetniki - Markus Loeffler, Andree Korpys in Dieter Schmal - dva kilograma te maščobe uporabili za destilacijo alkoholne pijače, ki so jo nato v okviru svojega performansa spili.

Umetnikova vdova Eva Beuys je njihovo gesto že označila za "neumno sranje"; nad skrunitvijo avtorskih pravic svojega pokojnega moža je ogorčena, poročajo nemški mediji.

Beuys, ki je leta 1986 umrl pri starosti 64 let, je svoj "Kot maščobe" ustvaril iz petih kilogramov masla; to je bil njegov prispevek k düsseldorfskemu kvadrienalu, natančneje k razstavi Umetnost in alkimija.

Trojica "reinterpretov" je s pomočjo maščobe naredila 4 litre žganja; pokušino so ponudili tudi peščici gledalcev, ki so si performans prišli ogledat v živo - čeprav bi bila 30 let stara, žarka maščoba seveda lahko škodljiva za zdravje. Pijača je imela "okus, podoben parmezanu," je poročal Loeffler, ki je profesor umetnosti v Bremnu. "Okus še nekaj časa ostane s tabo." V preteklosti je tako ali drugače destiliral že najrazličnejše predmete, tudi knjige in doprsni kip, delo Beuysovega sodobnika Dietra Rotha.

Skoraj pokončala jo je že snažilka
Sicer pa ima inštalacija Fettecke tako ali tako zanimivo preteklost: pičlih devet mesecev po umetnikovi smrti jo je snažilka nevede uničila s krpo in jo vrgla v smeti. Njene ostanke je rešil (in si jih na sodišču od akademije izboril) Johannes Stuttgen, ki se je zdaj znašel na udaru Beuysove vdove, ker je del umetnine odstopil trojici performerjev.

"Maščoba je povezana s čustvi"
Joseph Beuys je bil že v času življenja visoko čislan umetnik; leta 1979 je na primer Guggenheimov muzej v New Yorku gostil veliko retrospektivo njegovih del. Pri ustvarjanju je pogosto uporabljal maščobo, kar naj bi "spodbujalo debato", saj po njegovem mnenju "ljudje instinktivno razumejo, da se navezuje na notranje procese in čustva".

Če ni res, je pa dobra zgodba
Vzgib za rabo tega nenavadnega materiala je bila za Beuysa izkušnja vojne, je nekoč razložil. Leta 1940 se je kot 19-leten prostovoljec pridružil Luftwaffe; tri leta pozneje je z letalom strmoglavil na krimski fronti. Njegovo neodzivno telo naj bi našli Tartati, je trdil umetnik, in ga pokrili z maščobo in klobučevino, da bi ga pogreli. Vonj po maščobi je v njem od takrat dalje zbujal umetniške vzgibe. No, zgodovinarji so to fascinantno anekdoto postavili pod velik vprašaj.