Gottfried von Banfield (1890–1986). Hrani Muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Gottfried von Banfield (1890–1986). Hrani Muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Nekoč avstro-ogrski zaliv Boke Kotorske je danes del Črne gore. Foto: Rok Omahen
Grob kapitana linijske ladje Richarda Mitisa Banfielda v Pulju. Foto: Rok Omahen
Mornariško pokopališče v Pulju. Foto: Rok Omahen
Ladja Ferdinand Max je bila poveljniška ladja kontraadmirala Wilhelma von Tegetthoffa v bitki pri Visu 1866. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Foto: Rok Omahen
Ladja Salamander – ena od udeleženk viške bitke. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Foto: Rok Omahen
Viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Tegetthoffova miza s poveljniške ladje Ferdinand Max. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Foto: Rok Omahen
Mornariško akademijo je Gottfried Banfield obiskoval na Reki. Foto: Rok Omahen
Glavno pomorsko oporišče avstro-ogrske mornarice je bilo v Pulju. Foto: Rok Omahen
Pogled z morja proti Trstu. Foto: Rok Omahen
Trg Edinost (Piazza Unità d'Italia) v Trstu. Foto: Rok Omahen
Vodno letalo v preletu nad SMS Tegetthoff. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Kabina letala Hansa-Brandenburg. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Kabina letala Hansa-Brandenburg. Levo letalski rotacijski motor francoske izdelave. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Letalska bomba avstro-ogrske tovarne Škoda. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen

Preživeti štiri leta tovrstne morije, zato vsekakor ni zanemarljiv uspeh, pa naj bo preživetje posledica vojaškega šolanja ter izkušenj, pridobljenih v bojih, ali pa zgolj sreče. Še toliko večji pa je uspeh, kadar govorimo o letalcih, ki so se borili visoko med oblaki. V pionirskem obdobju letenja, ko so pogumni piloti leteli na primitivnih letalih in nadzirali tistih nekaj instrumentov, ki so jih borne lesene pilotske kabine premogle, so bili piloti, ki so preživeli celotno vojno, prav gotovo rojeni pod srečno zvezdo.

Eden takih srečnežev je bil tudi mornariški pilot Gottfried von Banfield. Ne le, da je preživel štiri leta bojev, ki so se v zgodovino zapisali kot prva svetovna vojna, postal je tudi najuspešnejši avstro-ogrski pilot vodnega letala in petnajsti najuspešnejši pilot avstro-ogrskega letalstva vseh časov, glede na število zračnih zmag. Toda več o tem v nadaljevanju. Najprej se vrnimo nazaj v leto osemnajsto devetdeset.

Na skrajnem jugu monarhije
Čeprav daleč stran od hladnega in s snežno odejo prekritega Dunaja je bilo vreme pozimi tudi na skrajnem jugu monarhije vse prej kot prijetno. Hladni severni vetrovi, ki so bili prej pravilo kot izjema na začetku meseca februarja, so občutek mraza le povečevali, čeprav je termometer tam daleč na jugu, za razliko od celinskega Dunaja, običajno kazal pozitivne temperature. Vlaga, ki je bila pozimi prav nadležna, in meglice, ki so nastajale nad zalivom Boke Kotorske, niso ravno blagodejno vplivale na prebivalce Herceg Novega. Območje, ki je danes sestavni del Črne gore, je v tem času pripadalo Avstro-Ogrski, ki se je dobro zavedala strateške lege zaliva Boke Kotorske. Naravna zaščitenost zaliva je bila odločilna pri umestitvi drugega najpomembnejšega avstro-ogrskega pomorskega oporišča na celotni jadranski obali.

Turobno zimsko vreme pa zagotovo ni motilo Richarda Banfielda, poveljnika avstro-ogrskega pomorskega oporišča v Herceg Novem, zanj je bil 6. februar 1890 prav poseben dan. Pričakovanje pred rojstvom otroka je bilo zagotovo veliko, tudi zato, ker je štel Richard Banfield že štiriinpetdeset let. Vsi so bili nekoliko na trnih, saj so bila tveganja, povezana s porodnimi zapleti, v tem času še precej pogosta, in kaj hitro se je zgodilo, da novorojeni otrok ali pa mati nista preživela. Kako hitro se lahko veselje sprevrže v žalost, sta se zakonca Banfield dobro zavedala. Trinajst let prej je njun prvorojenec, ki je nosil očetovo ime, umrl vsega dva tedna po rojstvu. Sicer pa sta zakonca že imela dva otroka, tretji pa je bil na poti.

Toda tokrat so bile skrbi odveč. S soprogo sta dobila zdravega fantka, ki sta ga poimenovala Gottfried. Prvi dve leti v Herceg Novem sta hitro menili. Življenje na jugu monarhije je bilo prav gotovo bolj umirjeno kot kje severneje, toda služba je zahtevala svoje. Sledila je selitev v Pulj, kjer je bilo glavno mornariško oporišče Avstro-Ogrske.

Gottfriedov oče Richard Mitis Banfield je služil v cesarsko-kraljevi mornarici in dosegel čin kapitana linijske ladje (Linienschiffskapitän), ki je bil najvišji med kapitanskimi čini avstro-ogrske mornarice (naslednji je bil čin kontraadmirala). Rojen je bil 31. marca 1836, umrl pa je 21. aprila 1906, ko je bilo Gottfriedu vsega šestnajst let. Poleg prvorojenca Richarda, ki je umrl po dobrih dveh tednih po rojstvu, in Gottfrieda je imel še dva sinova – Karla in Ferdinanda. Podobno nesrečna usoda kot s prvorojencem Richardom pa je zakonca Banfield doletela tri leta po Gottfriedovem rojstvu. Prvega aprila leta 1893 se jima je rodila deklica, ki sta jo poimenovala Maria Theresia, ki pa je še istega meseca, 26. aprila, umrla. Vsi trije, kapitan linijske ladje Richard Mitis Banfield ter oba otroka, Richard mlajši in Maria Theresia, so pokopani v skupnem grobu na cesarsko-kraljevem mornariškem pokopališču v Pulju.

Častniški čini cesarsko-kraljeve vojne mornarice


Najnižji čin med aktivnimi višjimi častniki (Oberoffiziere) avstro-ogrske mornarice je bil poročnik fregate (Fregattenleutnant), nad njim pa je bil poročnik linijske ladje (Linienschiffsleutnant). Razred nad njimi so bili tisti pripadniki mornarice, ki so imeli enega izmed treh činov štabnih častnikov (Stabsoffiziere). Med njimi je bil najnižje kapitan korvete (Korvettenkapitän), sledil mu je kapitan fregate (Fregattenkapitän), najvišji čin med njimi pa je imel kapitan linijske ladje (Linienschiffskapitän). Cesarsko-kraljeva mornarica je ločila tudi med štirimi admiralskimi čini. Najnižje je bil kontraadmiral (Konteradmiral), sledil mu je viceadmiral (Vizeadmiral), nato admiral (Admiral), najvišji čin v mornarici pa je bil veliki admiral (Großadmiral).


Od Irske do Avstrije

Rodbina Banfield je izhajala iz južne Irske. Družinsko drevo je razkrivalo, da so bili normanskega porekla, in čeprav so bili z južnega dela otoka, protestantske veroizpovedi. Že v svoji domovini so bili povezani z vojsko, saj so številni predniki Gottfrieda Banfielda služili v britanski armadi. Gottfriedov ded Thomas Banfield se je leta 1830 odpravil iz grofije Cork na dvor Wittelsbach v München, kjer je služboval tudi kot jezikovni učitelj. Kmalu je spoznal avstrijsko plemkinjo po imenu Josepha von Frech, s katero se je poročil. Udeležil se je bojev v Krimski vojni in padel v okolici Sevastopola. Sin Richard je leta 1866 služil kot drugi artilerijski oficir na krovu ladje Erzherzog Ferdinand Max, pod poveljstvom takratnega kontraadmirala in poznejšega viceadmirala Wilhelma von Tegetthoffa in sodeloval pri presenetljivi avstrijski zmagi nad Italijani.

Bitka pri Visu, 1866. Zapis v časniku Ilirski Primorjan, 22. julija 1866

"Po nesrečnej bitvi pri Kraljevem gradcu [nemško Königgrätz, češko Hradec Králové – mesto dobrih sto kilometrov vzhodno od Prage, op. a.] odstopil je naš cesar laško deželo francoskemu cesarju i ukazal vojakom, naj jo zapuste, le v trdnjavah je ostalo vojakov potrebno število. Zato z Laškega nej posebno važnih vojnih novic. Le Garibaldci silijo na Tirolsko i bili so uže večkrat krvavo tepeni. Ker je naša armada zapustila Laško, udarili so Lahi na Beneško i stoje uže blizu Vidma. Tudi laške vojne ladije so začele 18. t. m. Liso [Vis, op. a.] na Dalmatinskem bombardirati, pa nejso nič opravile. 19. t. m. jim je šel admiral Tegethof naproti, i jih je drugi dan, to je pretekli petek napadel i slavno zmagal. Eno železom okovano veliko ladijo je na dno pogreznol, druga je v zrak zletela. Naše ladije so nepoškodovane, samo linejna ladija `Kaiser´ je izgubila en jambor. To je prva velika i slavna zmaga, ktero je dobila Avstrija na morji. Slava!"


Pomen bitke pri Visu

V bitki pri Visu je sicer šibkejša avstrijska mornarica pod vodstvom v Mariboru rojenega admirala Wilhelma von Tegetthoffa premagala italijansko mornarico. Vojna se je končala z avstrijskim porazom; poleg teritorialnih sprememb v korist zmagovalcev je bil oslabljeni dunajski dvor prisiljen v kompromis z Madžari, ki so si že pred tem prizadevali za večjo veljavo znotraj cesarstva. V letu 1867 so dosegli personalno unijo v odnosu z Dunajem, kar je pomenilo, da je Budimpešta postala enakovredna Dunaju – država je postala dualistična oz. dvojna monarhija. Po ustavnih spremembah v istem letu se je Avstrijsko cesarstvo preimenovalo v Avstro-Ogrsko, ki je v taki obliki ostalo do konca I. svetovne vojne, leta 1918.


Zgodnja leta

Lahko bi rekli, da je bila usoda Gottfrieda Banfielda "zapečatena" že od vsega začetka, saj sta bila tako oče kot ded tesno povezana z vojsko. Leta 1892 se je družina Banfield preselila v pristaniško mesto Pulj. Kot večina otrok mornarjev je tudi mladi Gottfried najprej obiskoval mornariško ljudsko šolo v Pulju. Po enajstih letih v zanj domačem Pulju in zaključeni mornariški ljudski šoli se je tedaj trinajstletni Gottfried odpravil v skoraj sedemsto kilometrov oddajen Sankt Pölten na Spodnjeavstrijskem, kjer je nadaljeval šolanje na tamkajšnji vojaški srednji šoli (nižji realki).

Po končani srednji šoli ga je pot pričakovano vodila na pomorsko akademijo na Reki. Spet je bil bližje domačemu Pulju in Jadransko morje je imel praktično na dlani. Mornariški letnik 1909 je bil eden obsežnejših na reški akademiji, v katerem se je šolalo petintrideset mornarjev pod vodstvom poročnika linijske ladje Ernesta Račiča.

Po končani akademiji, diplomiral je 17. junija 1909, je Gottfried Banfield začel služiti kot mornariški kadet (Seekadet), najprej na ladji Árpád, nato kot stražni kadet na Erzherzog Friedrichu. Leta 1910, ko mu je bilo dvajset let, je uspešno opravil častniški tečaj na krovu ladje Custozza. Po končanem tečaju je bil, v drugi polovici istega leta, premeščen na eno najmodernejših in obenem najnovejšo ladjo Erzherzog Franz Ferdinand, ki je bila del avstro-ogrske flote šele od začetka junija 1910. Kariera mladega mornarja se je le še strmo dvigovala. Nadrejeni so v nadobudnem častniku videli potencial, ki ga je bilo smiselno razvijati, in Banfield je, kot se je izkazalo kasneje, popolnoma upravičil njihovo zaupanje. Pri strmem kariernem vzponu pa mu zagotovo niso škodila tudi osebna poznanstva. Njegov kolega iz mornariške akademije na Reki je bil namreč Alfons Montecuccoli, sin admirala Rudolfa Montecuccolija (1843-1922), vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojne mornarice in vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva.

SMS (Seiner Majestät Schiff - Ladja Njegovega veličanstva) Árpád je bila ena od treh ladij razreda Habsburg. Projektant ladij je bil mornariški inženir Siegfried Popper. Dva Kruppova topa kalibra 240 mm sta bila nameščena na premcu in eden na krmi. Srednjih topov kalibra 150 mm je bilo dvanajst. Ladja je imela tudi deset topov kalibra 70 mm in dvanajst kalibra 37 mm ter dve torpedni cevi kalibra 450 mm. V nasprotju s predhodnicami, ki so bile opredeljene kot obalne oklepnice, so razred Habsburg uvrščali med ladje visokega morja. Moč parnih strojev se je od ladje do ladje razlikovala (med 10.500 kW in 11.700 kW oziroma med 14.300 KM in 16.000 KM), kar pa ni vplivalo na končno hitrost ladij, ki je bila pri vseh treh ladjah le malenkost pod dvajsetimi vozli. Lahko so vkrcale skoraj 1.200 ton premoga, kar je pri potovalni hitrosti dvanajstih vozlov pomenilo domet okoli 3.600 navtičnih milj (6.600 kilometrov). Za ladjo je skrbelo 638 članov posadke, od tega je bilo 32 častnikov.

Kmalu je sledilo novo napredovanje in premestitev. Povišanje v čin poročnika fregate (Fregattenleutnant), v začetku maja 1912, je bilo po končanem častniškem šolanju za mladega mornarja pričakovana karierna stopnička. Mlademu častniku je bila nato zaupana naloga poveljstva nad vlačilcem SMS Hippos, vendar le za kratek čas, saj se je kmalu obetala sprememba.

SMS Erzherzog Franz Ferdinand je bila ena od treh ladij razreda Radetzky. V primerjavi s starejšimi ladjami avstro-ogrske vojne mornarice so imele ladje tega razreda bistveno boljši oklep (na boku 230 mm, proti krmi in premcu pa se je stanjšal na 100 mm). Še z nekoliko debelejšim oklepom sta bili zaščiteni obe glavni ladijski kupoli (250 mm). Skupna masa oklepa je bila okoli 3.150 ton. Štirje glavni Škodini topovi kalibra 305 mm so lahko izstrelili granate do 17.700 metrov daleč, topovi kalibra 240 mm pa do 12.000 metrov. Na oddaljenosti do 10.000 metrov so 305mm topovi lahko prebili oklep debeline 202 mm (po nekaterih virih celo do 270 mm). Na razdalji do 5.000 metrov je 305mm top, ki je tehtal 52 ton, lahko prebil oklep debeline do 500 mm (to je bilo dovolj, da je granata prebila oklep katere koli ladje, ki je takrat plula). Topovi kalibra 240 mm (ladja jih je imela osem) so izstreljevali 215 kilogramske granate, ki so imele manjšo prebojno moč; na 10.000 metrih so lahko prebili oklep do 107 mm, na oddaljenosti do 5.000 metrov pa 275 mm. Poleg teh topov je bilo na krovu nameščenih še dvajset hitrostrelnih topov kalibra 100 mm in šest topov kalibra 70 mm. Ladja je bila dolga dobrih 137 in široka dobrih 24 metrov. Izpodriva je imela nekaj malega čez 14.000 ton, njen ugrez pa je znašal dobrih osem metrov. Dvanajst parnih kotlov je omogočilo posadki 860 mornarjev in 30 častnikov plovbo s hitrostjo dobrih 20 vozlov (37 km/h).


Med pilote

Življenje na morju in plovba po širni modrini je bila za vsakega mornarja prav posebno doživetje. Občutkom svobode, ki so jih nudili morski valovi, se je lahko kvečjemu približalo letenje med oblaki. Še preden pa je lahko mornar zamenjal plovbo po morju z zračno plovbo, ga je pot vodila na celino. Leta 1912 je tako Gottfried Banfield odšel v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt), dobrih štirideset kilometrov južno od Dunaja, kjer je delovala letalska šola. Junija 1912 se je takrat dvaindvajsetletni Gottfried Banfield začel šolati za pilota. Njegov učitelj v letalski šoli je bil eden avstro-ogrskih pionirjev letenja Karl I (1877-1935). Ne le mornarica, tudi letenje je bilo v družini Banfield nekaj običajnega. Oba Gottfriedova starejša brata, Karl in Ferdinand sta se tudi šolala na letalski šoli v Dunajskem Novem mestu. Kljub poletni vročini, ki je bila v tem delu monarhije precej bolj neprijetna kot kje ob morju, se je šolanje nadaljevalo nemoteno vse poletje. V jeseni istega leta je bil Banfield izbran, da se udeleži dodatnega izobraževanja v Parizu. Na letalskem tečaju v Franciji je spoznaval predvsem novo tehniko s področja vojaške letalske industrije. Po vrnitvi v domovino v novembru 1912 je bil dodeljen v pomorsko letalsko oporišče Santa Catarina (Sv. Katarina) v Pulju. Letalski izpit za letenje na vodnih letalih je opravil na začetku februarja 1913, tako je tudi uradno postal pilot cesarsko-kraljeve vojne mornarice.

Usodni let
Kako nevarno je bilo letenje v pionirskem obdobju razvoja letal, ni nobena skrivnost. Mnogo pilotov pionirjev je umrlo, ko so se ponesrečili s svojimi letalnimi napravami. Po drugi strani pa je bilo vedno več ljudi, tudi na visokih položajih, ki so v letenju videli velike možnosti za razvoj, tako v mirnodobnem času kot tudi v vojaške namene. Eden takšnih navdušencev nad sodobno tehnologijo ter velik podpornik avstro-ogrske mornarice je bil tudi prestolonaslednik in nadvojvoda Franc Ferdinand, čigar smrt je bila povod za začetek prve svetovne vojne. Z nevarnostmi, ki prežijo na letalce skoraj na vsakem koraku, se je lahko Franc Ferdinand prepričal na lastne oči, ko je konec meseca marca 1913 obiskal glavno pomorsko vojaško oporišče v Pulju. V Pulju so se na prestolonaslednikov prihod temeljito pripravljali dalj časa, saj se ni zgodilo vsak dan, da bi jih obiskal pripadnik vladarske rodbine. Franc Ferdinand si je med obiskom ogledal delo pomorske baze, s krova parnika Lacroma je bil priča ladijskim manevrom, ki so prikazovali bojno sposobnost avstro-ogrske mornarice. Predviden je bil tudi prikaz najnovejše letalske tehnike – Lohnerjevih vodnih letal. Toda ni mogel kar vsak pilot leteti in pokazati svojih sposobnosti pred prestolonaslednikom. Takšna čast je bila prihranjena le za najboljše vodne letalce. In najboljši pilot v Pulju je bil prav Gottfried Banfield.

Banfield je poletel s pomorske postaje Santa Catarina proti odprtemu morju, kjer so ladje izvajale manevre. Nadvojvoda Franc Ferdinand je s krova Lacrome opazoval manevre letal v zraku, ki so sprva potekali po načrtu. Toda kmalu so se zadeve zelo spremenile. Gottfried Banfield je pri enem izmed manevrov prišel preostro v zavoj in izgubil nadzor nad letalom, ki je padalo proti morju. Vsi pilotovi poskusi, da bi poravnal letalo in se rešil, so bili neuspešni. Letalo je strmoglavilo v morje. Zbrani mornarji, častniki in visoki gostje na parniku Lacroma so obnemeli.

Ladje, ki so sodelovale pri manevrih, so nemudoma odplule na mesto, kjer je letalo strmoglavilo v morje. K sreči so bile blizu, tako da se letalo kljub poškodbam ni potopilo, saj bi to skoraj zagotovo pomenilo smrt za pilota. Gottfried Banfield je preživel nesrečo, vseeno pa si je težko poškodoval nogo. Nemudoma so ga prepeljali v mornariško bolnišnico na celini.

"Nadvojvoda Franc Ferdinand v Pulju. — Ponesrečen vojaški avijatik. Včeraj se je peljal nadvojvoda Franc Ferdinand iz Trsta v Pulj, da inšpicira avstrijsko vojno brodovje. Vozil se je s parnikom 'Lacroma'. Parniku je prišel naproti na vojaškem hidroplanu eden najboljših pilotov avstrijske mornarice fregatni poročnik Banfield v spremstvu še enega častnika. Ne daleč od parnika je napravil Banfield oster obrat, pri tem pa je zgubil ravnotežje in padel. Banfield se je težko poškodoval. Zlomil si je med drugim desno nogo. Ponesrečenca je rešil bližnji torpedni čoln. Na čoln je prišel nato tudi nadvojvoda in je čestital častniku na njegovih uspehih, posebno pa je pohvalno omenil nadvojvoda zavednost častnika povodom nesreče. Banfielda so odpeljali v bolnišnico.«

Utrpel je precej hud zlom noge in nekaj časa se ni vedelo, ali mu jo bodo zdravniki lahko rešili. Naslednjih dvanajst mesecev je Banfield preživel v bolnišnici, nato pa še nekaj časa na rehabilitaciji v toplicah. Po dolgotrajnem zdravljenju, ki mu je rešilo hudo poškodovano nogo, se je Banfield odločil, da bo od zdaj živel zunaj okvirov cesarsko-kraljeve mornarice. Odločitev je bila zagotovo dobro premišljena, saj med enoletnim bivanjem v bolnišnici česa drugega kot razmišljati ni mogel delati. Prav dolgo pa ni užival v civilnem življenju. Pomlad 1914 je postregla z daljnosežnimi dogodki. Atentat v Sarajevu, v najmlajši avstro-ogrski pokrajini Bosni in Hercegovini, v katerem sta bila ubita prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga Sofija, je povzročil neslutene razsežnosti. Mesec dni pozneje je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je naslednja štiri leta polnila grobove z mladimi vojaki. Gottfried Banfield je bil vse življenje vojak in drugačnega življenja niti ni poznal. Atentat na priljubljenega nadvojvodo, ki ga je tudi osebno spoznal (ob letalski nesreči se mu je Franc Ferdinand osebno zahvalil za njegovo služenje ter mu zaželel hitro okrevanje), ga je, tako kot prebivalce Avstro-Ogrske vseh nacionalnosti, globoko prizadel. Že tri dni po atentatu, prvega julija 1914 se je ponovno zglasil v pomorskem oporišču v Pulju.

Svetovna morija se začne
Mesec dni po smrti prestolonaslednika je Avstro-Ogrska napadla Srbijo. Vojne napovedi so si države hitro izmenjevale in kmalu je vojna dobila posebne razsežnosti. Italija je bila sprva nevtralna, čeprav se je od nje pričakovalo, da bo spoštovala pogodbe in stopila na stran Avstro-Ogrske in Nemčije. Na severnem Jadranu, kjer je bila pomorska baza v Pulju ob izbruhu vojne, še ni bilo potreb po delovanju mornarice, saj so bile frontne črte še daleč. Velik del ladij in moštva, tudi Gottfried Banfield, je bil premeščen v drugo najpomembnejšo avstro-ogrsko pomorsko oporišče, v Boko Kotorsko, ki pa se je znašlo s kopnega obkroženo s sovražnimi črnogorskimi enotami, z morja pa z vedno bolj prisotno francosko mornarico. Banfield je bil kot izvidnik na Lohnerjevem vodnem letalu nameščen na ladji Zrinyi. Prve spopade je bojeval proti črnogorskim enotam v zaledju Boke Kotorske, sodeloval pa je tudi pri posameznih bombnih napadih na francoske ladje, ki so krepile svojo dejavnost v tem delu Jadrana.

Se nadaljuje prihodnji teden.