Proces je ena od knjig, ki najbolje pojasnjujejo to, za kar gre pri eksistencializmu. To je namreč knjiga o nedoločljiven strahu, o tesnobi, ki prežema družbo in ki v tem konkretnem primeru najde izraz v sodnem procesu, za katerega nihče, niti žrtev niti tožniki, ne ve, katera krivda je njegovo jedro. Foto:
Proces je ena od knjig, ki najbolje pojasnjujejo to, za kar gre pri eksistencializmu. To je namreč knjiga o nedoločljiven strahu, o tesnobi, ki prežema družbo in ki v tem konkretnem primeru najde izraz v sodnem procesu, za katerega nihče, niti žrtev niti tožniki, ne ve, katera krivda je njegovo jedro. Foto:

Pozabil sem vas najprej vprašati, kakšno vrsto oprostitve želite. Tri možnosti so, namreč resnična oprostitev, navidezna oprostitev in zavlačevanje. Rsnična oprostitev je seveda najboljša, samo da nimam nikakega vpliva na tako vrsto rešitve. Po moji misli ni niti enega človeka, ki bi lahko vplival na resnično oprostitev.

Sodnijski slikar svetuje Josefu K.

Potem to, da sem jetnik, niti ni tako hudo.

Josef K.

Take oprostitve so vsekakor morale biti. Le da je to težko ugotoviti. Končnih odločitev sodišča ne objavljajo, celo sodnikom niso dostopne, zato so se o starih sodnih primerih ohranile samo legende.

Sodnijski slikar

Zgodba o nič krivem, a vendar vsega krivem - krivem svojega obstoja in delovanja v svetu, v katerem ne more ničesar storiti in spremeniti - Josefu K. odlično ponazarja tisto srednjeevropsko patologijo oziroma prvenstveno patologijo stare obdonavske habsburške državne entitete, ki jo lahko imenujemo izogibanje odgovornosti, česar posledica je bila elaboracija zapletene birokracije, v kateri so bile vloge in odgovornosti formalno natančno razdeljene, v resnici pa odgovornosti od nikogar ni nihče zahteval. Sistem je bil popolnoma nepregleden, zmeden, posameznik pa v njem povsem izgubljen, v tej svoji izgubljenosti pa je na videz paradoksalno želel verjeti v nujnost in premišljenost tega sistema. V sebi se je zavedal, da ko bo izgubil vero v ta sistem, bo izgubil tudi samega sebe.

To izgubljanje samega sebe opazujemo skozi popis procesa, v katerem se znajde ničesar krivi, nedolžni in skoraj vzorni mladi mož Josef K. V izhodišču samozavestni mož, ki verjame v svoje napredovanje v banki, ki ne pomišlja razmišljati o tem, da že diha za ovratnik pomočniku direktorja, ki ga vsi poznajo kot razumnega in inteligentnega moškega, na koncu sprejme dejstvo, da ga preganjajo za zločin, katerega narave ne pozna niti sam niti njegovi tožniki. In postopoma celo sam privzame položaj obtoženca in sprejme to, da se mora boriti za svojo svobodo. Za svobodo, ki mu je pravzaprav nikoli niso odvzeli in za katero mu ves čas govorijo, da je pravzaprav ima - do zadnjega trenutka, ko se odpove boju, ko nad njim zaniha nož. In še takrat imajo njegovi krvniki pomisleke. Ne želijo ga ubiti, želijo si, da bi se ubil sam in tako ne bi z ničemer izničil domneve, da svoboda je: "Spet so se pričele zoprne vljudnosti, prvi je dal nad K.-jem nož drugemu, ta mu ga je nad K.-jem spet vrnil. K. je zdaj natančno vedel: njegova dolžnost bi bila, da bi nož, ki je nad njim šel iz roke v roko, sam prijel in se zabodel. Tega pa ni storil, ampak je obrnil še prosti vrat in pogledal okoli. Ni se mogel do kraja izkazati, da bi oblastem odvzel vse delo, /…/"

Na koncu ga vendar ubijejo, s tem tudi oblast izda samo sebe, saj razkrije svoj zločesti obraz, ki ga prej prek zanikanja dvorednosti svojega postopanja, izkazanega v javnih in 'zanikanih' sodiščih v stranskih ulicah, za katere pa vendar vsi vedo, skriva. Oziroma ga niti ne skriva, saj za to ni potrebe, ker ta obraz ne obstaja, pa tudi če zanj vsi vedo. Kafkova je vrhunska naracija o tistem nazoru eksistencialistične filozofije, ki ga povzema Kirkegaardova misel o tem, da posameznik ubeži bivanju v lažnivem svetu, ustvarjenem na iluzijah, ko sprejme absurdnost svoje eksistence, ko za svoj modus eksistence privzame resignacijo, v kateri šele je zmožen dojeti vse razsežnosti življenja. Drugače povedano, lahko bi rekli, da si popolnoma svoboden tedaj, ko se ne bojiš smrti, ko se ne bojiš vrat, če v tem zapisu o Kafkovem delu privzamemo Sartrov uvid.

Od sklepa k izhodišču oziroma od zadaj naprej. Tako nekako se moram izraziti o tem eseju, saj po vpogledu v mogočo izpeljavo razlage spor očila Procesa sledi še krajši ekspozé o sami vsebini. "Potem to, da sem jetnik, niti ni tako hudo." Te besede, ki jih Josef K. izgovori prav na začetku, ko ga postavijo pred dejstvo, da je postavljen pod drobnogled sodišča (katerega?) in obenem, da 'seveda' sme nadaljevati svojega vsakdanjega življenja (drugače bi se vendar izneveril 'evangeliju dela', 'uporabnosti' človeka, ki je eden temeljev etosa meščanske družbe od sredine 19. stoletja naprej), zaznamujejo celoten roman, v katerem Josef K. skuša priti do dna skrivnostnemu procesu, v katerega zapletu se je znašel. Na poti med domom, službo in sodiščem se Josef K. srečuje z mnogo osebami, ki so vse po vrsti zapletene v delovanje sodišča, ki niti ni pravo sodišče, a je vendar realnejše od uradnega.

Tu so nenavadni ostareli odvetnik, prijatelj Josefovega strica, sodnijski slikar, ki naj bi bil bolj kot odvetnik sposoben Josefu zagotoviti dober položaj za nadaljevanje procesa, in odvetnikova pomočnica Leni, ki se sumljivo rada smuka okoli mož in ki podobno zatrjuje, da lahko Josefu pomaga … Vsi mu lahko pomagajo, vsi so del nekega sistema, a nihče ne ve, kako ta sistem zares deluje. Kot edini vedni subjekt se kaže duhovnik, ki nastopi na koncu in ki je tudi edini, ki se odkrito zadere na Josefa K. Kaže se tudi kot edini iskreni subjekt, ki Josefu K. kot edini prav na koncu oziroma pred eksekucijo zaupa temeljno resnico: "Sodišče noče ničesar od tebe. Sprejme te, če prideš, in odpusti te, če odideš." Gre za nenavadno konstelacijo, če se spomnimo, da je bil Josef K. pravnik in da je izhajal iz judovske družine.

Vendar je pri Kafki vendar vse tako zelo nenavadno in v tej nedoločenosti vsega, kar je in kar lahko vpliva na naše življenje, se tudi kaže izrazito modernega pisatelja, aktualnega tudi danes, ko z vsenavzočnostjo kamer in sistemov najrazličnejših registracij še bolj velja naslednje spoznanje iz Procesa, s katerim tudi sklepamo to besedilo: "Organizacija, ki ne zaposluje samo podkupljivih stražnikov, bedastih nadzornikov in preiskovalnih sodnikov, ki so v najboljšem primeru skromni, ampak vzdržuje tudi sodnike visoke in najvišje stopnje, z neštevilnim, neizogibnim spremstvom služabnikov, pisarjev, orožnikov in drugih pomožnih moči, morda celo rabljev, ne strašim se te besede. In kakšen je smisel te velike organizacije, dragi gospodje? Njen smisel je v tem, da prijemajo nedolžne ljudi in začenjajo proti njim nesmiseln in večinoma, kakor je to tudi v mojem primeru, brezuspešen postopek."

Pozabil sem vas najprej vprašati, kakšno vrsto oprostitve želite. Tri možnosti so, namreč resnična oprostitev, navidezna oprostitev in zavlačevanje. Rsnična oprostitev je seveda najboljša, samo da nimam nikakega vpliva na tako vrsto rešitve. Po moji misli ni niti enega človeka, ki bi lahko vplival na resnično oprostitev.

Sodnijski slikar svetuje Josefu K.

Potem to, da sem jetnik, niti ni tako hudo.

Josef K.

Take oprostitve so vsekakor morale biti. Le da je to težko ugotoviti. Končnih odločitev sodišča ne objavljajo, celo sodnikom niso dostopne, zato so se o starih sodnih primerih ohranile samo legende.

Sodnijski slikar