Oder
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 9 glasov Ocenite to novico!
Janez Mejač
Plesalec, dolgoletni vodja ljubljanskega baleta, pedagog in koreograf Janez Mejač je s svojim neizmerljivimi plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami izjemno zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja, za kar je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V karieri je ustvaril 84 solističnih vlog z domačimi in tujimi koreografi. Foto: Arhiv RTV SLO
       Telo te včasih izda, tudi ko si v najboljših letih. Spominjam se vloge Notredamskega zvonarja, pri kateri me je tista prisilna drža velikokrat tako izčrpala, da sem med posameznimi plesi kar obležal za odrom, pa so me potem nekako spravili k sebi. Ko gre zares, to začutiš v glavi, v telesu, v duši, takrat veš, da se bliža konec tvoje kariere. Kratek je plesalčev vek, a tako je neizmerno lep!       
 O koncu kariere
Janez Mejač: "Kdor ne pleše, ne ve, kaj je življenje." Foto: BoBo
       Morda sem se v lep spomin gledalk vtisnil kot princ v Pepelki, Trnuljčici, kot Romeo ali Albrecht v baletu Giselle, ki mi je zelo pri srcu. Tudi meni so bile te vloge blizu, so polne sanj in hrepenenja, ki ga vsi nosimo v sebi. Na poseben način pa so me prevzele tudi dramatične vloge, in sicer od vloge Razuzdanca (balet Razuzdančeva usoda), za katerega sem prejel nagrado Prešernovega sklada, do vloge Notredamskega zvonarja. Rekel bi, da so vloge kot otroci, vse imaš rad, a nekatere se ti znajo še posebej približati, ti zlesti pod kožo.       
 O najljubših vlogah
SNG Opera in balet Ljubljana
Opera in balet Ljubljana ob 100-letnici slovenskega baleta pripravlja predstavo Balet 100. Foto: BoBo
       Glede koreografov bi rekel, da sem plesal v čudovitem obdobju, in težko bi koga posebej izpostavil, saj sem z vsemi zelo rad sodeloval. Mlakar je bil moj baletni oče. S svojim pravim očetom žal nisva imela dobrega odnosa, saj ni bil naklonjen moji odločitvi, da grem med baletne plesalce. Tudi Mlakar je znal biti neizprosen, a znal je vse svoje zahteve utemeljiti, rad sem delal z njim, ker si pri njem točno vedel, kaj hoče in pričakuje od tebe. Zahteval je delavnost, poštenost, skromnost in disciplino.       
 O mentorstvu
Janez Mejač si želi čim več zares predanih tej lepi umetnosti tako v baletnih ansamblih kot med občinstvom. Foto: Reuters
       Pri srcu so mi vse. Ena je bila Magda Vrhovnik, ki sem jo že omenjal, Lidija Sotler, s katero sva lepo število baletnih predstav odplesala skupaj, tukaj je Vida Volpi, s katero sem plesal v Čudežnem mandarinu, ki je zame ena najlepših predstav. Meni najbolj dragocena partnerka pa je Tatjana Remškar v predstavi Giselle. Plesati z njo je bilo nekaj neponovljivega, vsaka naslednja predstava je bila lepša, bolj čustvena, solze so tekle v potokih.       
 O soplesalkah

Dodaj v

Janez Mejač: "Morda sem se v lep spomin gledalk vtisnil kot princ v Pepelki"

"Kratek je plesalčev vek, a tako je neizmerno lep!"
10. februar 2018 ob 16:35
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

"V vsaki vlogi se mi je potrjevala misel, kako čudovit inštrument je telo, ki lahko izrazi mnogo več čustev, kot je besed zanje," je svojo 40-letno baletno kariero strnil Prešernov nagrajenec Janez Mejač.

Mojster baleta Janez Mejač je, kot so zapisali v utemeljitvi Prešernove nagrade, "s svojim neizmerljivim plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja." Kot prvi solist ljubljanskega baleta je dobri dve desetletji predstavljal vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru, odrskim deskam pa ostaja zvest še danes kot pedagog in koreograf.

O svojem življenju in ljubezni do baletne umetnosti je Mejač spregovoril v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom 3. programa Radia Slovenija, ARS.


Letos ste prejeli veliko Prešernovo nagrado, ki predstavlja poklon vašemu življenjskemu delu. Za vas ima gotovo posebno težo?
Seveda. V veliko čast mi je, saj sem zdaj v družbi velikih Prešernovih nagrajencev, v družbi notranje bogatih ljudi.

Oder ste vzljubili, ko ste ga spoznali, in odslej ste mu zvesti.
Zvest od prvega koraka do danes in upam, da, čeprav je pred mano malo manj, kot je za mano, bom še dolgo zvest temu lepemu poklicu in baletni umetnosti.

Leta 1951 ste začeli plesati v ljubljanskem baletnem ansamblu, leta 1962 ste postali solist, od leta 1970 prvi baletni solist. Zanima me, kakšno je bilo takrat stanje slovenskega baleta?
Lahko rečem, da sem začel v zlatem obdobju našega baleta. V mojem času sta bila v Ljubljani že gospa Pija in gospod Pino Mlakar, ki sta v slovenskem baletu pustila neizbrisen pečat. To so bila velika leta slovenskega baleta, tudi po zaslugi izvrstnih koreografov, imeli smo Jerasa, Neubauerja, Otrina, Suhija in Majno Sevnik. V Ljubljano so prihajali tudi koreografi svetovnega slovesa, kot sta Anton Dolin in Dimitrij Parlič, tudi to je dokaz, da smo bili vredni njihovega zaupanja. Bil pa je to tudi čas skromnosti, nismo imeli veliko, smo pa veliko sanjali in tudi izsanjali prav v tej lepi umetnosti.

Leta 1918 se je po 1. svetovni vojni ponovno odprlo Slovensko narodno gledališče in prav zato letos praznujemo 100-letnico slovenskega baleta. Kaj mu želite ob tem jubileju?
Vse najlepše! Morda tudi to, da ta bogata preteklost slovenskega baleta ne bi šla v pozabo. Obeti so dobri, saj ob prazniku društva baletnih umetnikov v sodelovanju z obema baletoma, tako ljubljanskim kot mariborskim, načrtujejo veliko lepih dogodkov. Opera in balet Ljubljana pripravlja predstavo Balet 100, v Mariboru in Ljubljani se bodo zvrstili slavnostni baletni koncerti, izšla pa bo tudi še ena knjiga o baletu dr. Henrika Neubauerja. Zvrstile se bodo tudi okrogle mize in srečanja z baletniki. Predvsem si želim, da bi se bilo baletni umetnosti treba čim manj ukvarjati z birokracijo. Želim si tudi čim več zares predanih tej lepi umetnosti tako v baletnih ansamblih kot med občinstvom.

V baletnem ansamblu v Ljubljani ste oblikovali kar 84 solističnih vlog, bi lahko iz bogate bere izbrali tisto, ki se vam je še posebej zapisala v spomin?
Na baletni sceni sem bil dolgih 40 let in moram reči, da bi težko kakšno od vlog posebej izpostavil. K vsem sem pristopal enako zavzeto in v vsaki se mi je potrjevala misel, kako čudovit inštrument je telo, ki lahko izrazi mnogo več čustev, kot je besed zanje. Morda sem se v lep spomin gledalk vtisnil kot princ v Pepelki, Trnuljčici, kot Romeo ali Albrecht v baletu Giselle, ki mi je zelo pri srcu. Tudi meni so bile te vloge blizu, so polne sanj in hrepenenja, ki ga vsi nosimo v sebi. Na poseben način pa so me prevzele tudi dramatične vloge, in sicer od vloge Razuzdanca (balet Razuzdančeva usoda), za katerega sem prejel nagrado Prešernovega sklada, do vloge Notredamskega zvonarja. Rekel bi, da so vloge kot otroci, vse imaš rad, a nekatere se ti znajo še posebej približati, ti zlesti pod kožo.

Kot plesalec ste sodelovali s številnimi koreografi, vas je kdo še posebej prepričal s svojim načinom dela, z umetniško vizijo?
Glede koreografov bi rekel, da sem plesal v čudovitem obdobju, in težko bi koga posebej izpostavil, saj sem z vsemi zelo rad sodeloval. Mlakar je bil moj baletni oče. S svojim pravim očetom žal nisva imela dobrega odnosa, saj ni bil naklonjen moji odločitvi, da grem med baletne plesalce. Tudi Mlakar je znal biti neizprosen, a znal je vse svoje zahteve utemeljiti, rad sem delal z njim, ker si pri njem točno vedel, kaj hoče in pričakuje od tebe. Zahteval je delavnost, poštenost, skromnost in disciplino.

So to tudi lastnosti, ki jih mora imeti dober baletni plesalec, seveda poleg talenta, omenili ste trdo delo in disciplino, kaj je še tisto, kar mora imeti baletnik?
Vse to, kar ste našteli.

Strast do plesa, občutek za glasbo?
K temu bi dodal še, da brez popolne predanosti gledališču, brez odrekanja in nekakšne zaljubljenosti v odrsko čarovnijo, kot ji jaz pravim, ni dobrega plesalca.

Vrniva se še malce v vaše otroštvo. Nekoč ste dejali, da ste se kot otrok radi gibali v naravi, da ste radi skakali. So se tu že skrivali zametki vaše kasnejše profesionalne poti?
Tega se takrat še nisem zavedal. Moji plesni začetki pa so morda že v rojstnem Mokronogu, kjer sem prijokal na dan in prvič zakrilil z nogami in rokami v cvetočem mesecu maju pred 82 leti. Komaj sem začel ubirati prve korake, že sem začutil lepoto gibanja. Na paši z našo edino kravo, ob preskakovanju ognja, kjer se je pekel krompir, ob prvih skokih čez potoke, ob vrtenju na ledenih zaplatah. Hotel sem čim lepše skočiti, in če se mi je skok za moje pojme posrečil, sem bil kar vzhičen.

Osem poletij ste plesali v Cannesu, kako je prišlo do tega?
V Cannesu sem se izpopolnjeval poleti, ker je to najlepši čas za plesalca. Sonce, morje in toplota. Drugo pa je, da sem 1. septembra, ko se je začela sezona, prišel v baletno dvorano že pripravljen tudi na težke napotke koreografov.

V vaši biografiji je moč prebrati, da ste eno leto plesali kot član baletnega ansambla v Göteborgu na Švedskem.
Razlog, da sem odšel na Švedsko, je bil banalen. Poročil sem se, dobil sina, a bil brez stanovanja. Z družino sem tako odšel na Švedsko, kjer so me sprejeli z odprtimi rokami. Garancija sta bila Magda Vrhovec in Vlasto Dedovič, ki sta tam že plesala. Imel sem srečo, da je ravno v tisti sezoni v Göteborg prišel Serge Lifar, ki ga lahko postavimo na piedestal baletne umetnosti. Z Magdo sva plesala Romea in Julijo in čez nekaj let, ko smo se vsi trije že vrnili v Ljubljano, sva ponovno v isti predstavi odplesala Romea in Julijo pod taktirko Sergeja Lifarja, ki ga je k sodelovanju povabil Henrik Neubauer.

Kaj pa je botrovalo vaši odločitvi, da se vrnete?
Vrnil sem se, ker mi je opera ponudila stanovanje. Domotožja ravno ni bilo, a bili smo v dilemi, ali naj večno ostanemo na Švedskem ali pa se raje vrnemo domov. Prevagala je druga.

Ste odločitev kdaj obžalovali?
Ne, nisem obžaloval. Bilo je lepo, plesal sem v glavnih vlogah, in tako nadaljeval intenzivno dolga leta, dokler nisem kot direktor prevzel vodenja baleta.

Vprašala bi vas še o vaših baletnih partnerkah. Govorila sva že o koreografih, pa o predstavah. Gotovo so vam kakšne soplesalke še posebej prirasle k srcu.
Pri srcu so mi vse. Ena je bila Magda Vrhovnik, ki sem jo že omenjal, Lidija Sotler, s katero sva lepo število baletnih predstav odplesala skupaj, tukaj je Vida Volpi, s katero sem plesal v Čudežnem mandarinu, ki je zame ena najlepših predstav. Meni najbolj dragocena partnerka pa je Tatjana Remškar v predstavi Giselle. Plesati z njo je bilo nekaj neponovljivega, vsaka naslednja predstava je bila lepša, bolj čustvena, solze so tekle v potokih.

Z ljubljanskim baletnim ansamblom ste sodelovali tudi kot njegov vodja, in sicer v letih 1981 do 1984 in še od 1995 do 1998, kako se spominjate tega obdobja?
Vodenje baleta je pomenilo usmerjati okoli 55 ljudi - in kolikor je ljudi, toliko je tudi razmišljanj. Plesalce je treba vedno zaposliti, saj ne smejo imeti časa za zabave. Težave z repertoarjem so se pojavljale, a moram reči, da sem prve korake v smeri sodobnega plesa napravil z izbiro predstav. Ana Karenina je bila delana v tej smeri, pa tudi predstava Romeo in Julija na glasbo Sergeja Prokofjeva. Žal mi je, da v prvem mandatu ni prišlo do sodelovanja s Ksenjo Hribar, ki se je ravno vrnila iz Londona in je s svojim znanjem začela osvajati Ljubljano in Slovenijo. Do realizacije njene predstave je potem prišlo šele v mojem drugem mandatu leta 1997.


Kariera aktivnega baletnega plesalca je v primerjavi z drugimi umetniškimi poklici precej krajša; se je bilo leta 1987, ko ste se upokojili, težko posloviti z odra?
Takole vam bom povedal. Telo te včasih izda, tudi ko si v najboljših letih. Spominjam se vloge Notredamskega zvonarja, pri kateri me je tista prisilna drža velikokrat tako izčrpala, da sem med posameznimi plesi kar obležal za odrom, pa so me potem nekako spravili k sebi. Ko gre zares, to začutiš v glavi, v telesu, v duši, takrat veš, da se bliža konec tvoje kariere. Kratek je plesalčev vek, a tako je neizmerno lep! Vsak po svoje doživlja slovo od odra, za nekatere je to velika travma, nekateri pa najdemo drugačen stik z baletno umetnostjo. Sam odhoda nisem doživljal ne vem kako dramatično, seveda pa je trenutek, ko pospraviš garderobo v svojem drugem domu, otožen.

Ali danes še redno spremljate baletne predstave?
Če me kakšna tegobica v obliki prehlada, kašlja ne izda, grem zelo rad na baletne predstave tako v ljubljansko opero kot tudi v Maribor. Po moji oceni sta, če ocenim po športno, oba baleta v dobri kondiciji. Mogoče za konec še dve besedi, letošnji kar dve Prešernovi nagradi za dosežke v baletu sta veliko priznanje slovenski baletni umetnosti.

Najlepša hvala za pogovor, vse dobro še naprej in še veliko užitkov ob plesu.
Stavek iz gnostične himne iz 2. stoletja pravi: Kdor ne pleše, ne ve, kaj je življenje. Hvala lepa.



Anamarija Štukelj Cusma, iz oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, ARS
Prijavi napako
Komentarji
kasandra
# 17.02.2018 ob 18:40
Hej, ni tako malo!
aznavur
# 11.02.2018 ob 13:14
Pa je to na področju baleta res največ, kar premoremo?
Kazalo