Ocenjujemo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 7 glasov Ocenite to novico!
Ko ljubezni ni več
Film lahko trenutno še ujamete tako v Kinodvoru kot na Kolosejevih velikih platnih. Foto: Kinodvor
Ko ljubezni ni več
Z izjemo enega ali dveh prizorov se vsa peripetija zgodi v vse bolj klavstrofobičnem stanovanju, ki je v središču spora (nekdanjega) para. Foto: Kinodvor
Ko ljubezni ni več
Kljub vsem sporom se Boris in Marie zavedata, da bosta kot starša za vselej povezana. Vso kompleksnost njenega odnosa nakaže osrednji, mojstrsko koreografirani prizor plesa: eden redkih, v katerih se protagonista prepustita toplejšim čustvom. Foto: Kinodvor
Ko ljubezni ni več
Celovečerec Ko ljubezni ni več je bil premierno predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Štirinajst dni režiserjev. Foto: Kinodvor
Ko ljubezni ni več
Z režiserjevimi besedami: "Že leta sem si želel posneti film o paru, ki se ločuje in se mora pri tem soočati s parom dvojčkov: ko smo zaljubljeni, vsi fantaziramo, da bomo z ljubljeno osebo kot dvojčki, starši pravih dvojčkov pa se morajo soočiti s tistim, kar sami ne bodo nikoli mogli biti. Sam sem dvojček in polbrat dvojčkov in sem to izkusil skozi pripovedovanje staršev, potem pa še skozi pripovedovanje očeta, ki je imel z žensko, ki je tudi dvojčica, še par dvojčkov." Foto: Kinodvor

Filmska recenzija: Ko ljubezni ni več

Kakšno ceno (v denarju) ima petnajst let zakona?
25. april 2017 ob 19:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kako lahko bi bilo eksploatirati čustva in sentimentalnost v filmu, ki izriše ločitev nekoč složnega, zdaj pa zastrupljenega zakonskega para. Eksplozivni prepiri, udarci pod pasom, čustveni izbruhi: obdukciji mrtve ljubezni smo bili na platnu priča že neštetokrat.

A Joachim Lafosse se ni pustil odnesti čustvom: zdi se, da je oba protagonista drame Ko ljubezni ni več postavil pod mrzlo prho. Z veščo roko je znal zgodbo manevrirati mimo banalnosti, ne da bi se pri tem izognil resničnosti položaja, ki ga obravnava. V uteho vam je lahko, da družinska disfunkcionalnost v nobenem trenutku ne zdrsne tako globoko v brezup, kot se je to zgodilo v Lafossovi drami Najini otroci, ki je načela tabu detomora.

Kontekst družine kot bojnega polja in zastrupljenih odnosov je tema, h kateri se Belgijec vrača vedno znova: politično obarvani Beli vitezi (2015), drama o korumpirani dobrodelni organizaciji, so zanj pomenili svojevrstno spremembo registra. Z vrnitvijo k svojemu primarnemu fokusu Lafosse dokaže, kako zelo je v zadnjih letih izpilil svojo metodo. Tudi s Ko ljubezni ni več je znal upodobiti pekel, a tokrat pekel, ki ne vzbuja le neme groze ali fascinacije, pač pa gledalcu ponuja točko identifikacije.

Časa z uvodom ne izgubljamo: takoj se znajdemo in medias res, na pogorišču zakona Marie (Bérénice Bejo) in Borisa (Cédric Kahn), ki sta po petnajstih skupnih letih zrela za ločitev. Natančne podrobnosti in okoliščine njunega dokončnega razhoda niso jasne, je pa zato očitno, kako zelo nekompatibilna sta (postala).

Dokler ne dosežeta sporazuma, sta Marie in Boris, ki vzgajata osemletni dvojčici, obsojena na življenje pod isto streho. In delitev premoženja ne bo enostavna: Marie je stanovanje - sicer s pomočjo staršev - kupila, Boris pa ga je v celoti obnovil in zato zahteva polovico zaslužka od prodaje. Dokler Marie ne privoli, se ne namerava izseliti (za kar tako ali tako nima sredstev). To, da se problematiki približuje (skoraj) izključno prek vprašanja denarja, režiserju omogoča položaj hladne distanciranosti, s katere presoja naša protagonista.

Marie, intelektualka in edina z redno službo, je hladna, učinkovita in naveličana moževih izgovorov. Uteho išče v postavljanju pravil, od tega, kdo bo kdaj skrbel za otroka, do tega, čigava je katera polička v hladilniku. Boris, nenehno naježen v pravičniški jezi, je veliko bolj robat in impulziven. Ženi zameri, da skuša s sklicevanjem na svoj finančni vložek "razvrednotiti" njegovo delo, in jo obklada z malomeščanko. Vdre na vrtno zabavo, na kateri očitno ni dobrodošel, in se dramatično polasti narezka, da bi povabljencem pokazal, da morajo v tej vojni izbrati svojo stran.

Taki incidenti pokažejo, da se zakonski razkol ne more dogajati v izolaciji: zažira se v vsakdanje življenje, med gospodinjske opravke in odnose z okolico - ter seveda v zavest dekletc, ki vse skupaj spremljata s samo navidezno brezbrižnostjo.

Z izjemo zadnjega prizora je komorna drama v celoti ujeta med štiri stene skupnega stanovanja, stanovanja, ki se je iz srečnega brloga spremenilo v jabolko spora. Lafossov stalni sodelavec, direktor fotografije Jean-François Hensgens, skoraj obsesivno sledi protagonistoma med njunim rutinskim plesom vsakdanjega izogibanja in konfrontacij. To počne brez vsiljevanja vrednostnih sodb, z menjavanjem zornega kota: glas dobi on, pa ona in nato hčerki, osrednji žrtvi napetega ravnovesja, pa tudi babica, ki nostalgično vzdihuje za časi, ko so pari pač "potrpeli" skupaj, in skupni prijatelji, ki se znajdejo v navzkrižnem ognju sovražnosti, pa naj si še tako prizadevajo ostati nestrankarski.

Lafosse, ki v vsak prizor vnese skoraj nevzdržno napetost, ponuja več različnih branj svojega "kliničnega poročila": Ko ljubezni ni več je lahko lekcija o razmerjih moči, o čustveni manipulaciji ali pa kar tečaj osnov kapitalizma. Zato je toliko presenetljivejše, da se v sklepnem dejanju odloči za nenaden, v vsem predhodnem dogajanju neutemeljen razplet. Boris in Marie sta sestopila s svojih okopov. Zakaj? Večkrat se sklicujeta na dobrobit otrok - a zdi se, da ju vodijo sebičnejši vzgibi, izogibanje dolgotrajni kalvariji. Lafosse nam do samega konca ne dovoli razkošja, da bi na odnose zrli skozi rožnata očala.

Ocena: -4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
heristalski166
# 25.04.2017 ob 22:35
in zakaj že je bila moja poglobljena analiza izbrisana? sej nisem niti omenil gejev ali ilegalcev
svyatoslav
# 26.04.2017 ob 08:43
@heritalski Zato ker te je nekdo "zatožil" moderatorju. Vsebina ni bila v skladu mentalnim sklopom nekoga, ki je prebral tvoj komentar. Nisem bil jaz, lahko pa ugibaš.
Napiši ponovno, samo glej da ne uporabljaš "sovražnega govora", žaljivk ali pišeš mimo tematike.
Ja, film mi je bil všeč. Ima čustveno globino, kompleksnost odnosov in izviren scenarij.
Dober je tudi iranski film "Ločitev". Podobna tematika.
Olorin
# 25.04.2017 ob 21:49
Uff, poglobljena analiza heristalskega mi je dala misliti.

Za 1,8 sekunde.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Osmi potnik - Zaveza
33
25. maj 2017 ob 18:57 Če ste med tistimi, ki se jim zdi en sam Michael Fassbender na film čisto premalo, bo Zaveza uslišanje vaših sanj.
Več novic ...
Ocenjujemo
Kazalo