Oder
(8)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.7 od 27 glasov Ocenite to novico!
Kostumograf in modni oblikovalec Uroš Belantič je bil v septembru v Ljubljani prvi gost cikla predavanj Prenos veščin v organizaciji Centra za kreativnost, ki deluje v okviru MAO. Foto: Valerija Kelava
Blagovno znamko oblačil Just a Corpse sta zasnovala skupaj z vrhunsko manekenko Valerijo Kelava. Foto: Mina Špiler
"Za začetek sva si želela razviti en produkt, ki bi bil osnova znamke. To je hibrid med dresom, spodnjim perilom in kopalkami, ki funkcionira kot druga koža." Foto: Tomaž Šantl
       Oblačenje je subtilen način komunikacije, ni črno-belo, ni znak. Obleke je treba brati skozi več plasti, da lahko izkoristiš moč podobe. Potem lahko marsikaj izraziš skozi njih.       
"Najbolj pa me pri delu navdihujejo ljudje, v glavnem ženske, saj zanje največ oblikujem. Kako se oblačijo, kako se premikajo, v čem se dobro počutijo." Foto: Tomaž Šantl
       Najbolj me pri delu navdihujejo ljudje, v glavnem ženske, saj zanje največ oblikujem. Kako se oblačijo, kako se premikajo, v čem se dobro počutijo.       
"Pozitivna stran modnega oblikovanja pa je, da se mora moda nenehno spreminjati in moramo biti oblikovalci pozorni na impulze, ki prihajajo iz alternativnih krogov in od novih generacij. Zato se lahko v modi pogosto zgodijo nepričakovani elementi." Foto: Tomaž Šantl
       Vsi se sprašujemo, kakšen je namen vseh teh Zar in H & M-jev. Ampak oni so razvili neverjetno uspešen sistem, v katerem samo servirajo našim željam. Mi moramo spremeniti navade in prepoznati v oblačilih ne le videz, ampak tudi njihovo sledljivost: iz kakšnih materialov je narejeno, kdo ga je zašil. Želel bi si, da bi te stvari pomenile potrošnikom v prihodnosti več, kot jim pomenijo danes.       
"Obema z Valerijo nama je bil navdih bolj življenjski slog plesalcev. So zelo dejavni, nimajo se časa preoblačiti, zato se oblačila mešajo. Stvari, ki jih imajo na vajah na sebi, se pomešajo s tem, kar imajo na sebi, ko se sprehodijo skozi mesto." Foto: Tomaž Šantl
       Težko je skozi družbena omrežja, ki dajejo vtis demokracije, izpeljati izvirne trende, ki nimajo zaledja v kapitalu, v korporacijah.       
"Najbolj sem zadovoljen, če vidim svoje oblačilo na nekom, ki ga osreči. To je poanta tega, kar počnemo." Foto: Tomaž Šantl

Dodaj v

Uroš Belantič: "Mi moramo prepoznati v oblačilih ne le videz, ampak tudi njihovo sledljivost"

Intervju z modnim oblikovalcem in kostumografom Urošem Belantičem
12. oktober 2018 ob 06:32
Ljubljana - MMC RTV SLO

V modni industriji je zelo aktualna razprava o onesnaževanju, predvsem zaradi presežka produkcije. Izdela se veliko več oblek, kot se proda, razlaga modni oblikovalec in kostumograf Uroš Belantič.

Modno industrijo le redkokdo v Sloveniji pozna tako od blizu kot on. Zadnje desetletje je oblikoval za prepoznavno pariško modno znamko Plein Sud, pred tem pa se je že leta 2003 s svojo prvo blagovno znamko, Oktober, zapisal kot modnooblikovalski čudežni deček. Jesensko-zimsko kolekcijo Oktobra so že kmalu po nastanku, leta 2005, prodajali v petnajstih mestih po svetu, med letoma 2004 in 2008 pa je postala edina nova slovenska blagovna znamka, ki ji je uspelo prodreti na svetovni trg.

Poleg modnih oblačil je njegovo ustvarjanje že od začetkov prepleteno z odrskimi deskami in plesom, saj je še kot dijak ljubljanske Srednje šole za oblikovanje in fotografijo oblikoval kostume za plesne predstave Betontanca in obenem tudi urejal slovito modno revijo Ars Vivendi. Pozneje je kot kostumograf sodeloval s sodobnimi plesnimi skupinami Betontanc, Flota in En-Knap in oblikoval kostume za filme Saše Podgorška, med drugim pa tudi oblekel skupino Sestre za nastop na Evroviziji. Zadnja leta kot kostumograf deluje predvsem v baletnih predstavah.

Oblačila je nedavno začel tkati iz obojega, plesa in mode. Skupaj z vrhunsko manekenko Valerijo Kelava, ki prav tako deluje v samem središču modne industrije, sta namreč oblikovala lastno blagovno znamko, Just a Corpse. Skoznjo ustvarjata oblačila, ki so kot druga koža in obenem postavljata obema ljubo baletno estetiko v nov kontekst.

Že z znamko Oktober je Belantič vzpostavil serijsko proizvodnjo, ki je bila v celoti slovenska. Vprašanja, kot so "iz kakšnih materialov je oblačilo narejeno in kdo ga je zašil," zanj ostajajo ključna, še posebno danes, v času Zar in H & M-ov. Želi si, da bi ta vprašanja v prihodnosti pomenila več, je povedal v najinem pogovoru, ko je bil v septembru v Ljubljani prvi gost cikla predavanj Prenos veščin v organizaciji Centra za kreativnost, ki deluje v okviru MAO.

Celoten intervju si lahko preberete spodaj.


Kako je živeti med Ljubljano in Parizom? Kako se je vračati v Ljubljano in jo zapuščati?
Belantič: Rad se vračam v Ljubljano, ker so tu stvari, ki jih v Parizu zelo pogrešam. Predvsem stik z naravo, ki je v Ljubljani tako neposreden. Lahko greš samo na Rožnik in se že počutiš, kot da si v džungli. V Parizu je to nemogoče, že po dveh tednih tam mi lahko to postane moreče. Po drugi strani pa sem ravno preživel kar nekaj časa v Ljubljani, celo poletje, tako da pogrešam Pariz in tamkajšnjo anonimnost, torej to, da se lahko izgubim v množici. Vso to množico ljudi, ki so neobremenjeni in različni. Navdihujoče se je že samo sprehoditi po ulicah.

Je lažje delati v takšnem okolju?
Belantič: Veliko lažje. Čeprav se tam težko umakneš, očistiš nekje na mestu, kjer ni nikogar drugega. Najbolj mi ustreza kombinacija obeh mest, želel bi si svoje življenje organizirati na način, ko je to mogoče.

Torej živeti med periferijo in metropolo, centrom?
Belantič: Ta pogled s periferije v center omogoča distanco do vsega hrupa, moraš pa definitivno biti v centru, če hočeš razumeti in imeti prave stike v poslu, s katerim se ukvarjam.

Začnete delati drugače tam, vpliva okolje na delo?
Belantič: Ne bi rekel, da je drugače. In tukaj in tam sem jaz, so pa drugi inputi in me lahko preseneti ali predrami nekaj, kar vidim na ulici. In to je pomembno. Če si ustvarjalen človek, imaš dinamično življenje in odprte oči, moraš veliko potovati. Vsaj sam tako doživljam ustvarjalno življenje.

Je vaša estetika kljub selitvam in potovanjem zaznamovana s tem, iz katerega dela sveta prihajate? Je umetnost zaznamovana z lastnostmi Ljubljane, Slovenije?
Belantič: Včasih se mi je zdelo, da je. Zdaj pa vedno manj, ker se počutim človeka sveta, ne le tega okolja. Doma sem iz Ljubljane, študiral sem na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju, v mestu, kjer se je izobraževalo veliko Slovencev v zgodovini. To je seveda specifično ozadje, ki se ga dobil. Ko sem kot mulc začel delati za Vodeba in potem Oktober, sem se poskušal osredotočati na srednje- in vzhodnoevropsko estetiko, danes pa ne razmišljam več toliko o tem.

Trenutno vas zanima estetika gibanja. Znamka Just A Corpse, ki sta jo ustvarila z manekenko Valerijo Kelava, sta opisala kot gibanje? Kako povezujeta oblačila in ples?
Belantič: Oba sva oboževalca plesa, veliko obiskujeva plesne predstave, predvsem balet. Oba sva kot najstnika plesala in sva zato strastna do tega. Že dolgo sva v modni industriji, skozi moje delo za plesne predstave se nama je porodila ideja, da bi naredili hibriden produkt – oblačila, namenjena plesalcem, navdihnjena s plesalci, ki bi jih lahko nosili tudi ljudje, ki niso plesalci, kot del svoje garderobe. Ta oblačila morajo biti osvobajajoča, da ne vežejo, obenem pa fluidna, mehka. To je bilo najino izhodišče.

Tudi pri barvah sta izbirala tiste, ki so povezane s telesom ...
Belantič: To je osnova znamke, iz tega sva izhajala: koža kot telo, oblačilo kot druga koža. Obenem je to tudi reminiscenca na balet, na baletno estetiko v novem kontekstu. To ne pomeni, da bodo ves čas uporabljali te barve, želiva si vključiti tudi druge akcente v to paleto.

Pomembno poglavje vašega dela je kostumografija. Ali ta predstavlja nekakšen oddih od modne industrije?
Belantič: Kostumografija za plesne predstave je zelo zahtevno delo, je zelo tehnično, veliko je komunikacije s plesalci, z ateljeji, s scenografi. Si pa kot modni oblikovalec veliko sam, saj moraš sam ustvarjati. Šele ko je oblačilo narejeno, pridejo stilisti in fotografi, kreativci, s katerimi lahko komuniciraš. V gledališču pa si nenehno v stiku z ustvarjalnimi ljudmi. To je zanimivo, nastajajo nove ideje, zato tako rad to počnem – ker iz tega kotla dialoga nastajajo nove ideje.

Je razlika tudi v tem, da je pri kostumografiji jasno, kdo bo oblačilo nosil, medtem ko je pri modnih oblačilih naslovnik cela množica ljudi?
Belantič: Končni rezultat je oblačilo, postopek in namen pa je čisto drug. Z druge strani se lotevam oblikovanja modnih oblačil ali kostumov. Na odru ima oblačilo poseben namen, zakaj je točno takšno. V modni industriji pa je edino izhodišče, da bo produkt zapeljal potencialne možne kupce. So čisto drugi parametri. Biti mora uporabno, a je treba najti trik, s katerim lahko kupca zapelješ.

Je znamka Just A Corpse ravno prerez kostumov in modnih oblačil – vabilo morebitnega kupca na oder, v svet plesalcev?
Belantič: Nisva toliko razmišljala o tem. Obema z Valerijo nama je kot navdih bolj služil življenjski slog plesalcev. So zelo aktivni, nimajo se časa preoblačiti, zato se oblačila mešajo. Stvari, ki jih imajo na vajah na sebi, se pomešajo s tem, kar imajo na sebi, ko se sprehodijo skozi mesto. Spodaj nosijo dres, čez t-shirt, temu dodajo nekaj za ogrevanje.

Za začetek sva si želela razviti en produkt, ki bi bil osnova znamke. To je hibrid med dresom, spodnjim perilom in kopalkami, ki funkcionira kot druga koža. Čezenj se lahko plastijo drugi kosi, te bova dodajala počasi. Zgodbo sva začela kompaktno in majhno.

Kaj pa vas še navdihuje pri oblikovanju, poleg plesa? Je to vizualna umetnost, film, glasba? Kaj vse se prepleta pri nastanku idej za novo oblačilo?
Belantič: Navdušujem se nad popularno glasbo, ta je gotovo nezaveden vir navdiha. Filmi so kot vizualne izkušnje malo bolj konkretna inspiracija. Najbolj pa me pri delu navdihujejo ljudje, v glavnem ženske, saj zanje največ oblikujem. Kako se oblačijo, kako se premikajo, v čem se dobro počutijo.

Zato tudi delava skupaj z Valerijo, saj ona preizkuša kose. Prototipi so na stalnem preizkusu pri njej. Kot oblikovalec se počutiš osebno povezanega s produktom, zato je pomembno absorbirati kritike na svoje delo in jih vključevati v izpolnjevanje produkta.

Koliko pa na modno oblikovanje vpliva popularna kultura in danes ne nazadnje tudi Instagram s svojimi vplivneži? Vse to ima velik vpliv na to, kaj ženske poznajo in kaj nosijo.
Belantič: Oba z Valerijo imava privilegij, da sva že deset let v Parizu v zelo neposrednem stiku z modno industrijo. Ko si enkrat udeležen v tem sistemu, vidiš, da stvari niso tam po naključju in da modne smernice ne pridejo do tako po naključju, kot se nekomu od zunaj mogoče zdi. Modo danes upravlja nekaj velikih korporacij. Vse skupaj je velika zarota. Oni imajo tako velik monopol, da nam smernice podzavestno lansirajo. To vidim kot slabo stran današnje mode. Zato smo tako uniformirani, vsi nosimo iste nizkocenovne blagovne znamke, pri katerih smernice izhajajo od največjih oglaševalcev v modni industriji.

Pozitivna stran modnega oblikovanja pa je, da se mora moda nenehno spreminjati in moramo biti oblikovalci pozorni na impulze, ki prihajajo iz alternativnih krogov in od novih generacij. Zato se lahko v modi pogosto zgodijo nepričakovani elementi.

Se ta monopol še krepi s plačevanjem družbenoomrežnim mnenjskim voditeljem in voditeljicam, da nosijo določene znamke, in jih ponujajo kot lastno izbiro, svoj slog?
Belantič: To je povezano z zaroto, o kateri sem govoril. Nekatere med temi influencarkami so nekoč celo imele svoj slog, svoje mnenje. Danes pa je velika večina tega kupljenega, so v službi blagovnih znamk. Ne rečem, da nekatere med temi znamkami niso izjemne – delajo vrhunske stvari. A vredna polemike znotraj te panoge je odsotnost demokracije. Težko je skozi družbena omrežja, ki dajejo vtis demokracije, izpeljati izvirne trende, ki nimajo zaledja v kapitalu, v korporacijah.

Kako pa lahko danes skozi oblačila nekdo izrazi politična prepričanja, odnos do sveta?
Belantič: Oblačenje je subtilen način komunikacije, ni črno-belo, ni znak. Obleke je treba brati skozi več plasti, da lahko izkoristiš moč podobe. Potem lahko marsikaj izraziš skoznje. Če nekdo želi biti politično dejaven, je mogoče imeti v modi tudi drznejši izraz, a to mene ne zanima.

Eden od načinov političnega aktivizma v modi je obračanje stran do teh monopolističnih modnih znamk in njihovih načinov ravnanja. Kakšen odnos do tega obstaja v modni industriji?
Belantič: V modni industriji je zelo aktualna razprava o onesnaževanju, ne le na ravni produkcije kot barvanja in vsega drugega, ampak predvsem osnaževanje zaradi presežka produkcije. Izdela se veliko več oblek, kot se jih proda. Sam, denimo, izgubim voljo, ko to vidim od blizu, saj nimam nobene želje ustvarjati oblačil, ki ne najdejo svojega lastnika. Najbolj sem zadovoljen, če vidim svoje oblačilo na nekom, ki ga osreči. To je poanta tega, kar počnemo. Globalni kapitalizem je to sprevrgel v čim več dela, čim več ustvarjanja dobička, ne glede na to, na kakšen način. Vsi se sprašujemo, kakšen je namen vseh teh Zar in H & M-jev. Ampak oni so razvili neverjetno uspešen sistem, v katerem samo servirajo našim željam. Mi moramo spremeniti navade in prepoznati v oblačilih ne le videz, ampak tudi njihovo sledljivost: iz kakšnih materialov je narejeno, kdo ga je zašil. Želel bi si, da bi te stvari pomenile potrošnikom v prihodnosti več, kot jim pomenijo danes.

Vas še lahko kdo s svojim slogom povsem preseneti?
Belantič: Seveda. Zato sem se sploh začel s tem poklicem ukvarjati. Še vedno, kakor ko sem bil mulc, občudujem ženske, ki imajo svojevrsten slog, ki ni vezan na blagovne znamke, na denar in trende, ki je preprosto del njih.


Vabljeni k ogledu fotogalerije spodaj. Avtor fotografij je Tomaž Šantl.



Nadina Štefančič
Prijavi napako
Komentarji
exwannabe
# 12.10.2018 ob 08:05
v modni industriji je zelo aktualna razprava o onesnaževanju...

Ja seveda....sploh takrat ko je potrebno za vsak teden novo kolekcijo naredit, pa ko je potrebno biti "modern" in je potrebno imete za vsak dan drugo obleko, bog ne daj, da si 2x v istem na kakšni prireditvi, itd, itd..... vse za PR....
ti-ne
# 12.10.2018 ob 09:29
v modni industriji je zelo aktualna razprava o onesnaževanju

#####
Pravzaprav, modna industrija je eno samo onesnaževanje.
cene vols
# 12.10.2018 ob 12:52
V modni industriji je zelo aktualna razprava o onesnaževanju, predvsem zaradi presežka produkcij...
Razprava že razprava, a kaj, ko bo ostalo le pri razpravi. Dokler bo zaslužek glavno vodilo bo tako, modna industrija ni nobena izjema. Najprej primat na trgu, potem pa dolgo za tem vse drugo.
bcrazed
# 12.10.2018 ob 22:26
Schmied, samo vprašam ali poznaš Uroša?
Tao3
# 12.10.2018 ob 10:37
Marcel, reality šovi in španske nadaljevanke, razne serije, igrce ki jih igraš, kako je šele to trivialno in poleg narave onesnažuje še možgane ...

Sami geniji pred mano.
kingeston
# 14.10.2018 ob 20:08
popolna sledljivost cot od sejanja materialov do šivanja?

popolnoma podpiram!

odločno pa zavračan te grde cote za brezspolne ljudi!
schmied
# 12.10.2018 ob 16:26
Vse je poženščeno in pomehkuženo. Je to nov tip "moškega", ki naj ga čakamo?
marcel22
# 12.10.2018 ob 10:13
Modna industrija = trivialno: potrata časa, energije in predvsem denarja.
Kazalo