Film Prečkanje Islandije je dokument Josserandovega največjega izziva, ko se je spomladi leta 2011 s snežnim kajtom odločil presmučati Islandijo v enem dnevu. Breceljnik gledalce postavi v vlogo soudeležencev podviga. Kljub osupljivim posnetkom neukročene narave in športa, katerega bistvo je v kljubovanju težnosti, je na prvem mestu človeški stik med člani odprave ter med njimi in objektivnim očesom kamere. Film presežnost najde tudi v njegovi temeljni skromnosti. Breceljnik ne glorificira ne Josserandovega podviga ne tehničnega podviga snemanja v takšnih okoliščinah. Foto: Kinodvor
Film Prečkanje Islandije je dokument Josserandovega največjega izziva, ko se je spomladi leta 2011 s snežnim kajtom odločil presmučati Islandijo v enem dnevu. Breceljnik gledalce postavi v vlogo soudeležencev podviga. Kljub osupljivim posnetkom neukročene narave in športa, katerega bistvo je v kljubovanju težnosti, je na prvem mestu človeški stik med člani odprave ter med njimi in objektivnim očesom kamere. Film presežnost najde tudi v njegovi temeljni skromnosti. Breceljnik ne glorificira ne Josserandovega podviga ne tehničnega podviga snemanja v takšnih okoliščinah. Foto: Kinodvor

Film Prečkanje Islandije je dokument tega podviga. Na prvi pogled se zdi partnerstvo Josseranda in Breceljnika nekaj samoumevnega – Slovenci gremo lepo skupaj z individualnimi športnimi rekordi. Filmski material, ki ga je po Breceljnikovi tragično prezgodnji smrti organizirala njegova zvesta ekipa sodelavcev, nas postavi v vlogo soudeležencev podviga. Dramaturško smo najprej deležni Josserandove simpatične samopredstavitve, pa prikaza njegove ljubezni do športa in Islandije, tudi perspektive islandskega dela ekipe in kar naenkrat smo sredi odprave. Mojstrstvo filmskega gradiva je v tem, da ne vzpostavlja distance – kljub osupljivim posnetkom neukročene narave in športa, katerega bistvo je v kljubovanju težnosti, je na prvem mestu človeški stik med člani odprave ter med njimi in objektivnim očesom kamere. Druga markantna posebnost filma, ki pa je vezana na odsotnost distance, je, da ne glorificira Josserandovega podviga. Tu ni kakšnega pompoznega stopnjevanja – J. J. pride, vpreže kajt in zmaga. To, da je zaradi fizične zahtevnosti podviga oziroma kljubovanja ekstremnim razmeram ves čas na robu moči, izvemo skoraj mimogrede. In ko pride na cilj, so vpleteni komajda sposobni zaznati veličino rezultata.

Presežnost, ki jo film išče in najde, se nemara skriva prav v tej njegovi temeljni skromnosti, ki da le posredno vedeti, da je veličasten tehničen podvig tudi snemanje v takih okoliščinah, kaj šele da ti posnetki zvočno in slikovno ustrezno prenesejo izkušnjo do gledalca. In v najboljših trenutkih te izkušnje je nekaj podobnega uspelo Wernerju Herzogu, ki išče tiste presežne izkušnje od Planice do amazonske džungle.

Omeniti pa je treba tudi ganljivo premierno projekcijo, ki je v Kinodvoru združila protagonista, družino in filmske sodelavce v spominu na pokojnega Jureta Breceljnika. Gotovo je bilo v tem trenutku, v gesti in kontekstu nekaj človeško presežnega, torej tistega, kar je skušal v svojih filmih izpostaviti sam avtor.
Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).