Plošča Lorenzo 2015 CC je bila izdana letos pri založbi Universal Music. Foto:
Plošča Lorenzo 2015 CC je bila izdana letos pri založbi Universal Music. Foto:

Če kaj, potem novo ploščo zaznamuje stilska eklektičnost, ki sega od klasičnega popa do funka, afrobeata, reggaeja, celo trapa in vseh njihovih derivatov, obvodov ter vmesnih prostorov, pri čemer sta stična točka plošče prepoznaven Jovanottijev rap ter njegova specifična poetika.

false
Med studijskimi albumi izdaja Jovanotti koncertne posnetke, ob tem pa sodeluje z različnimi glasbenimi izvajalci, z italijanskimi in drugimi. Foto: EPA

Bolj kot to, da se Jovanotti z novo ploščo vrača, je morda primerneje zapisati, da nadaljuje. Gre namreč za 13. studijsko ploščo, ki sledi leta 2011 izdani predhodnici Ora. "Ne da se vrniti, niti za minuto, to je pravilo te igre," so uvodni stihi uvodne pesmi L'alba, ki zgolj potrjujejo avtorjevo vodilo skozi vsa leta glasbenega delovanja. Zdi se namreč, da Jovanottijevo ustvarjalnost žene neka nezaustavljiva sila, ki se ni pustila ujeti v past uspešnic z začetka devetdesetih let (Serenata rap, Penso positivo, Piove – 1994), po katerih ga množice predvsem zunaj Italije še vedno najprej prepoznajo.

Jovanotti je tako vztrajno redefiniral in širil svoj glasbeni izraz. Zadnja plošča je bila sicer posneta v studiih v Milanu, Cortoni, Parizu, New Yorku in Los Angelesu, prav tako pa bi lahko zapisali, da je nastajala nekje med puščavami zahodne Afrike, latinskoameriškimi favelami in evropskimi klubi afrobeata in funka. Če kaj, potem novo ploščo zaznamuje stilska eklektičnost, ki sega od klasičnega popa do funka (Con uno sguardo, 7 miliardi), afrobeata (Melagioco), reggaeja (Il vento degli innamorati), celo trapa (Una scintilla) in vseh njihovih derivatov, obvodov ter vmesnih prostorov, pri čemer sta stična točka plošče prepoznaven Jovanottijev rap ter njegova specifična poetika.

Več ali manj funka
Plošča je sicer izdana v dveh različicah, kot enojna (prvi CD nosi 18 komadov) ali dvojna (drugi jih nosi 12). Skupaj prinaša tako 30 komadov, a njihovo število najbrž ni edini razlog za izdajo dveh nosilcev zvoka. Medtem ko prvi plošček ponuja izdatno število (potencialnih) singlov in (poletnih) hitov (izpostavimo le Sabato, L'alba, Tutto acceso, Gli immortali), teče drugi namreč nekako počasneje, je manj digitaliziran, bolj funkovski. V skoraj 30-letnem delovanju Jovanotti ni izgubil energije za eksperimentiranje in igranje z zvoki, zato ne preseneča niti zvok, značilen za videoigrice, v komadih Musica in E non hai visto ancora niente, ki ga je uporabil že na koncu prvega singla s prejšnje plošče Tutto l'amore che ho v videospotu.

Nasploh se Jovanotti glasbeno ne omejuje, niti stilsko niti geografsko. Blizu so mu glasbena izročila Južne, Srednje in Karibske Amerike - kar se na plošči večkrat sliši predvsem prek pihalne sekcije - in zvočne tradicije Afrike. Te so igrale pomembno vlogo že na plošči L'albero (1997), ki predstavlja morda njegov prvi večji stilski prelom po zrelostni preobrazbi na začetku devetdesetih. Vplivi Afrike so sliši tudi na Lorenzo 2015 CC, predvsem v komadih Si alza il vento (v sodelovanju s tuareškim kitaristom in pevcem Bombinom) in All the People, Afrika pa se poleg tega v več komadih pojavlja tudi kot eksplicitna referenca. Ravno ta vztrajna mešanica svetovnih zvokov daje slutiti nekakšen namen, kot da želi Jovanotti na radijske frekvence in v playliste severa prenesti globalni jug.

Potreba po premikanju
Na trenutke zveni plošča celo kot srečanje Davida Guette in Fele Kutija, pri čemer je (na srečo) v premoči drugi. Neizogibne so za Jovanottija tipično netipične ljubezenske pesmi, ki mu jih kljub izdatni meri sicer osmišljene osladnosti ne moremo zameriti, saj avtor z besedili poslušalca/ko ne podcenjuje, ravno besedila pa so tista, ki Jovanottija tako odločno ločijo od večine drugih komercialno uspešnih izvajalcev. Ne preseneča, da - kot je dejal v nekem intervjuju - na vprašanje, kje živi, najraje odgovori, da v svojem jeziku.

Če bi morali poudariti rdečo nit Jovanottijevega razmišljanja, bi bila to nedvomno neusahljiv optimizem, ki mu ob tem ne moremo očitati neutemeljenosti ali naivnosti, ter potreba po neprestanem premikanju (napredku?). Skozi besedila je namreč jasno razvidno avtorjevo zavedanje resničnosti tega sveta (svetov), a tudi njegove razsežnosti, tako dobro orisane s poetičnimi vtisi, ki recimo povežejo barke iz Tripolisa na Lampeduso s tistimi iz Genove proti Ameriki.

Jovanotti v Italiji že leta polni velike koncertne dvorane in stadione, ob izdatnem številu hitov pa bo nedvomno takšen uspeh doživela tudi njegova zadnja izdaja. Vendarle pa je treba pripomniti, da v ustvarjanju poletnih hitov avtor včasih hodi tudi po tankem ledu kot v primeru pesmi L'estate addosso. Morda pa je to cena neprestanega raziskovanja in spreminjanja. "Ne da se vrniti, niti za minuto, to je pravilo te igre."

Če kaj, potem novo ploščo zaznamuje stilska eklektičnost, ki sega od klasičnega popa do funka, afrobeata, reggaeja, celo trapa in vseh njihovih derivatov, obvodov ter vmesnih prostorov, pri čemer sta stična točka plošče prepoznaven Jovanottijev rap ter njegova specifična poetika.