Moški srednjih let in petletni fant, njegov varovanec, z ladjo prispeta v tujo, špansko govorečo deželo, da bi začela novo življenje. Foto: Cankarjeva založba
Moški srednjih let in petletni fant, njegov varovanec, z ladjo prispeta v tujo, špansko govorečo deželo, da bi začela novo življenje. Foto: Cankarjeva založba

Če so bila starejša Coetzeejeva dela jasna alegorija apartheida v Južnoafriški republiki, bo Jezusovo otroštvo precej težje dekodirati in klasificirati.

John Maxwell Coetzee
Pisatelj je znan po kritičnih razmislekih o krutemu racionalizmu zahodne civilizacije, ki se prav tako vedno znova kaže v njegovih delih. Foto: EPA

Coetzee v najnovejšem delu spiše pomenljivo alegorijo podobnega sveta, prepojeno z aluzijami na klasično književnost in svetopisemske motive. Vse se prične, ko odrasel človek in otrok prek oceana prispeta v Novi svet, ne nujno Ameriko, temveč v deželo socialne blaginje, kjer govorijo špansko.

To ni dežela, v kateri bi bila španščina uradni jezik, temveč je dežela, v kateri so priseljenci omenjeni jezik izbrali za najprimernejši. Moški in otrok nista v sorodu, prvi je drugemu na poti postal zaščitnik, saj je otrok izgubil svojo mater, zato mu je obljubil, da mu jo bo po prihodu pomagal najti.

Na podlagi te iztočnice prične Coetzee slikati podobo utopičnega Novega sveta, ki pa hitro začne povzemati elemente njenega nasprotja, zbirokratizirane distopije s pomanjkanjem čustvene inteligence, podobne tisti iz romana Življenje in časi Michaela K., za katerega je pred tridesetimi leti prejel prvega bookerja. Moški in otrok se v latinski verziji Ellis Islanda hitro znajdeta v precepu; nova družba ju resda lepo sprejme, jima priskrbi prebivališče in službo, seznani z bonitetami brezplačne javne infrastrukture, toda obenem jima – kot vsem prišlekom - odvzame tako identiteto kot spomin. Dodelijo jima novi imeni (moški postane Simon, otrok David), določijo približno starost in nov rojstni dan; povedano drugače, prišleki se morajo očistiti starih vezi in pozabiti svojo preteklost, kot neke vrste tabula rasa morajo začeti znova in se privaditi neproblematični vsakdanjosti in spokojnosti, kar predvsem pri starejšem Simonu poraja neprijetno dialektiko med poželenjem in askezo, aktivnostjo in pasivnostjo.

Novi način življenja bega tudi petletnega Davida, ki mu Simon res najde mamo, toda otrok ni prepričan, ali je to njegova biološka mati, zato se začne zatekati v fantazijski svet, kaže vse bolj nestanoviten značaj, ima se za posebnega.

David fantazira in se upira togemu šolskemu sistemu tudi zaradi pomanjkanja resničnosti oziroma neresničnih staršev, vedeti hoče, kdo v resnici je, medtem pa mu odrasli ponujajo izmikajoče se odgovore. "Nobene zgodovine nimamo, nihče, vsega smo oprani," reče socialna delavka, ki opravičuje Davidovo zatekanje v lastni svet, ki ga Coetzee ilustrira z naslonom na Don Kihota.

Cervantesov junak je podobno kot David motil ustaljeni družbeni red, enako kot Simon in David sta tudi on in Sančo Pansa drugače dojemala realnost okrog sebe. Kihotova Dulsineja se kaže za sorodni ideal Davidovim fantazijam in uporništvu, ki ga bolj kot Simon razume in odobrava njegova mati Ines, še pred kratkim pripadnica izolirane elite, zdaj odločna zagovornica Davidove individualnosti in še bolj srdita nasprotnica čustvene otopelosti Novega sveta, predvsem njenega birokratskega enoumja, zaradi katerega se David in njegova varuha znajdejo v parafrazi svetopisemskega Bega v Egipt.

Jezusovo otroštvo velja za eno bolj enigmatičnih Coetzeejevih del; obenem v nasprotju s piščevo jezikovno rigidnostjo občasno ponuja celo duhovite momente. Sorodno je nekaterim zgodnjim delom, npr. romanu V pričakovanju barbarov, a razlika je vendarle očitna: če so bila starejša Coetzeejeva dela jasna alegorija apartheida v Južnoafriški republiki, bo Jezusovo otroštvo precej težje dekodirati in klasificirati.

Če so bila starejša Coetzeejeva dela jasna alegorija apartheida v Južnoafriški republiki, bo Jezusovo otroštvo precej težje dekodirati in klasificirati.