"Vloga staršev kot nekakšnih varuhov pri izboru vsebin, ki jim je v določenem obdobju izpostavljen otrok, je za zdrav razvoj otroka zelo pomembna," poudarja urednica Otroškega in mladinskega programa na TV Slovenija Martina Peštaj. Foto: MMC RTV SLO

Tako kot nas zanima, kje otrok hodi v realnem svetu, je pomembno, kje hodi v virtualnem svetu. Ta je po mojem mnenju še temnejši in večji gozd od pravega, v katerega starši otroka fizično ne bi nikoli spustili samega.

Urednica in medijska psihologinja Martina Peštaj
"Če jim prikazujemo resnične otroke in njihove zgodbe, jim sporočamo: čudoviti ste taki, kot ste, vsak zase, enkratni." Foto: MMC RTV SLO

Posebej v predšolskem obdobju morajo starši biti tisti, ki imajo roko na televizijskem daljincu. Pozneje pa ne toliko, da imajo roko na daljincu, ampak je dovolj, da vedo, da tudi konkretno vidijo, se usedejo z otrokom in preverijo, kaj njihovi otroci gledajo.

"Dobro je, da imajo otroci ob raznolikih vsebinah možnost prepoznavati "to mi je všeč, to mi ni všeč" in tako oblikujejo svoj okus. Foto: MMC RTV SLO
Vsebine za otroke so tudi po koncu predvajanja na voljo na portalu www.otroski.si. Foto: MMC RTV SLO

"Kot nas zanima, kje naši otroci hodijo, bi nas moralo zanimati tudi, kakšne vsebine si ogledujejo. Vemo, da otroci zelo radi na zaslonu gledajo svoje vrstnike, in to se nam v Otroškem in mladinskem programu zdi pomembno," dodaja. Občutek za to, kaj je smešno, se pri otrocih z razvojem spreminja. "Tega, kar mlajši šolarji razumejo, velikokrat predšolski otroci še ne razumejo in jim ni smešno," časovno vzporedno z razumevanjem humorja pa se večajo tudi otrokove zmožnosti za ustrezno razumevanje informacij, ki so jim otroci v teh časih izpostavljeni, opozarja Peštajeva. "Vloga staršev kot nekakšnih varuhov pri izboru vsebin, ki jim je v določenem obdobju izpostavljen otrok, je za zdrav razvoj otroka zato zelo pomembna."

"Zelo velika naložba je, kar narediš v zgodnjih letih. V poznejših letih se ti to lahko obrestuje. Če jim prikazujemo resnične otroke in njihove zgodbe, jim sporočamo: čudoviti ste taki, kot ste, vsak zase, enkratni," eno izmed vodil uredništva Otroškega in mladinskega programa TV Slovenija, ki po vzoru tujih trendov v ospredje svojih oddaj postavlja otroke, poudarja Peštajeva. "Otroke skušamo ujeti v njihovih trenutkih, resnične, da tudi kadar igrajo, izhajajo iz sebe. Omogočimo jim, da sami dajo na plan moč, ki jo nosijo v sebi, ter da s tem opogumljajo in opolnomočijo tudi mlade gledalce. To se nam zdi pomembno. Ker jim s tem damo sporočilo: mi zmoremo veliko, vi zmorete veliko, lahko si, kar koli si, odličen si takšen, kot si."

Vsebine za otroke so na voljo na portalu www.otroski.si.

"Naše urednice se profilirajo - imamo sodelavke, ki delajo za predšolske, za mlajše šolarje, mladostnike, skratka vsaka si najde tisto občinstvo, ki ji je najbolj pri srcu, potem pa ga res do obisti razišče, se mu posveti, se druži z njim," o poteku dela in nastajanju vsebin pojasnjuje urednica. "Naša mantra je "Otroci v središču", v vseh oddajah imamo otroke. Pri tem se ustvarjalci trudijo, da otrokom ponudijo raznolike peskovnike, v katerih se lahko mladi gledalci najdejo glede na njihove interese. Za Studio Kriškraš snemamo otroške portrete, kjer jim damo brezmejno svobodo, da nam pokažejo, kako so pogumni, v čem so dobri. Ribič Pepe, recimo, je oddaja, ki skozi ta načela poudarja ustvarjalne dejavnosti, Firbcologi so raziskovalci, v Infodromu imamo otroške poročevalce. V Malih sivih celicah otroci pokažejo, kaj znajo – ne več samo golo znanje, ampak tudi spretnosti in veščine, kar smo pri konceptu oddaje razširili, tako da se lahko k sodelovanju prijavi širši krog otrok. Imamo še oddajo V svojem ritmu, kjer mlade skupine predstavljajo svoje zmožnosti, v Osvežilni fronti pa se predstavljajo tudi zanimivi mladi," še dodaja o vsebinah, ki jih verjetno že poznate s televizijskih zaslonov.

Več o pomembnosti kakovostnih televizijskih vsebin za otroke preberite v intervjuju.

Poleg lastne produkcije vsebin za otroke večina gledalcev otroški televizijski program povezuje z risankami. Kaj se vam zdi pomembno pri izboru risank za otroke?
Risanke so v naši zavesti za otroke, čeprav to ne drži popolnoma, namreč risanke kot žanr so bile načeloma narejene za odrasle. Ker je animacija zelo posebna, privlačna umetniška zvrst, pa je pritegnila predvsem otroke. Risanke našega otroštva, ko jih je bilo le nekaj, vse niso bile za otroke. Tom in Jerry je tak tipičen primer risanke, ki ni za predšolske otroke, ker vsebuje koncepte, ki jih oni še ne razumejo. Predšolski otroci še ne ločijo med resničnostjo in fikcijo in ne morejo razumeti, zakaj je Tom najprej videti kot palačinka, potem pa se spremeni in je živ in zdrav, čeprav ga je malo prej povozil valjar. To razumejo starejši, ki to vzamejo kot šalo, ki v resničnosti ni mogoča. Zagotovo je zelo pomembno, kakšne risanke izberemo za otroke. Že naša dolgoletna urednica Andreja Hafner je imela zelo jasno uredniško politiko, kako je delala izbor risank, in sama ji v tem sledim. Risanke za otroke kupujemo zares premišljeno. Želimo si, da te risanke vsebujejo vrednote, ki jih zagovarjamo, ki so splošno sprejete v naši družbi. Zato absolutno izključujemo vsake risanke, ki vsebujejo nasilje. Tukaj mislim tudi verbalno nasilje: vpitje, zmerjanje, grde besede in podobno. Zdi pa se mi pomembno, da iščemo tudi risanke, ki imajo raznolike tehnike animacije, zato da se ob gledanju vsebin lahko gradi tudi otrokov čut za lepo. Dobro je, da imajo ob raznolikih vsebinah možnost prepoznavati - to mi je všeč, to mi ni všeč, to me pritegne, to me ne. O vseh teh elementih, ki jih radi ponudimo skozi otroške vsebine, razmišljamo in nas pri tem ne vodijo tržni interesi. Ker nismo vezani na kakršne koli trženjske akcije, res gledamo na vsebino in obliko.

Na kaj vse ste pozorni pri izboru vsebin, da lahko rečemo, da so te za gledalca – otroka zares tudi v kontekstu njegovega razvoja pravilno izbrane?
Meni se zdi najpomembneje, da v otroškem in mladinskem programu razmišljamo konkretno o tem, komu je določena oddaja, risanka, serija res namenjena. Z znanjem, ki ga imamo, poznamo vsako ciljno občinstvo, vemo, kaj so mlajši predšolski otroci, katere so njihove značilnosti, kakšna je njihova pozornost, koliko junakov prenesejo, kakšne odnose že razumejo. Pozorni smo na to, kaj lahko sestavijo v njihovih miselnih shemah, katere vsebine so za njih lahko varno igrišče. Ko delamo oddaje na primer, je vsaka izmed njih namenjena točno določenemu ciljnemu občinstvu. To sicer ne pomeni, da je mlajši ali starejši ne smejo gledati. To pomeni, da so elementi, ki so v njej zelo skrbno premišljeni, točno za tisto občinstvo, ki mu jih namenjamo. Kar pomeni, da če bodo gledali Studio Kriškraš otroci stari od štiri do šest let, jo bodo lahko v celoti razumeli in se bodo lahko dobro zabavali. Seveda pa lahko isto oddajo gledajo tudi starejši ali mlajši in iz nje potegnejo tisto, kar jih nagovori.

Kako v samem uredništvu tudi pri lastni produkciji skrbite za to, kaj se predvaja na otroškem programu? Kako v ekipi skrbite za to, da so otroške vsebine kakovostne in raznolike?
V našem prostoru smo edini, ki delamo lastne oddaje za otroke in mlade, oddaje lastne produkcije. Te oddaje delamo skrajno premišljeno z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih imamo. Urednice, ki so zaposlene pri nas, ne samo, da so vešče urednice, scenaristke, novinarke, ampak imajo predvsem zelo dober odnos do otroškega občinstva. Veliko se izobražujemo, predvsem z znanji iz tujine. Letos smo pri nas gostili kar tri tuje strokovnjake, tri svetovno znane ustvarjalce različnih področij programa za otroke, ki so pri nas priredili intenzivne delavnice ob koncu tedna. Pripravljanje vsebin za otroke je filigransko in zelo premišljeno delo, ki ga razumemo kot veliko odgovornost, zato ker se zavedamo, da ustvarjamo vsebine, s katerimi vabimo otroke na njihove prve korake v svet medijev. Po drugi strani pa je ta tudi lepo poslanstvo: v službi delamo oddaje za otroke. Svojim sodelavkam vedno rečem, da je to, da ideje, scenarije spremenimo v oddaje, ki se predvajajo na televiziji in jih lahko otroci po Sloveniji in tudi zunaj gledajo, zares čudovita priložnost.

Zadnja izmed novosti na otroškem programu pa je risanka, ki jo otroci poznajo zaradi mobilne aplikacije in je na zaslone prišla v juliju, Govoreči Tom. Z njo ste začeli meriti na starejše otroke, je tako?
Živ žav, naša legendarna nedeljska matineja risank, je za predšolske otroke, risank za šolarje imamo mnogo manj. Otroci, ki so v šoli, so že pod močnim vplivom vrstnikov in se o televizijskem programu tudi veliko pogovarjajo. Če ne gledaš tega, kar gleda večina, nisi "in". Zato si želimo, da bi tudi starejšim otrokom ponudili risanke, ki bi jih pritegnile. Še vedno pa se mi je zdelo pomembno poiskati vsebine, ki so za njih primerne. Izogibamo se kakršnemu koli nasilju. Zelo sem vesela, da sem ugotovila, da je na trgu veliko kakovostnih risank, ki zelo dobro nagovarjajo mlajše šolarje, pa tudi starejše šolarje, pa imajo še vedno vrednote, ki jih zagovarjamo in nimajo nasilja. Poskusili bomo pripeljati še kakšno tako risanko, kot je Govoreči Tom, ki je primer risanke za starejše otroke, ki je dinamična, vseeno pa ohranja vrednote.

Kaj pa bi v poplavi vsebin za otroke, ki so danes na voljo v različnih medijih, svetovali staršem?
Vem, da je v tej medijski poplavi vsega, kar imajo današnji otroci na razpolago, zelo težko biti starš. Tudi sama sem mama in vse to, kar govorim, govorim iz lastnih izkušenj. Ni le teorija, ampak zelo konkretna praksa. Petra Slatinšek iz Kinodvora, ki je največja poznavalka filmov za otroke in mlade pri nas, pravi, da so starši danes kuratorji kulturno-umetniških vsebin svojih otrok, jaz pa dodajam: še posebej vsakodnevnih medijskih dejavnosti. Na začetku so absolutno oni tisti, ki za svoje otroke izbirajo vsebine, ki jim povejo, zakaj da, zakaj neke stvari ne, ki se odločajo. Ker je potem z leti otroke vedno težje usmerjati. Posebej v predšolskem obdobju morajo biti starši tisti, ki imajo roko na televizijskem daljincu. Pozneje pa ne toliko, da imajo roko na daljincu, ampak je dovolj, da vedo, da tudi konkretno vidijo, se usedejo z otrokom in preverijo, kaj njihovi otroci gledajo. Pogosto starši ne vedo, kaj gledajo otroci, niti tega, kaj delajo na tablicah, katere aplikacije uporabljajo. Mislim, da to ni dobro. Tako kot nas zanima, kje otrok hodi v realnem svetu, je pomembno, kje v virtualnem svetu. Ta je po mojem mnenju še temnejši in večji gozd od pravega, v katerega starši otroka fizično ne bi nikoli spustili samega. Preprosto ne razmišljamo, da je na primer YouTube brezmejen prostor, v katerem lahko samo z enim klikom dobiš vsebine, ki so popolnoma neprimerne za otroke. O vsem tem moramo starši veliko razmišljati in v skladu s tem ravnati, ustvarjalci medijskih vsebin za otroke pa moramo s polno odgovornostjo poskrbeti za vsebine, ki jih ponujamo otrokom.

Tako kot nas zanima, kje otrok hodi v realnem svetu, je pomembno, kje hodi v virtualnem svetu. Ta je po mojem mnenju še temnejši in večji gozd od pravega, v katerega starši otroka fizično ne bi nikoli spustili samega.

Urednica in medijska psihologinja Martina Peštaj

Posebej v predšolskem obdobju morajo starši biti tisti, ki imajo roko na televizijskem daljincu. Pozneje pa ne toliko, da imajo roko na daljincu, ampak je dovolj, da vedo, da tudi konkretno vidijo, se usedejo z otrokom in preverijo, kaj njihovi otroci gledajo.