Ocenjujemo
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 15 glasov Ocenite to novico!
Safari
Lovci uporabljajo bizarno anemično, "prečiščeno" besedišče za svoje početje. Žival v njihovem govorjenju postane "kos", kri je "pot" in krvaveti "potiti se", najboljše trofeje, ki jih upleniš (in ne ustreliš!), pa so "kapitalci". Foto: Kinodvor
Safari
Evropejci v Seidlovem filmu so trdno prepričani, da je njihovo početje ne samo sprejemljivo, pač pa tudi upravičeno. Če ne drugega, "pomagajo" državam v razvoju. "Lovec v dveh tednih zapravi več denarja, kot bi ga navaden turist v dveh mesecih." Foto: Kinodvor
Safari
Zanimiv je podatek, da tako zagovorniki kot tudi nasprotniki lova po Seidlovih besedah v filmu najdejo potrditev svojega stališča. Foto: Kinodvor
Safari
Do besede v filmu pridejo samo beli lovci: njihovi temnopolti vodiči in odiralci trofej ostajajo nemi. Foto: Kinodvor

Filmska recenzija: Safari

Lovski pozdrav!
10. april 2017 ob 14:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zakaj bi kdo hotel ustreliti žirafo za hobi? Kakšna bi bila upravičena motivacija in kakšno zadoščenje? Če si na ta vprašanja ne znate odgovoriti, tudi Safari Ulricha Seidla ne bo postregel s kakim jasnim odgovorom. Verjetno pa vas bo, kot zna to samo veliki avstrijski cineast, zapredel v kokon pritajene groze.

Avstrijski mojster Ulrich Seidl je večini najbolj znan po svoji sijajni, a deprimirajoči trilogiji Paradiž (Ljubezen, Vera in Upanje), v kateri je s pomočjo krščanskih teoloških kreposti naslikal temno fresko evropske duše. A v resnici je Seidl večino kariere posvetil dokumentarnemu filmu; temu segmentu svojega opusa je zdaj dodal še Safari. Njegov pristop se med žanroma sicer ne razlikuje bistveno: klinični pogled entomologa v obeh primerih uperja v človeška bitja in bizarno specifiko njihovega vedenja. Njegovi ironični portreti razvite Evrope razgaljajo nagnito staro celino, ki na deklarativni ravni neguje blagostanje, a tik pod površjem skriva frustracije, egoizem in družbene neenakosti. Protagonisti njegovih filmov v človeku vzbujajo pomilovanje, ki po navadi pritiče žrtvam, čeprav so več kot očitno prav oni krvniki.

V Safariju se režiser vrača k eni od svojih priljubljenih tematik: odnosom med t. i. razvitimi državami in revnejšimi deli sveta. Ob ogledu Safarija več kot enkrat misli uidejo k Ljubezni (2012), kjer smo spremljali "dogodivščine" zaobljene nemške gospe na afriški odpravi seksturizma, ali pa k drami Uvoz - izvoz (2010), ki je tematizirala migracije med vzhodom in zahodom nove Evrope.

Premisa bi težko bila bolj preprosta: Seidl za petami gručice Avstrijcev, ki so prišli na lov v neimenovano afriško državo. To je tiste vrste lov, pri katerih lokalni vodnik turiste pripelje točno na mesto, s katerega lahko z varne razdalje in brez kakršnega koli tveganja pobijajo žirafe, zebre, impale in druge prebivalce savane. Takšne ali drugačne "poante" Seidl ne skuša podčrtati z naracijo, kaj šele z glasbeno podlago.

Glavna atributa avtorjevega pogleda tudi tukaj ostajata objektivnost in distanca - kar pa seveda ne pomeni, da se vzdrži kritike. Ta je najočitnejša v tipično seidlovsko statičnih prizorih, ki s premišljeno kompozicijo lovce vzporejajo z nagačenimi trofejami na zidu in jih spreminjajo v eksponate, primerne za znanstveno analizo.

Sicer pa bi bilo popolnoma odveč ubesediti kritiko portretirancev, ki se jim uspe z lastnimi banalnimi izjavami tako temeljito diskreditirati. S še tako bežnimi opazkami razkrivajo svoje pomanjkanje ekološke ozaveščenosti, nerazgledanost in globoko vsajen rasizem, ki ga skušajo opravičiti na grozljivo okoren način. ("Hočeš jim samo malo svetovati, ampak še niso zreli za urejeno državo.") Med nanizanimi bistroumnostmi boste zasledili primerjavo losovega zrezka s kravjim, pa uvid, da temnopolti tečejo hitro, a le, "če se jim ljubi", ter pojasnilo, da je lov predvsem "usluga" in odrešitev za stare in trpeče živali. (Seidlova montaža tako logiko hitro postavi na laž. Kadri obilnega lovca, ki zakinka na preži in se le z največjo težavo okorno kobaca po lestvi, implicirajo, da bi bil on sam veliko prej na vrsti za "etičen" odstrel.)

Nemalo je groteske v ubijanju živali, ki nima nobene zveze s prehranjevanjem ali preživetjem, v katerem ni niti adrenalina kake resne nevarnosti; užitek, ki ga protagonisti izkusijo pri "uplenjenju kosov" (kodificirano besedišče evfemizmov, ki ga uporabljajo lovci, je poglavje zase), na platnu ostaja na deklarativni ravni. V resnici so večino časa videti kot zdolgočaseni turisti, ki v obmorskem hotelu z menija prebirajo dnevno ponudbo (impala, 800 evrov; gnu, 1,200 evrov.)

Repetitivne sekvence dosežejo vrhunec v prizorih agonije umirajoče žirafe, naknadnega razčetverjenja njenega trupla in nazadnje s portreti domorodcev, talcev v tem groteskno preživelem modelu kolonializma, ki stoično žvečijo ostanke, ki jih beli lovec ni potreboval za okrasitev svoje stene (in krepitev lastnega ega).

Safari je morda za odtenek manj klavstrofobičen film, kot smo jih od režiserja navajeni (predvsem po zaslugi prostrane pokrajine, ki jo lepo kadrira Seidlov stalni sodelavec, direktor fotografije Wolfgang Thale), je pa zato nihilistična vizija človeštva izražena bolj kot kadar koli prej.

Ogled filma v celoti bodo zmogli samo gledalci z močnimi želodci. Težko se je slepiti, da je Seidl posnel "samo" satiričen portret krvoželjnih ljubiteljskih lovcev, ne pa nastavil zrcala celi rasi krvnikov in uničevalcev. Je res treba od blizu spremljati agonijo umirajoče živali - eden najhujših prizorov, kar sem jih kdaj videla na filmu -, da bi dojeli tisto staro resnico o tem, katera zver je v resnici najkrvoločnejša? Safari na svetovno industrijo lova ne bo imel nobenega vpliva. A prav je, da ne odvrnemo pogleda.

Ocena: 4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
kabošti
# 10.04.2017 ob 15:14
Enako je v naših gošah z našimi lovci: oni uplenjajo samo starejše in bolne, čisti ekologi, ljubitelji življenja in varuhi narave.
kingestone
# 20.04.2017 ob 09:27
ne komentiraj in ne pametuj če nimaš pojma o panogi.

ampak slovenci se na vse spoznamo in smo najpametnejši narod na svetu. samo ko drugi tega (še) ne vedo...
mirka
# 15.04.2017 ob 13:55
Nič častnega ali pogumnega ni v tem, da streljaš na živali, ki ti nič nočejo. Mislim, da je to jasno vsakomur, ki ima več kot dve možganski celici, tako da ne vem, na koga poskušajo lovci narediti vtis s "trofejami".

Če se hočejo važiti, da dobro streljajo, naj gredo na kako strelsko tekmovanje, tam se bo videlo dejansko stanje. Da zadeneš žival, ki se pase par metrov stran, ni ravno dosežek. Sploh pa tile turisti v Afriki, ki bi se brez vodičev po par metrih zgubili ali pa bi jih kaj požrlo.
vnk
# 10.04.2017 ob 20:41
Spet komentar zbrisan? Avtorica lahko zliva svoj gnev v recenziji filma, če se pa to zgodi v komentarjih, pa zletimo v kanto?

Njegovi ironični portreti razvite Evrope razgaljajo nagnito staro celino, ki na deklarativni ravni neguje blagostanje, a tik pod površjem skriva frustracije, egoizem in družbene neenakosti.

Hja, ni se treba strinjat s tematiko, meni je ta "etični" lov vsekakor vprašljiv in sporen. Samo definitivno nismo tule edini krivi belci ali pa Evropa, razen če je kupovanje slonovine na črnem trgu v aziji recimo bolj "odkrito"?

Sam zdi se mi smešno, da se delamo tako svete, hkrati pa udarjamo po poceni narejenih tipkah ali pa tapkamo po steklu telefonov, narejenih v tovarnah, kjer so se včasih delavci hoteli vržti dol s strehe.
kingestone
# 14.04.2017 ob 07:39
kaki presežki filmske kritike. presežek!
zdaj pa resno...
namesto da se dušebrižniško obrega ob nekih besedah in besedišču, ki je značilen za to področje, naj se kritik, če že ni kritik filma ampak dejavnosti kot take, raje poglobi v to tematiko, da ne bo klamfal take idiotije in delal škode enem prelepem hobiju/poklicu/zabavi/dejavnosti kot je lov.

ampak seveda, za ljubljanske fdv kavčarje je to predaleč od njihovega dometa.

zares podn od podna, da folk sodi o zadevah katerih nima pojma o pojmu !!!

kabošti; tega stališča nobena lovska organizacija ne zagovarja ker ni res.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Dunkirk
30
28. julij 2017 ob 08:27 Christopher Nolan je eden redkih režiserjev, ki so si izbojevali tisti tako želeni prostorček na presečišču visokoproračunskega, mainstream spektakla in avtorskega filma, ki ga stroka resno upošteva.
Več novic ...
Ocenjujemo
Kazalo