Samobor, sicer dolgoletni član SNG-ja Drama Ljubljana, je ljubiteljem gledališke in igralske umetnosti dobro znan tako z odrskih desk kot tudi s televizijskih zaslonov. V svoji bogati karieri je odigral več kot 60 nosilnih vlog. Foto: MMC RTV SLO
Samobor, sicer dolgoletni član SNG-ja Drama Ljubljana, je ljubiteljem gledališke in igralske umetnosti dobro znan tako z odrskih desk kot tudi s televizijskih zaslonov. V svoji bogati karieri je odigral več kot 60 nosilnih vlog. Foto: MMC RTV SLO

Biti ali ne biti ... Kaj ni to večno vprašanje? Kaj je tam na drugi strani? ... To muči tudi mene, ne glede na stvarnost, ki nas tako ali tako potiska samo v konkretna vprašanja ... Jesti, in kaj?

Igor Samobor (o večnosti nekaterih dram)
Igor Samobor
Mogoče so želje tistih, ki nas vodijo oziroma obvladujejo, take, da bi se skozi zgodbe čim manj ozaveščali. Po drugi strani pa so zgodbe zlorabljene v najbolj plehke namene. Reklame, politikova zgodba, menedžerjeva zgodba ... se pravi, nič povezovalnega. Samo profitabilno. Foto: MMC RTV SLO

Danes si res težko predstavljam, kako bi bilo, če ne bi bilo. Nameraval sem študirati matematiko, fiziko ali računalništvo. Zdaj se mi to zdi čista fantazija. Ne vem, mogoče bi pa izumil kak računalniški sistem ... haha.

(O tem, česa bi se lotil, če ga ne bi sprejeli na AGRFT)
Igor Samobor
Med igranjem za film in gledališče Samobor bistvene razlike ne vidi: "Mislim, da ne gre za drugačen pristop. Res je, da so tehnike različne, snemanje posameznih, med sabo nepovezanih kadrov, ki morajo na koncu tvoriti celoto, na drugi strani pa dvomesečni študij, ki organsko pripelje do predstave. Izpoved oziroma umetniški vložek igralca je, ne glede na tehniko, enak." Foto: STA

Detajl iz zakulisja: pri "kulturnih" klepetih smo hvaležni za kakršno koli sodelovanje, a takim navdušenim izlivom naklonjenosti, kot ste jih naslovili na letošnjega dobitnika Borštnikovega prstana, Igorja Samoborja, smo priča le redkokdaj. Da je bil odziv (širše) javnosti na razglasitev nagrajenca letos močnejši in toplejši, je opazil tudi sam: "Res je bilo veliko viharja, priznam, da sem bil veselo presenečen. Da bi bilo to samo zaradi mene, si ne drznem misliti. Mogoče smo se pa znašli na taki točki, da se je dobrodošlo ukvarjati se s čim drugim, razen z vsakodnevnimi težavami." O svojem odmevnem zahvalnem govoru na slovesnosti v Mariboru pa takole: "Če mislite, da je brez plonklistka boljše, vam lahko rečem samo to, da je verjetno bolj pomembno, kaj je bilo tisto, kar sem povedal, kot kako. Tisto ni bil gledališki nastop."


O družinah, takšnih in drugačnih
V znamenju trenutnega časa in družbene klime se je klepet v veliki meri vrtel okrog vladnih rezov, vseprisotnih varčevanj in s tem povezano prihodnostjo slovenskega gledališča. S tezo, da so igralci pod okriljem gledaliških hiš varno zaščiteni in imajo zato nekakšno "protekcijo", se Samobor ne strinja: "Ni tako preprosto. Gledališče mora, vsaj po mojem, delovati kot družina. Tako je bilo skozi tisočletja in trenutni tržni sistem tega ne bo mogel spremeniti. Druge oblike, kjer samo denar vodi celo stvar in veljajo samo prodane vstopnice, obstajajo na primer v Ameriki in še kje. Ampak ob pregledu njihovega dela boste kmalu ugotovili, da zaradi denarja zadovoljujejo tiste, ki hočejo plačati, in se jim na ta račun približujejo z vsebinami. Zdi se mi, da gledališče kot umetnost na ta način ne bi smelo delovati. V vsakem primeru sem na trgu. Če ne kot posameznik, pa kot skupina. Tudi pri nas."

In o odhodu iz družine, ki jo zanj že od konca študije dalje pomeni ljubljanska Drama, ni nikoli zares razmišljal: "Kot vsaka družina ima svoje vzpone in padce. Nikoli se nisem ravnal po trenutno modnih smernicah in begal sem ter tja. Tako od mladih kot starejših se veliko naučiš ... " O domnevni vseprisotnosti nekaterih igralcev v vsaki predstavi pa: "Da skoči Mandić iz vsake piksne, se mi zdi v vsakem primeru boljše, kot da bi skakal kdo drug ..."

Samobor se je v klepetu dotaknil tudi svoje "prve" družine - sina, ki je z vpisom študija igre na AGRFT-ju očitno stopil po njegovi poti. "Veseli me predvsem to, da je izbral tisto smer, ki si jo je želel. Bil sem precej presenečen, čeprav se je že na gimnaziji trudil v dramskem krožku. Seveda mu bo težko, mnogo težje kot meni. Jaz sem bil popolnoma neobremenjen, vsi pa vemo, kako si v današnjem času radi gledamo pod prste. Videl sem že nekaj njegovih nastopov in lahko mi verjamete, da sem imel tako tremo, kot je zase nikoli nimam, in tudi vesel sem bil tako, kot sem redko zase."


V nasprotju s televizijskim Romanom "službe" ne nosi domov
Radi očitno gledate tudi slovensko različico nadaljevanke Na terapiji, v kateri Samobor igra psihiatra v odnosu z različnimi strankami. Da bi bil koncept serije preveč "netelevizijski" - ker gre konec koncev le za dva človeka, ki sedita na kavču in se pogovarjata - ga ne skrbi: "Pogovor je včasih mnogo bolj dramatičen kot prevračanje avtomobilov ali kaj podobnega." Načenja pa nadaljevanka tudi temo čustev, ki zaradi bližine poklicnega odnosa prerastejo prek striktno dovoljenih meja. Se podobne "zagate" kot terapevtom lahko dogajajo tudi igralcem? "Lahko zelo na hitro odgovorim, da ... ne. Tudi zdravnik se verjetno ne ukvarja z operacijo po tem, ko je doma. Neki sledovi obstajajo, ampak tako eni kot drugi imamo nekakšna varnostna tipala, ki nam zapiskajo, ko gre mimo profesionalnosti."

Osamljenost, težava našega časa
Kaj torej nekoga, ki ima že z igro popolnoma zapolnjen urnik, pripelje do odločitve, da se bo poskusil še kot gledališki režiser? (V sodelovanju novogoriškega in ptujskega gledališča je namreč letos zaživela njegova predstava Vdovin zmenek.) "Režija me je že od nekdaj zanimala. Kako uresničiti sliko, ki se ti je nabrala, in jo spustiti čez jez. Prej nisem imel poguma, zdaj pa menim, da sem si nabral dovolj izkušenj in sem se, kar se tega tiče, sprostil." Ob tem pa očitno najde še toliko prostega časa, da se trenutno ukvarja s pisanjem svojega prvega filmskega scenarija. "Tema je osamljenost, samotarstvo ... To se mi zdi v današnjem podivjanem času, ko pozabljamo drug na drugega, eden od težjih problemov našega časa."

Biti ali ne biti ... Kaj ni to večno vprašanje? Kaj je tam na drugi strani? ... To muči tudi mene, ne glede na stvarnost, ki nas tako ali tako potiska samo v konkretna vprašanja ... Jesti, in kaj?

Igor Samobor (o večnosti nekaterih dram)

Danes si res težko predstavljam, kako bi bilo, če ne bi bilo. Nameraval sem študirati matematiko, fiziko ali računalništvo. Zdaj se mi to zdi čista fantazija. Ne vem, mogoče bi pa izumil kak računalniški sistem ... haha.

(O tem, česa bi se lotil, če ga ne bi sprejeli na AGRFT)