"Enotnost, bratstvo, svoboda – besede, ki veliko pomenijo, ki so nam veliko dale. Na določen način pa so zlorabljene, vsi se trudijo ubijati v imenu svobode, enakosti. Vprašanje je le, čigave enakosti, katera ima pravico ubijati in katera ne. Ideja okrogle mize je zamisel, v kateri so vsi ljudje enaki, in ima v sebi tudi evropsko idejo. Ne smemo umoriti ideje. Ne smemo mešati stvari. Ideje so dobre. Težava je njihovo uresničevanje, težava je, v kaj se pozneje spremenijo, kakšna pošast postanejo," opozarja makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki je svojevrsten sodobni gledališki Odisej.

Zato je v Merlinu ali pusti deželi kritiziral uresničevanje evropske ideje in ni imel težav, saj je prepričan, da so "naše umetniške reakcije na stanje v družbi sprejeli kot še en spektakel, o katerem se piše dva dni, potem pa utone v pozabo," pravi. Z aktivističnim gledališčem se je nehal ukvarjati, ker meni, da z njim lahko žalimo občinstvo, ki vendarle vse razume, medtem ko "tisti, ki bi morali razumeti, sedijo v prvih vrstah z nasmeškom na obrazu in s čepki v ušesih, malo zaploskajo in odidejo. In nič se ne spremeni."

Gledališki Odisej
Popovski že dvajset let kot Odisej, kot je sam sebe v nekem intervjuju poimenoval, potuje od enega gledališča do drugega, od Stockholma do Carigrada. Podpisuje se pod številne režije tudi v Sloveniji. Delal je z velikani, kot so bili Gašper Tič, Jernej Šugman in pred kratkim umrli srbski igralec Nebojša Glogovac. Z njim kot Hamletom je pred dobrim letom gostoval v SNG Drama. Rad se ga spominja: "Bil je izjemen igralec. Zelo težko govorim o tem, ker nikoli nisem pomislil, da je konec. Po mojem mnenju igralec ne more umreti. Gledaš ga na sceni, kako umira vsak večer v neki predstavi, ampak veš, da bo jutri spet prišel. Tako da mislim, da igralec ne more umreti."
Režira povsod, le v Makedoniji ne
Devetinštiridesetletni Popovski se je rodil in šolal v Makedoniji, tam pa že 20 let ne režira več. Domovino je zapustil, ker se ni strinjal z državno politiko. Ta je onemogočila vse, ki so Makedonijo imeli radi po svoje, ne pa tako, kot je narekovala država. "To je bilo obdobje, ko je bila umetnost služabnica politike. Absolutno se nisem strinjal s tem. Da država uniformira ljudstvo, določa, kaj so domoljubje, vera in morala, je zame nesprejemljivo. Ne boste mi ukazovali, kako naj ljubim domovino!"

Črke ne morejo biti sovražnik!
Danes je izgubil stik z domovino: "Ne vem, kaj natančno je danes Makedonija. Tam že dolgo nisem delal. Stvari se spreminjajo, ljudje se spreminjajo. Mogoče bi na novo moral spoznati Makedonijo." Prav tako ga jezi vzpenjajoč se nacionalizem: "Nesmiselno je na primer v Makedoniji prepovedovati Albancem, da uporabljajo svoj jezik. Ali pa na Hrvaškem razbijati table z napisi. Jezik ne more biti sovražnik, črke tudi ne."

Makedonec o Grčiji in Balkanu
V Grčijo je prvič šel na počitnice kot dvoletni otrok. Velikokrat je bil tam, režiral je tudi dve predstavi in se je vedno dobro počutil, zato ga jezi spor zaradi imena makedonske države, ki so ga zakuhali politiki: "Gledam proteste v Grčiji. Ne damo Makedonije. Nekateri ljudje je ne dajo ... Počakajte, še vedeli niste, da Makedonija obstaja. To vprašanje bi se moralo že zdavnaj rešiti na civiliziran način. Ampak, povejte mi, prosim, eno stvar, ki se je na Balkanu rešila civilizirano!"
Gledališče je dom
Popovski po kakšnih 50 predstavah čuti potrebo, da bi se nekje ustalil in znanje delil z drugimi: "Imam že veliko izkušenj. Če me vprašate, ali pogrešam dom, vam lahko rečem, da ne čutim potrebe, da bi se vrnil v svojo hišo. Bolj si želim, da bi lahko stvari odložil na enem kraju. Da bi ustanovil gledališče ali da bi v neki gledališki hiši delil znanje z drugimi. Ne potrebujem ga samo zase." Kdo ve, morda bo ustanovil gledališče prav v Sloveniji.