Strategije preživetja – "Treba je procesirati in pozabiti!" je ena od univerzalnih, primernih v vseh časih in okoliščinah – sicer sprejema s trdnostjo neuklonljive nuje, a boleče zareze čedalje bolj pestijo njeno srce.

Gre za krstno slovensko uprizoritev zadnjega dela dramske trilogije hrvaške dramatičarke Ivane Sajko. Po besedilih Arhetip: Medeja in Ženska-bomba (kot radijsko igro so jo uprizorili na radiu Ars v priredbi Saške Rakef in režiji Alena Jelena) je tu Evropa, monolog Matere Evrope, v katerega vsake toliko posežejo Otroci. V njem Mati Evropa spregovori o stoletjih svojega življenja kot ljubezenski zvezi s Polkovnikom, na odru neobstoječim likom, ki predstavlja vojno. Njuna ljubezen se od popolne predaje ob začetni zaljubljenosti prevesi v razočaranje in pripelje do dramatičnega razhoda, izdaje ljubimca in pokopa skupne preteklosti. Gre za svojevrstno zgodovino Evrope od rojstva in razcveta moderne Evrope do ostrega komentarja sedanjega propadanja te politične tvorbe v krizi, ki se napaja iz treh virov.

Začetek ljubezenske zveze s Polkovnikom izhaja iz antičnega mita o Evropi in Zevsu, ki dekle ugrabi v podobi krotkega bika in jo odpelje na celino, ki po njej dobi ime. Tesno navezavo na Brechtovo dramo Mati Korajža in njeni otroci nakazuje že podnaslov Evrope – Monolog za mater Korajžo in njene otroke. Evropa je nekakšna sodobna mati Korajža, še vedno zavezana trgovanju in zaslužku, a se v vojne vihre ne podaja sama, temveč "umazane posle" namesto nje opravijo drugi, sama le kopiči bogastvo in se širi čez vse meje, kar je ujeto v duhoviti prispodobi telesnega rejenja ob vseh použitih belgijskih in švicarskih čokoladkah, Mozartovih kroglicah in napolitankah, ki si jih lahko privošči. Nekoliko drugače je le z njeno družino – medtem ko je Brechtova mati Korajža v vojni izgubila svoje tri otroke in po vojni ostala sama, se je sodobna mati Evropa morala v vojni odpovedovati družinski sreči, a se ji je želja izpolnila po vojni, ki ji je pripeljala številne izgubljene brezdomne otroke in jih sprejela z odprtimi rokami. Kot je celoten Evropin dialog pronicljiva vivisekcija evropskega današnjika s pogledom v preteklost in njene posledice, se s slednjim konča kot ironičen komentar na aktualne dogodke na mejah Evropske unije.

Tega s tragičnim priokusom poudari tudi uprizoritev v režiji Primoža Ekarta, ki odrsko dogajanje uokviri z otroki v vlogi migrantov (igrajo jih Sara Gorše, Lena Hribar, Žan Perko, Filip Samobor in Nik Škrlec). Na začetku uprizoritve se izkrcajo iz skromnega čolna (v pomenljivi obliki stare kadi, ki pozneje, obrnjena in s pritrjeno cevjo v obliki rogov, predstavlja bika) in s širokim pogledom, polnim strahu in obenem upanja, ki jim ga vliva predpostavka o življenju na evropski celini, zaključijo pa resignirano sprijaznjeni s propadlim obetom in zapisovanjem (umrlih?) imen realnih migrantov na lesene transportne zaboje, na katerih statično kraljuje (dobesedno in metaforično) mati Evropa (scenograf je Damir Leventić).

Zastavek je obetaven, a v režijski interpretaciji besedila izkazuje težnjo, ki se zdi neskladna s predlogo. Ivana Sajko s podobo Evrope kot matere vzpostavlja svojevrstno ironijo, Barbara Cerar pa jo upodobi kot dejansko žensko in mater, njeno abstraktno podobo udomači in jo personalizira. Medtem ko Ivana Sajko z dekonstrukcijo dramske forme prebija zid med odrsko iluzijo in realnostjo občinstva in z monološkim nagovorom razbija fiktivni okvir dramskega dogajanja ter ruši iluzijo, Barbara Cerar z vživeto dramsko igro v vlogi matere Evrope predvsem ustvarja odrsko iluzijo. Učinek takšne igre je, da jo dojemamo kot osebo, s katero se lahko identificiramo, z njo lahko sočustvujemo, podpiramo njene odločitve ali jo zaničujemo, jo dojemamo kot žrtev ali kot neusmiljeno egocentrično zločinko ipd., ne pokaže pa se nam kot podoba Evrope, njen konstrukt in arhetip z vsemi razsežnostmi grozljivega ob konfliktih znotraj sebe in na svojih mejah.

Barbara Cerar je v vlogi matere Evrope sicer intenzivna in čustveno široka, a to ne more nadomestiti druge pomanjkljivosti takšne usmeritve igralske interpretacije – namesto da bi v arhetipski podobi Evrope ponudila "golo resnico", ob kateri bi gledalci sami ob njim ustreznih trenutkih prepoznali tragiko realnosti, Cerarjeva kot mati Evropa s svojo igro razkazuje lastno – počlovečeno – tragiko, in s to svojo teatralnostjo že nakazuje, kdaj je zaradi svojega političnega pragmatizma vredna prezira in kdaj lahko gledalec simpatizira z njo kot z žrtvijo okoliščin.

Kljub temu Barbara Cerar ohranja izjemno prezenco, ko kot velika mati Evropa bedi nad svojimi otroci, pa tudi kadar se ukvarja sama in samo s seboj. Njen monolog prekinjajo in dopolnjujejo Otroci s songi različnih žanrov Davorja Hercega, ki pa v mali dvorani in ob živi spremljavi Hercega na klavirju in Mitje Tavčarja na bobnih žal velikokrat ostajajo nerazumljeni. Ekart je kot Otroke zasedel pet mladih igralcev, ki tvorijo raznoliko, a usklajeno paleto ljudstva s svojo zunanjo podobo (kostumografija je delo Belinde Radulović) a se igralsko zdijo vse preveč prepuščeni samim sebi in zato bolj kot podoba ljudstva, nebogljenih evropskih prebivalcev, prepuščenih na milost in nemilost političnim procesom, ki jih uravnavajo vodilni, delujejo kot odrsko nedefinirana množica, ki namesto ambivalentnih občutij do matere Evrope izkazuje predvsem nejasnost glede svoje vloge v tej veliki (ne)srečni družini.

Ob vsem tem se zdi, da skuša uprizoritev sporočila, ki prinaša oster in pronicljiv pogled na politični razvoj naše celine skozi obsesije globalnih družbenih procesov od 'vojskovanja do kupovanja', tej – za zdaj še – nesmrtni dami vsiliti več moralnosti in samopresojanja, kot ga lahko začutimo ob njenih besedah; "Ne čutim krivde. Ne želim biti Medeja," umanjka pa ji tudi trdnejše stališče, kako zaobjeti duh njenih prebivalcev.