Kmecl se je rodil v učiteljski družini, ki se je pogosto selila. Po gimnaziji v Celju, ki jo je končal leta 1953, je študiral slovenski jezik in literaturo ter srbohrvaški jezik in literaturo na ljubljanski univerzi in študij končal leta 1959. Med letoma 1960 in 1971 je bil asistent na katedri za zgodovino slovenske književnosti, nato pa docent za zgodovino slovenske literature.

Leta 1970 je doktoriral z disertacijo Uvod v razlago sodobne slovenske novele in leta 1977 postal izredni profesor. Leta 1982 je bil izvoljen za rednega profesorja. Med letoma 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani.

Kmecl je bil med drugim sourednik Problemov in urednik Jezika in slovstva. Objavljal je literarne kritike in sodeloval pri skupinskih raziskovalnih delih, kot je Lirika, epika, dramatika. Njegova Mala literarna teorija je pomemben strokovni priročnik za bolj kompleksen pouk književnosti v osnovnih in srednjih šolah. Usmeril se je predvsem v raziskovanje pripovedne proze, sicer pa je napisal dela, kot sta priročnik Mala literarna teorija ter Novela v literarni teoriji. Z referati in predavanji je sodeloval na slovenskih in jugoslovanskih slavističnih kongresih ter gostoval na različnih evropskih univerzah.

Široko polje delovanja
Med letom 1986 in 1990 je bil predsednik sveta Borštnikovega srečanja, po letu 1986 predsednik sveta Mladinske knjige, opravljal pa je tudi funkcijo predsednika sveta Triglavskega narodnega parka in predsednika sveta SNG Drame v Ljubljani. Leta 1997 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU-ja, leta 2003 pa je postal redni član.

Kot književnik je prejel tudi številne nagrade
V leposlovju se je Kmecl uveljavil predvsem kot dramatik, poznana so njegove igre, kot so Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, Friderik z Veroniko ali danes grof Celjski in nikdar več ter Mutasti bratje. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim z Župančičevo nagrado za delo Zakladi Slovenije, leta 2009 pa je prejel Pretnarjevo nagrado in naziv ambasadorja slovenske literature.