Saoirse Ronan je bila menda vedno najočitnejša kandidatka za vlogo, a ko se je pred leti prvič izbiralo igralsko zasedbo, je bila zanjo še premlada. Namesto tega je službo dobila Rooney Mara, a se je vlogi zaradi večletnega odlaganja snemanja na koncu odpovedala - in zopet sprostila mesto za Saoirse. Foto: Cinemania
Saoirse Ronan je bila menda vedno najočitnejša kandidatka za vlogo, a ko se je pred leti prvič izbiralo igralsko zasedbo, je bila zanjo še premlada. Namesto tega je službo dobila Rooney Mara, a se je vlogi zaradi večletnega odlaganja snemanja na koncu odpovedala - in zopet sprostila mesto za Saoirse. Foto: Cinemania
Brooklyn
V večini prizorov v vlogi Brooklyna v resnici menda "statira" Montreal. Foto: Cinemania
Brooklyn
Brooklyn se z lahkotnejšo roko loteva podobnih vprašanj kot predlani James Gray v drami Priseljenka z Marion Cotillard v glavni vlogi. Foto: Cinemania
Brooklyn
Nick Hornby je ustvaril scenarij, ki akcijo in melodramo zamenja za subtilnejše premike v čustvih protagonistke. Foto: Cinemania
Brooklyn
Ne pritožujemo se nad dejstvom, da smo Domnhalla Gleesona samo v zadnjem letu videli v vsaj štirih večjih filmskih vlogah. Foto: Cinemania

Z zgoraj napisanim filma niti slučajno nočem diskreditirati: Brooklyn je nostalgična drama, posneta v klasičnem slogu, ki emigrantsko izkušnjo - v nasprotju s standardi žanra - pripoveduje skozi oči ženske junakinje. Režiser John Crowley v izkušnji izseljenstva namesto naturalističnega portreta kalvarije na tujih tleh poišče upanje in optimizem.

Saoirse Ronan že od svoje prve oskarjevske nominacije dalje - leta 2008 je bila nominirana za vlogo v še eni literarni adaptaciji, Pokori - v karieri tako rekoč ni naredila napačnega koraka (The Lovely Bones, Hanna, Grand Budapest Hotel). Tudi tokrat si je s pazljivo umerjenim, nepretencioznim portretom Ellis Lacey, neizkušenega dekleta, razpetega med ljubezen do rodne Irske in čarobnost novega življenja v New Yorku sredi dvajsetega stoletja, oskarjevsko nominacijo brez dvoma zaslužila (čeprav sam lik verjetno ni dovolj tragičen, da bi ga Akademija počastila s kipcem). Brez njenega občutka za niansiranje značaja bi film kaj lahko zapadel v sladkobnost in afektiranost - a mirna zbranost Ronanove nekako vse skupaj obdrži v ravnovesju.

Pisatelj (in vse bolj cenjen scenarist) Nick Hornby je po predlogi istoimenskega romana Colma Tóibína ustvaril subtilen scenarij, ki izvrstno ujame duha zgodovinskega filma, ne samo v vizualnih komponentah, ampak tudi v tempu in tonu. V času, ko nas kinematografi bombardirajo s hipertrofiranimi računalniško ustvarjenimi spektakli in predimenzioniranimi, karikiranimi romancami, je treba zavestno "preklopiti", če hočeš uživati v tihi lepoti Brooklyna. John Crowley (Boy A, Closed Circuit) s svojo nepretenciozno, diskretno režijo potegne najboljše ne le iz protagonistke, ampak iz cele igralske zasedbe, v kateri izstopajo Brid Brennan kot dežurna strupenjača, Julie Walters kot stroga, a dobrodušna stanodajalka ter Emory Cohen in Domhnall Gleeson kot Eillisina snubca.

Pišejo se zgodnja petdeseta leta 20. stoletja in Eillis Lacey (Saoirse Ronan) se doma ne počuti zares - doma. V rodnem Enniscorthyju na jugu Irske zanjo ni primerne službe, na mladinskih plesih v kulturnem domu je potencialni snubci ne zanimajo (in obratno), njena sestra Rose (Fiona Glascott) pa je zaposlena s svojo knjigovodsko službo. Prav Rose je tista, ki iz skrbi, da bo Eillis v zatohlem okolju dokončno stagnirala, piše izseljenemu duhovniku (Jim Broadbent), naj njeni mlajši sestri pomaga začeti novo življenje v Ameriki.

"Včasih je dobro govoriti s kom, ki ne pozna tvoje tetke," prijazna sopotnica na čezoceanki prišepne očitno na smrt prestrašeni Irki, ki deževno, temačno Evropo pušča za seboj (v sekundi, ko stopi na Ameriška tla, se film ovije v svetlejše tone, od pisanih oblačil do zloščenih avtomobilov - barvna lestvica, ki jo bo Eillis pozneje, morda zaradi svoje osebnostne preobrazbe, prinesla tudi nazaj na Irsko). Direktor fotografije Yves Bélanger (Klub zdravja Dallas, Divja) uspešno ujame občutek klavstrofobije in zaprtih obzorij na Irskem in pozneje tople dobrodošlice, ki veje z nove celine (zdi se le, da se film pretirano ne obremenjuje s portretiranjem multikulturnega talilnega lonca New Yorka, ki na trenutke vseeno deluje kot pazljivo dodelana kulisa).

Eillis ima v velemestu sicer streho nad glavo in službo prodajalke v petični veleblagovnici, a je tako osamljena in prestrašena, da ji gre na jok že, ko je treba neobvezno kramljati s strankami. Medtem, ko se njene sostanovalke ubadajo z iskanjem moža, Eillis hlipajoče prebira pisma od doma. Ob eni od redkih priložnosti, ko pomoli nos od doma, spozna prijetnega mladega Italijana, Tonyja (Emory Cohen). Čeprav bi bila težko bolj različna, med Eillis in Tonyjem počasi vzcveti ljubezen.

Čeprav se zgodba drži grenko-sladkih tonov melanholije, je Hornby izkoristil tudi priložnost za (nedolžen) humor: še posebej elegantno so speljani prizori okrog jedilne mize v brooklynskem penzionu, kjer je Eillis nastanjena: na eni strani so njene sostanovalke, ki tekmujejo v zajedljivih opazkah in duhovičenju, dokler jim Ma Kehoe z odmerjeno enovrstičnico vsakič ne zapre kljunov.

Ravno, ko se Eillis v Brooklynu začne počutiti domače, jo preteklost spomni nase: novice od doma je razlog, da se mora (vsaj začasno) vrniti na zeleni otok. Tam ji pot prekriža poštirkani, mili Jim Farrell (Domhnall Gleeson, ki smo ga videli v bolj ali manj vseh filmih zadnjega pol leta), ki bi bil zanjo veliko bolj "logična" izbira: človek že skoraj vidi kopico rdečelasih otrok, ki bi jih skupaj vzgajala na obali dežele, ki kar naenkrat ni več tako odbijajoča in hladna kot prej.

Ker Brooklyn k sreči ni romantična komedija v zgodovinski preobleki, Eillis ni postavljena pred dihotomijo dobrega in slabega fanta - v resnici bi lahko bila srečna s katerim koli od njiju. Njena dilema je v resnici iztočnica za razmislek o tem, ali so tiste bolj samoumevne, pričakovane življenjske odločitve res pot do občutka izpopolnjenosti in sprejetosti.

Brooklyn je absolutno neofenziven, nekontroverzen film v najboljšem pomenu besede. Ne glede na specifične zgodovinske okoliščine je točka identifikacije za gledalca gotovo v definiciji domotožja kot hrepenenja po kraju, ki si ga nekoč z istim žarom hotel pustiti za seboj.

Ocena: 4; piše Ana Jurc