Oder
O nekaterih premenah v zadnjih dveh desetletjih in prihodnjih izzivih na področju uprizoritvene umetnosti so ob 20. obletnici delovanja zavoda Bunker, ki od leta 2004 upravlja s Staro mestno elektrarno, gostje spregovorili na tematskih omizjih s fokusom na prostore sodobne umetnosti, estetske preboje in festivale, občinstvo ter lokalno, nacionalno in mednarodno povezovanje. Foto: Nada Žgank
Z obsežno raziskavo konec 90-ih so številni akterji preverili potrebe po umetniških prizoriščih in prostore, ki so na voljo. Ta raziskava je služila tudi kot strokovna podlaga za politično akcijo, ki se je začela v "ustreznem političnem trenutku in s skupnimi pritiski" dve leti kasneje. Ljubljana je dobila Kino Šiška, Kinodvor in Staro elektrarno. Na fotografiji: Miha Horvat, Nevenka Koprivšek, Blaž Peršin in Pia Brezavšček. Foto: Nada Žgank
Bunker je s festivalom Mladi levi od vsega začetka v Ljubljano pripeljal tako mlade umetnike kot že uveljavljena imena. Slovenskemu občinstvu je predstavil nove žanre in formate uprizoritvenih dogodkov, med drugim dokumentarno gledališče in sodobni cirkus. Pri programiranju so izhajali iz heterogenih praks sodobne uprizoritvene umetnosti. Razvili so več participatornih dogodkov in s številnimi projekti segli izven same zgradbe elektrarne v sosesko Tabor. Na fotografiji: Primož Bezjak, Alja Lobnik, Rok Vevar, Mojca Jug in Irena Štaudohar. Foto: Nada Žgank
       Če je v 80. in 90. letih obstajala intenzivna in dinamična javna sfera (in pomanjkanje javnih prostorov – a te prostore javna sfera vedno najde), zdaj prostori so, javna sfera pa je popolnoma erodirana. /.../ Ta komodificirana oblika javnosti se danes imenuje občinstvo in tega je treba proizvajati v trenutku, ko javnost razpade.       
 Rok Vevar
Pred dvajsetimi leti razmislek o občinstvu ni bil integralen del producentskega dela, saj je bil apetit javnosti ogromen, treba je bilo le ustvariti pogoje, da se ga poteši. Danes je stanje popolnoma drugačno. Na fotografiji: Katarina Slukan, Alma R. Selimović , Bojan Jablanovec in Tomaž Grom. Foto: Nada Žgank
Zavod Bunker je močno vpet v lokalne in mednarodne mreže. Njihovo delovanje je močno prepoznavno po povezovanju in vzpostavljanju skupnosti v soseski Tabor, kjer domuje Stara elektrarna. Z umetniškimi projekti so oživljali Park Tabor, okoliške ulice in degradirana območja, pri tem pa se aktivno povezovali s prebivalci in organizacijami, ki delujejo na tem območju. Na fotografiji: Uroš Kaurin, Tjaša Pureber, Tamara Bračič Vidmar, Marko Peterlin in Rarita Zbranca. Foto: Nada Žgank
       Ustanovitev Bunkerja in festivala Mladi levi je bil odgovor na izolacijo; kulturni prostor se je po razpadu jugoslovanskega zožil, vstopa v širši evropski prostor še ni bilo, obstajala pa je močna želja umetniške scene po komunikaciji in stiku z drugimi.       
 Nevenka Koprivšek
Bunker je pri svojem delovanju vedno skušal zaznati deficite v kulturni krajini in reagirati proaktivno, s konkretnimi idejami in akcijami, pravi umetniška direktorica Bunkerja Nevenka Koprivšek. Foto: Nada Žgank
VIDEO
Zavod Bunker slavi okrogl...

Dodaj v

Kako, kje in s kom komunicira sodobna uprizoritvena umetnost?

Premisleki ob 20-letnici zavoda Bunker
16. december 2017 ob 08:13
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ob 20. obletnici zavoda Bunker se je premišljalo o prostorih sodobnih umetnosti, estetskih in produkcijskih premenah, občinstvu in eroziji javne sfere ter povezovanju.

Zavod Bunker je bil ustanovljen decembra 1997. "Izhajali smo iz želje po prevetritvi lokalnega prostora z novimi vsebinami. Ustanovitev Bunkerja in festivala Mladi levi je bil odgovor na izolacijo; kulturni prostor se je po razpadu jugoslovanskega zožil, vstopa v širši evropski prostor še ni bilo, obstajala pa je močna želja umetniške scene po komunikaciji in stiku z drugimi," pravi umetniška direktorica Bunkerja Nevenka Koprivšek. In ker je Bunker pri svojem delovanju vedno skušal zaznati deficite v kulturni krajini in reagirati proaktivno ter tako angažirano skozi umetnost in kulturo sodelovati v širšem družbeno-političnem polju, ni nenavadno, da se v zgodovini tega zavoda zrcali tudi razvoj sodobnih umetniških praks, produkcijskih načinov in kulturnih politik v kontekstu družbenih, političnih in ekonomskih sprememb. O nekaterih premenah in prihodnjih izzivih so ob 20. obletnici delovanja Bunkerja številni gostje spregovorili na tematskih omizjih v praznično okrašeni dvorani Stare mestne elektrarne, stavbi Elektra Ljubljana, s katero od leta 2004 upravlja Bunker in brez katere si danes sodobne izven-institucionalne uprizoritvene scene ne moremo predstavljati.

Od kleti in podstrešij do novih prostorov sodobne umetnosti
Stara elektrarna kot prizorišče sodobne uprizoritvene umetnosti je nastala na podlagi obsežne raziskave konec 90. let o potrebah po umetniških prizoriščih in o prostorih, ki so na voljo - šlo je predvsem za industrijske, zapuščene objekte. T. i. alternativna scena 70. in 80. let je nastopala v kleteh, podstrešjih, hodnikih, zasebnih stanovanjih in podobno, v 90. uprizoritvenih prizorišč razen majhnih Gledališča Glej in Plesnega Teatra Ljubljana ni bilo. Ključno je bilo, da se je pri raziskavi, ki je sicer potekala pod krovno organizacijo Mirovnega inštituta, aktiviral velik del umetniške scene in zainteresirane javnosti ter da so bile jasno določene tako konkretne potrebe kot možne akcije, čeprav je ta strokovna podlaga čakala še dve leti, da je v ustreznem političnem trenutku in z močnimi skupnimi pritiski končno zaživela. Poleg Stare elektrarne so v tem okviru vzpostavili še CUK Kino Šiška in Kinodvor (ki je danes tako samoumeven, prav lahko pa bi postal tudi diskoteka, pravi Koprivškova), govorilo pa se je tudi o Tovarni Rog, Metelkovi …

Medtem ko je Ljubljana pridobila nove prireditvene prostore, danes še vedno manjkajo delovni – vadbeni in rezidenčni prostori. Ne nazadnje kakovostne vsebine zagotavljajo le ustrezni delovni pogoji, kamor lahko prištejemo tudi možnost daljšega umetniškega procesa, k čemur se usmerja tudi Bunker pri produkciji svojih vrhunskih avtorjev, kot so to v zadnjem času omogočili skupini Beton Ltd. ali Marku Bulcu. In morda je ravno to prizadevanje za možnost časa-trajanja tista odlika t. i. alternative, ki bi lahko ustvarila bistveno razliko napram javnim gledališkim hišam v času, ko te repertoarje ženejo na polnih obratih in s številnimi spremljevalnimi dogodki; upor proti neoliberalni logiki, ki se je s podrejanjem finančne birokracije zažrla tudi v kulturno politiko in umetniško ustvarjanje staplja v preprosto gmoto produktov in ne omogoča mišljenja razlik ter prevpraševanja načina dela, pa tudi specifične profiliranosti pojmovanja umetniškega delovanja ne.

O problematiki vadbenih prostorov je spregovorila tudi Pia Brezavšček, predsednica Društva za sodobni ples. Sodobni ples se predstavlja na več neodvisnih odrih, a večina prizorišč ni namenjenih izključno plesu, pogosto pa se avtorjem uporaba prostorov zaračunava po komercialni ceni. Dolgoročni cilj društva je tako tudi vzpostavitev lastnega uprizoritvenega prostora, a najprej si s prizadevanji za vzpostavitev Centra sodobnih plesnih umetnosti (CSPU) želijo studijskih prostorov, ki bi zagotavljali tako prostor za vaje kot za spremljevalne dejavnosti – zgodovinjenje, arhiviranje, izobraževanje, refleksijo, ki so nujne za profesionalizacijo sodobnega plesa. CSPU kot "od spodaj navzgor" vzpostavljena infrastruktura bi s tem lahko okrepil povezanost razpršene plesne scene, v kateri ustvarjalci, prepuščeni sami sebi in med seboj 'konkurenca', težko vzpostavijo resnično skupnost s cilji, širšimi od lastnih umetniških interesov, prav tako pa bi deloval kot platforma za predstavljanje in razumevanje te umetniške zvrsti, ki se nekaterim zdi manj dostopna kot na besedo vezane dramske oblike uprizoritvenih umetnosti.

Skupnost in laboratorijska situacija odprtega prostora
Situacija v Mariboru je popolnoma drugačna. V času Evropske prestolnice kulture je vzniknilo več novih prostorov, a je v mestu premalo produkcije, znanja oziroma umetniške mase, ki bi te zdaj lahko zapolnila, pravi Miha Horvat. Predvsem so to logistični centri za predstavitev gostujočih ustvarjalcev brez specifične profiliranosti, v katerih ne nastaja nova produkcija, niti ni možnosti za raziskovanje. In o paradoksih umetniških prostorov? Zavod Udarnik, ki je vodil zdaj zaprti mestni kino, je programska sredstva mestne občine namenjal tudi za najemnino državi, državni zavod Kino Partizan pa najemnino plačuje državi.

A vendarle se v Mariboru že od leta 2013 razvija neka prav posebna zgodba, katere del je tudi Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. V meščanski hiši na Glavnem trgu je Sonda izvajala enoletno transnacionalno gverilsko umetniško šolo, po koncu projekta pa so lastniki stavbe fundaciji ponudili, da ostanejo. Družina jim je trinadstropno hišo dala v brezplačno uporabo, zdaj pa jo oddaja za zelo nizko neprofitno najemnino, od katere 80 odstotkov namenjajo za investicijo v hišo – uredili so trifazni tok, ki omogoča profesionalno gledališko osvetljavo, ogrevanje ipd. Tu zdaj deluje GT22, interdisciplinarni laboratorij z zvočnim studiem, gledališčem, kinom, video prezentacijsko sobo, grafičnim centrom za sitotisk in telovadnico s skate rampo. Kot je poudaril Horvat, je bilo njihovo vodilo vseskozi, da se vzpostavi organska skupnost, v okviru katere potekajo dejavnosti v hiši. "Hiša mora delovati tudi brez mene. Skozi projekte se vsi skupaj učimo. In ljudje se vedno bolj prepoznajo v skupni zgodbi." Razen rezidenčnega ateljejskega prostora, v katerem so posamezni umetniki delovali po eno leto, vsi ostali prostori delujejo kot laboratorijski prostori, odprti za čim več ljudi. Heterogena multimedialna skupnost je zgodbo GT22 v kratkem času razvila v skorajda neverjeten primer umetniškega naboja, ki ga je zdaj prepoznala tudi mariborska občina in podprla s sredstvi za program. "Najprej smo začeli ustvarjati poklice, zdaj so ti tudi plačani."

Njihov zagon je pomemben tudi z vidika širšega okolja. Uroš Kaurin iz mariborskega KUD Moment pravi, da je sodelovanje Bunkerja z GT22 in Momentom kot mladim društvom z manj produkcijskimi izkušnjami za njih izrednega pomena tudi v smislu izmenjave znanj. Bunker v Mariboru ne more dobiti enakovrednega partnerja, saj v mestu ni razvita vidnejša neodvisna umetniška scena, umetniški dogodki pa ne dosežejo močnejšega dialoga z mestom. Zato se mu prav razvoj organizacij, ki lahko vstopijo v resno partnerstvo, zdi bistven ne le pri krepitvi umetniške scene določene regije, temveč tudi pri vzpostavljanju posprodukcijske mreže in drugih povezav.

Estetske premene zadnjih dveh desetletij
"Ne nazadnje so prostori pomembni, ker zavzemajo širši mentalni prostor," je poudarila Nevenka Koprivšek. In to je v vseh omenjenih 'novih' prizoriščih še kako res. Omogočajo skupnost, kontinuiteto, razvoj, prepoznavnost.

Tudi Bunker je z mednarodnim festivalom Mladi levi in kasneje z ostalim celoletnim programom vzpostavil bogato mrežo ustvarjalcev in zvestega občinstva, ki je ob gostovanjih mladih in uveljavljenih umetnikov na festivalu, domači produkciji in snovanju različnih kulturnih projektov lahko sledilo razvoju umetniških vizij posameznih avtorjev, premenah v uprizoritvenih umetnostih in njihovi povezavi s širšimi družbenimi spremembami ter mišljenjem in odnosom do sveta nasploh. Na slovenske odre so pripeljali nove žanre in formate uprizoritvenih dogodkov, denimo dokumentarno gledališče in sodobni cirkus, predstavili so afriški sodobni ples in zasnovali številne umetniške projekte, s katerimi so se povezovali s prebivalci in organizacijami četrti Tabor ter tako odločno posegli v lokalno skupnost, v kateri delujejo.

Rok Vevar
, teoretik sodobnih scenskih umetnosti, publicist in dramaturg, je podal zanimiv pregled estetskih premen v sodobni uprizoritveni umetnosti zadnjih dveh desetletij, ki so se odražale tudi v programih Mladih levov in Stare elektrarne. Telesne prezence na odru ne pripadajo več marginalnim in nevidnim identitetam, skupinam ali prostorom, temveč izpostavljajo manj vidna ali navzoča mesta naše vsakdanjosti, identitete, ki niso vključene v javno življenje ali reflektirane, kar je v veliki meri s svojimi projekti vzpostavila platforma Via Negativa. Od 80. let naprej so se izrazito spremenile tudi rabe besedil in status besedila v uprizoritveni umetnosti (kar se je v slovenskem prostoru začelo predvsem s Slovenskim mladinskim gledališčem in neodvisno sceno), pojavili so se novi pristopi h koreografiranju besedila. Potreba po drugačnih načinih dela se pokaže tudi v proceduralizmu oziroma postavljanju umetniških postopkov na oder, hierarhizirane ustvarjalne ekipe s fiksnimi vlogami pa nadomestijo drugače strukturirano kolektivno delo. V sodobni ples drugačen pristop h koreografiji vnese tudi napajanje v vsakdanjem življenju in popularni kulturi. Mladi levi nikoli niso predstavljali klasičnih in modernih formatov kompozicije sodobnega plesa, temveč so izhajali iz sodobnega plesa 2. polovice 20. stoletja kot izredno raznovrstnega polja heterogenih praks. "Če so 80. in 90. leta svoje referenčno polje iskala v zgodovinskih avantgardah, je v zadnjih dveh desetletjih ključno referenčno polje predstavljala neoavantgarda 60. in 70. z značilnostmi, kot so postopkovnost, performans, participatornost … "

Ko javnost razpade, govorimo o občinstvu
Hkrati je Vevar opozoril na bistveno spremembo, ki se je odvila od 80. in 90. let do danes. Če je takrat obstajala intenzivna in dinamična javna sfera (in pomanjkanje javnih prostorov – a te prostore javna sfera vedno najde), zdaj prostori so, javna sfera pa je popolnoma erodirana. Tudi dokumentarno gledališče se napaja prav iz tega manka javne obravnave določenih družbeno pomembnih tem. Festivali, ki so se formirali v 90. letih (Mladi levi, Exodos, Mesto žensk), so imeli močno zaledje v umetniški in kulturniški skupnosti. In če je danes treba organizirati še različne dejavnosti kot spremljevalne programe festivalov, so takrat neverjetni apetiti javnosti zagotavljali, da se te ti zgodijo spontano. "Ta komodificirana oblika javnosti se danes imenuje občinstvo in tega je treba proizvajati v trenutku, ko javnost razpade."

Prav vprašanje javnosti, občinstva in kulturno-umetnostne vzgoje je naslovila Alma R. Selimović iz Bunkerja. Pred dvajsetimi leti razmislek o občinstvu ni bil integralen del producentskega dela, saj je bil apetit javnosti ogromen, treba je bilo le ustvariti pogoje, da se ga poteši. Današnje popolnoma drugačno stanje je z nenehnim iskanjem občinstva kot proizvodnjo javnosti povezano tako z razmislekom umetnikov o tem, koga s svojim delom nagovarjajo (in kako) kot tudi s kulturnopolitičnimi prioritetami ukvarjanja z občinstvom in štetja števila obiskovalcev.

Poseben del tega vprašanja predstavlja mlado občinstvo, pri čemer umetnost vstopa v dialog s sektorjem vzgoje in izobraževanja. Kot pravi Alma Selimović, pri tem skušajo ohranjati fokus na sodobni umetnosti, ki jo je v izobraževalnih programih še vedno zelo malo, in na profesionalnih standardih tako glede izbora umetniških vsebin kot pristopa k mladim. Eden od Bunkerjevih uspešnih projektov je vsekakor festival Drugajanje, ki je letos v sodelovanju z II. gimnazijo Maribor (in na pobudo ravnatelja Ivana Lorenčiča) že šestnajsti generaciji dijakov omogočil poglobljen stik s sodobnim gledališčem in plesom. Bunker nenehno razvija in izvaja oblike kulturno-umetnostne vzgoje, a ti projekti bi morali postati sistematizirane oblike programa, saj kot posamični projekti in sodelovanja pogosto zahtevajo veliko dokazovanja pri učiteljih in ravnateljih, zakaj so sploh potrebni, pravi Katarina Slukan, nekoč sodelavka Bunkerja, zdaj zaposlena v vzgojnem zavodu Planina.

Kako umetnost komunicira z javnostjo?
Tomaž Grom
, glasbenik in umetniški vodja zavoda Sploh, ki program organizira predvsem v obliki različnih glasbenih in glasbeno-scenskih ciklov, pri čemer gre za glasbo, ki ni izrazito žanrska in dogodke, ki jih je težje jasno kategorizirati, je izpostavil vidik, vezan na gostovanje dogodkov po različnih prizoriščih. "Občinstvo se bolj veže na prostor kot na vsebine. Ko se programi selijo po različnih prizoriščih in ko prizorišča programirajo zelo raznolike vsebine, je tudi občinstvo zmedeno. Sam sem nekoč hodil na določena prizorišča, pa niti nisem vnaprej pregledoval programa, saj so imeli prostori jasne usmeritve glede vsebin."

"Kaj in kako komuniciramo s predstavami, ki jih delamo, in s kom," je kot ključno vprašanje izpostavil Bojan Jablanovec, umetniški vodja Via Negative. Posledica pomanjkanja komunikacije je tudi nerazumevanje javnosti, kaj neodvisna scena sploh je in kaj počne, zato meni, da bi morali osrednji napor usmeriti v to, da sodobno umetnost ustrezno predstavimo tisti javnosti, ki si jo želimo nasloviti. "V petnajstih letih delovanja Vie Negative se je očitno pokazalo, da so se generacije zamenjale. Kar nenadoma me je presenetilo, da so bile dvorane prazne in zavedel sem se, da s temi ljudmi ne govorim več." Umetnik mora biti v komunikaciji z občinstvom sposoben 'od znotraj' generirati pogled 'od zunaj', da se zna predstaviti in se umestiti v javnost skozi zunanje oči. Kar je pravzaprav enak proces kot ga Jablanovec razvija v okviru Via Negativa Laba – da se umetnik postavi v vlogo gledalca in s te distance preveri, kaj vidi, kako razume uprizorjeno in kaj vse to (lahko) pomeni.

Nika Arhar
Prijavi napako
Komentarji
magnapurga
# 17.12.2017 ob 17:56
nvk, če bi se v zadevo malo bolj poglobil, bi videl, da to društvo v vsakem letu izdaja vsak mesec literarno revijo, pa okrog petnajst knjig na leto, naredi kopico literarnih prireditev ... in če bi malo razumel delovanje na tem področju, bi najbrž vedel, da se za knjigo tudi dobi nekaj denarja (sicer za povprečen roman toliko, kot je povprečna plača v luki Koper, ampak to je druga tema), torej si društvo tega najbrž ni razdelilo med člane, ampak poplačalo opravljeno delo. Če seveda imaš kulturno delo za delo in ne za prostočasovno zabavo.

Se pa strinjam, da je selekcija premajhna, da v kulturi velja načelo 'vsakemu pest drobiža' in da tekst, iz katerega navajaš, ni ravno vrhunski.
magnapurga
# 18.12.2017 ob 08:13
"povprečna plača v luki Koper"
povprečna MESEČNA plača, da ne bo nesporazuma
ABADON
# 17.12.2017 ob 10:58
Primerjaj zneske, ki gredo za kulturo z drugimi sektorji, pa bos hitro ugotovil kako in kaj. Zanimivo, da si se ravno v kulturo zapicil.
Prav smesno in hkrati GROZNO je kako podcenjevqlen odnos imas do kulture. Sem razumel. Kultura v tvojih oceh ni nic vredna, ker ne proizvaja nekega materialnega izdelka. Ok. Tvoja majhnost. A place in penzije duhovnikov te tudi tako motijo? Kaj pa oni ustvarijo?
Brez kulture nas ni. Ni delavcev in ni gospodarstva. Tezko za razumet.
Pa se eno vpr.
Imas drzavo kjer ni kulture in imas drzavo, kjer je kultura vsepovsod, kjer jo davkoplacevalci izdatno podpirajo in financirajo. V katero drzavo se bos naselil?
ABADON
# 17.12.2017 ob 10:28
Posplosujes. In z vsakim mailom dokazujes, da ne razumes. Ne sistema financiranja, ne kulture. Daj poleg linka do omenjenega drustva, povej kaj in koliko kulture si komzumiral v zadnjem mesecu, letu...
nvk
# 17.12.2017 ob 09:46
Tvoj zadnji zapis se dodatno podcrta moj prvi. 1,7 milijona v 15 letih??? A matematika ti tudi ne gre?res grozno! Ena kulturna zadeva je v 15 letih dobila 1.7 milijina! Grozno! Me prav zanima o kateri organizaciji govoris...

To je 100 tisoč eurov letno, zame to ni majhen znesek, se nabere čez številna društva. Vsekakor nekdo, npr. z otrokom, ki ima avtizem, in opravlja osemurni delavnik, pa mu država ne zagotovi sredstev za nek program za otroka s posebnimi potrebam, je res vesel, ko prebere tak zapis.

Podal sem povezvo do zapisa, na dnu strani je ime društva. Morda bi manj energije vložil v dramatiziranje z "Grozno!" pa dejansko razmišljal.

In sploh. Ne sprenevedaj se. Se enkrat si preberi kaj si napisal. Umetnost postavljas na nivo hobija. Grozno. Sem se prav sel se enkrat prebrat kj sem napisal, ce sem ti krivico naredil. Pa ti je nisem. Katastrofa!

Ce ti pac nimas talenta za umetnost, ne mores drugim ocitat, da so lahko sreci ker se ukvarjajo s hobijem. Umetnost ni hobi, ampak trdo delo. Pa ce prasas Sugmana, Magnifika ali pa Avsenike.


Govorim o tem, da vsakemu žal pač ne uspe opravljati poklica v panogi, kjer bi želel. Nekdo lahko vloži v nekaj kar mu je ljubo ogromno časa in truda, pa je pri tem zelo dober, a žal ta dejavnost ne prinese dovolj denarja, da bi z njo lahko na koncu meseca pokril položnice. Zato pač nekateri ljudje hodijo v službe, da pokrijejo osnovne življenske potrebe ter svoj hobi oz. dejavnost, ki jih veseli. Niso pa ti ljudje dolžni iz svojega dela zagotavljati še sredstva za čisto vsakega, ki se odloči biti kulturnik.

Pač včasih dobim občutek, da nekateri kulturniki gledajo na navadne ljudi zviška, nimajo pa nobenega sramu vzeti iz skupne malhe javnih sredstev.
ABADON
# 16.12.2017 ob 23:51
Nvk
In sploh. Ne sprenevedaj se. Se enkrat si preberi kaj si napisal. Umetnost postavljas na nivo hobija. Grozno. Sem se prav sel se enkrat prebrat kj sem napisal, ce sem ti krivico naredil. Pa ti je nisem. Katastrofa!
Ce ti pac nimas talenta za umetnost, ne mores drugim ocitat, da so lahko sreci ker se ukvarjajo s hobijem. Umetnost ni hobi, ampak trdo delo. Pa ce prasas Sugmana, Magnifika ali pa Avsenike.
ABADON
# 16.12.2017 ob 23:40
Vnk
Tvoj zadnji zapis se dodatno podcrta moj prvi. 1,7 milijona v 15 letih??? A matematika ti tudi ne gre?res grozno! Ena kulturna zadeva je v 15 letih dobila 1.7 milijina! Grozno! Me prav zanima o kateri organizaciji govoris...
ABADON
# 16.12.2017 ob 12:23
nvk
Ti ne razumes osnovnih stvari.
A so si kulturniki sami izmislili kulturo?
A kulturniki ne hodijo v sluzbo? Ne delajo osem ur na dan? Ne razumem kaj hoces povedat? A se mi samo zdi, da si ti delo kulturnika predstavljas malce romanticno? S pirom v roki? Res zanimivo kako se poenostavlja in podcenjuje umetnost. Me zanima ce te podoirnaja zdravstva tudi tako moti? Pa vojske? Pa solstva? To vse financira drzava. Ne samo kulture. In ce se kot drzava odlocimo, da kulture ne rabimo, potem prosim. Ukinte kulturo.
Noben zdrav in normalen narod pa si tega seveda ne bi dovolil naredit. Samo v nasi mali sentflorjanski dolini moramo kr naprej poslusat kako je kultura parazit itd.
Brez kulture nas ne bi bilo. Se jezik ne bi ohranil itd.
Torej ce te dobro razumem predlagas, da v prihodnje damo malo manj na jezik, na kulturo, na obstoj. Super! Genijalno! Vizionarsko!
nvk
# 16.12.2017 ob 17:20
Noben zdrav in normalen narod pa si tega seveda ne bi dovolil naredit. Samo v nasi mali sentflorjanski dolini moramo kr naprej poslusat kako je kultura parazit itd.

Citat kulturnika:

Da me jebeš, ne razumem, v čem najdejo razloge za vztrajanje pri svojih malih, bednih življenjih. Če bi bila sama na mestu kogarkoli izmed ljudi, ki so jim dnevi podobni kot jajce jajcu, od devetih do petih v službi, sobota za počitek, nedelja za depresijo, ki pride z zavestjo o še enem identičnem tednu, in tako po toboganu do penzije in iz penzije v smrt, bi šla nemudoma na streho prvega nebotičnika in skočila.

Društvo, ki je objavilo to, je v 15-ih letih od Javne agencije za knjigo prejelo 1.7 milijona eurov, ter še dodaten milijon od ministrstva za kulturo. Moj zapis cilja na takšno mentaliteto.
nvk
# 16.12.2017 ob 13:10
Mislim, da iz mojega zapisa vlečeš nek ekstrem, ki ga ni. Kulturo je treba podpirati, a vedno bo za nekoga zmanjkalo denarja, tako kot vsak otrok, ki si želi biti astronavt, mu želja ne bo izpolnjena.
nvk
# 16.12.2017 ob 10:56
upor proti neoliberalni logiki, ki se je s podrejanjem finančne birokracije zažrla tudi v kulturno politiko in umetniško ustvarjanje

Prevod: dajte mi denar pa pustite me pri miru. Mislim, definitivno je treba kulturo podpirati do neke mere, ampak včasih se mi zdi, da nas imajo tiste, ki hodimo v navadne 8 urne službe, nekateri kulturniki za idiote. Pač denarja za vse ljudi ni, boste pa pač morali najti ljudi, ki vas bodo podpirali. Konec koncev, tudi navadni ljudje hodimo v službe, da imamo denar za hobije in kakšne druge zadeve, ki so nam ljube v življenju, a z njimi konec meseca ne moremo plačati položnic. Ni pa dolžnost družbe, da podpira kar vse, ki se pač sprdnejo bit neki umetniki.

Ključno je bilo, da se je pri raziskavi, ki je sicer potekala pod krovno organizacijo Mirovnega inštituta, aktiviral velik del umetniške scene in zainteresirane javnosti ter da so bile jasno določene tako konkretne potrebe kot možne akcije, čeprav je ta strokovna podlaga čakala še dve leti, da je v ustreznem političnem trenutku in z močnimi skupnimi pritiski končno zaživela.

Ojoj, Mirovni Inštitut, spet eni priskledniki. Res prav butasto je, koliko nekih organizacij se napaja iz javnih sredstev, nimamo pa za neke bolj osnovne zadeve kot je npr. zdravstvo, infrastruktura, itd. Potem pa financiramo neke brezveznike, po drugi strani nam pa kup kulturnih spomenikov in naše dediščine, kar je tudi del kulture, propada, ker ni denarja za vzdrževanje.
Kazalo