Bojan Bosiljčić v romanu Vražje tirnice skozi ljubezensko zgodbo tenkočutno slika tragiko časa, ko se je lomila nekdanja Jugoslavija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Bojan Bosiljčić v romanu Vražje tirnice skozi ljubezensko zgodbo tenkočutno slika tragiko časa, ko se je lomila nekdanja Jugoslavija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Bojan Bosiljčić: Vražje tirnice
Roman Vražje tirnice, ki je v Srbiji doživel velik uspeh in je bil ponatisnjen, lahko v slovenskem prevodu prebiramo 18 let po izdaji izvirnika. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Vedno sem verjel, da so čustva brezčasna. Nikoli nisem mislil, da je moja največja vrednota tisto, kar vem, ampak tisto, kar čutim.

Bojan Bosiljčić
Bojan Bosiljčić: Vražje tirnice
Podobno kot pisatelj brez kulture in umetnosti smisla ne vidi niti direktorica Foruma slovanskih kultur Andreja Rihter, ki pravi, da si v forumu deset let prizadevajo ravno za novo postavitev ustvarjalnih mostov in oživitev prijateljstev, ki so jih skrhala v knjigi opisana tragična devetdeseta leta. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Roman, ki smo ga po zaslugi Javnega sklada RS za kulturo v slovenskem prevodu dobili 18 let po izidu izvirnika (prevedla ga je Milena Djokić), tvorita dva precej različna si dela, ki obenem odsevata kontrastni si atmosferi časa, v katerem sta nastajala. Prvi del je začel Bosiljčić, sicer tudi novinar, urednik in glasbenik, pisati v osemdesetih letih in si ob tem zamislil bistveno drugačen roman. V želji, da napiše nekakšen jugoslovanski "roman na cesti", je pisal o veselem potovanju treh devetnajstletnih prijateljev, ki se konec sedemdesetih let, zadnjega srečnega desetletja nekoč skupne države, odpravijo na počitnikovanje po jadranskih plažah. Od Kopra in Pirana do Novalje na Pagu, po krajih, kjer je nepozabna poletja preživljala celotna Jugoslavija, se zaljubljajo, taborijo polni upanja in optimističnih pričakovanj od življenja, ki prihaja.

Pisatelj je imel popisanih kakšnih 50 strani, ko je prihod dogodkov devetdesetih let njegovim protagonistom spodnesel tla pod nogami in zdrobil prizorišče, ki ga je samo še spomin hranil kot dokaz o nekdanjem obstoju sreče. Bosiljčić je prekinil pisanje, dokler ni našel navdiha v ljubezenski zgodbi, ki se je parala po črtah, po katerih je v vojni pokala država. V okoliščinah, v katerih se je začela Jugoslavija politično lomiti, se v romanu zaljubita Zagrebčanka Marija in Beograjčan Boris, ki se nevede podata na "paralelni slalom z zgodovino". Zgodbo pripoveduje Boris, zborovski pevec, ki nas že na prvih straneh seznani, da Marija boleče pripovedi, ki je pred nami, ne bo preživela.

Kot je na literarnem večeru, ki ga je JSKD pripravil v sodelovanju z veleposlaništvom Republike Srbije v Sloveniji, dejal pisatelj, kljub slikanju že skoraj arheoloških ostankov srečnih let knjiga ni namenjena zbujanju jugonostalgičnih občutkov. Opis tistih let ni namenjen vračanju lepše preteklosti, saj je navsezadnje to nemogoče najti v geografskem prostoru, zgolj v spominu - avtor je ob tem spomnil na Prousta. "Opisati sem želel trenutek v življenju ljudi, ki ga je politika uničila, čeprav bi morala delati ravno zanje."

"Brez lepote in ljubezni ne moremo preživeti"
Najbolj vznemirljive, hrepenenja polne trenutke Marijine in Borisove zgodbe postavlja v idilično pokrajino Toskane, ob likovne spomenike, kakršen je Michelangelov David, ki je kot nepresežena uresničitev renesančnih lepotnih idealov kontrast propadajoči realnosti, v katero se zaljubljenca vračata. Celostransko fotografijo tega kiparskega remekdela postavlja pisatelj na konec tega "L'opera brutale", da bi z njim vrnil smisel našemu majhnemu svetu, ki je obenem vedno tudi ves univerzum, pravi avtor. "Želel sem verjeti v smisel ljubezni in v to, da lepota nikoli ne umre."

Celoten roman odseva pisateljevo nenehno hrepenenje po dveh vzporednicah, ljubezni in lepoti oziroma umetnosti kot ključnem bistvu človekovega obstoja. "Čemu vse to življenje, če ostanemo brez kulture," razmišlja ob misli na znameniti Churchillov odgovor ministrom, da bi med vojno ukinili sredstva za kulturo.

Ljubezen in lepota sta torej tisto, kar ostane tudi naslednjim generacijam, tako kot pušča Bosiljčić z romanom sled svojega časa. V Vražjih tirnicah je primerjal svoje breme in svoje slabosti, razlaga. Ni želel pisati niti iz srbskega niti iz kakšnega drugega gledišča, prav tako ni skušal braniti svojih junakov, ampak preprosto obraniti svet.

Bojan Bosiljčić, ki se je leta 1957 rodil v Beogradu, je že od malih nog zapisan glasbeni umetnosti. Od dvanajstih let igra kitaro, v sedemdesetih letih pa je v skupini Fleš poprijel tudi za bobne. Študent prava ni ljubezni do glasbe nikoli zanemaril in jeseni leta 1982 med služenjem vojaškega roka v Trebinju vodil mešani pevski zbor, sestavljen iz vojakov in deklet iz trebinjskega šolskega centra. Doslej se je podpisal pod dva romana, poleg Vražjih tirnic (v izvirniku Đavolji kolosek) še Uzaludni, izšla je tudi zbirka pripovedk Moraš me jednom opet ovde dovesti in potopis iz Istre Mažoretkinje ne gaze strojevi korak. Bil je avtor in urednik redakcije za kulturo na TV Beograd, napisal je tudi scenarija za filma Vrelina đavola u Beogradu: Čarls Bukovski in Dušan. Leta 1993 je zasnoval tedenski kulturni magazin Metropolis, ki ga predvajajo že polnih 20 let. Kot član sindikata Neodvisnost se je na dan velikih demonstracij proti režimu 5. oktobra 2000 prvi pojavil na zaslonu RTV Srbija in napovedal konec Miloševićeve vladavine. Tega leta je s prispevki iz Ljubljane, Zagreba, Sarajeva in Skopja ustanovil mesečni magazin Ex Yu kult o kulturni problematiki v državah nekdanje Jugoslavije. Trenutno deluje kot urednik tiskovne agencije Beta v Beogradu.

Vedno sem verjel, da so čustva brezčasna. Nikoli nisem mislil, da je moja največja vrednota tisto, kar vem, ampak tisto, kar čutim.

Bojan Bosiljčić