V tistih najstniških letih glasbenega odraščanja, ki ga spremlja tudi lastna glasovna mutacija, si bil težko dovzeten za radikalne zasuke na pevskih pozicijah, še posebej pri svojih najbolj priljubljenih izvajalcih. Šele z albumom King For A Day … Fool For A Lifetime (1995) sem se (za)res vrnil - tako in drugače k Faith No More.

Natanko dvajset let pozneje pa so se gospodje tudi diskografsko vrnili na glasbeno sceno z albumom Sol Invictus. V vmesnem času pa so Mike Bordin, Billy Gould, Roddy Bottum in Mike Patton postali spoštovanja vredni predstavniki glasbene popkulture. To se še posebej nanaša na Pattona, ki je v svojih neštetih vokalnih reinkarnacijah - od Mr. Bungle pa vse do Mondo Cane - (re)definiral pojmovanje, obseg in domet pevskega ter glasbenega izraza. Izraza, katerega vrhunskost sta določala popolna ustvarjalna predanost in stroga ločnica med posameznimi glasbenimi projekti.

In to velja ne le za Pattona, temveč tudi za vse preostale prvoborce iz skupine Faith No More. S takšnimi glasbenimi parametri je treba poslušati tudi njihov zadnji album Sol Invictus, ki je časovno res bližji svojemu studijskemu predhodniku Album Of The Year (1997), a se med kiticami skladb (Motherfucker, Sunny Side Up, Black Friday, From The Dead) spogleduje tudi z že omenjenim King For A Day … in Angel Dust (1992). Za skupino, ki se je nekoč razšla zaradi skrhanih medsebojnih odnosov, je bilo najpomembneje, da z novim albumom ne (iz)zvenijo kot "stari prdci, željni pokojninske publicitete" in "preveč na Easy" kot bi rekel Billy Gould, ki je album Sol Invictus tudi produciral.

In še več! Gouldu je s skupino uspelo svoj rafinirano prepoznavni zvok ustekleničiti (Separation Anxiety) in mu dati brezčasni okus (Sol Invictus), ki ga ne odrejajo niti trendi niti njihova trenutna sla po igranju. Kajti Faith No More so se nekajkrat dokaj uspešno vračali na male in velike odre. Album Sol Invictus pa nam je v dokaz, da tega niso počeli zaradi krize zrelih let.