Muzej obsega zbirko predmetov, ki puščajo sled vsakdanjega življenja, kot je upodobljeno v njegovem istoimenskem romanu iz leta 2008. Muzej je zasnoval pred več kot desetletjem, v času, ko se mu je porodila ideja za roman, odprtje muzeja pa naj bi se zgodilo istočasno z izdajo knjige, a se to ni izšlo. Pamuk je moral v tesnem sodelovanju z ekipo arhitektov, umetnikov in rekviziterjev delati še štiri leta, da je končal projekt.
Plemenitost izza spektakularnega
Muzej nedolžnosti (Museum of Innocence) je v svetli stavbi barve rdečega vina v okrožju Cukurcuma. V njem so prostor našli realni in obrtni artefakti vsakdanjega turškega življenja med letoma 1950 in 2000, kot poklon tako njegovemu romanu kot pisateljevemu Carigradu.
Pamuk je na medijski konferenci ob odprtju povedal, da ni želel "spektakularnega ali monumentalnega muzeja, ampak nekaj iz zadnjih ulic, kar predstavlja vsakodnevno življenje mesta." "Naša vsakdanja življenja so plemenita in objekti vsakdanjega življenja bi morali biti ohranjeni. Ni vse v sijaju in slavi preteklosti," dodaja. "Ljudje in njihovih objekti so tisto, kar šteje."
Kako ponoviti srečo
Knjiga pripoveduje zgodbo Kemala, ki zbira vsakdanje predmete, da bi ponovno ujel srečo, ki jo je čutil med strastnim, a nesrečnim ljubezenskim razmerjem. Muzej vsebuje različne drobnarije, ki jih je Pamuk zbral v trgovinah s staro šaro in z raznim blagom pri družinah in drugih donatorjih. Na ogled so na primer kitajske pasje figurice, stara oprema za britje in zastarel filmski projektor, zbirko zobnih ščetk, ki je opisana tudi v romanu, pa je prispeval dejanski lastnik te.
Ponos prostora gre pripisati zbirki 4.213 cigaretnih ogorkov Kemalove izvoljenke, ki so skrbno datirani, arhivirani in nežno pritrjeni na platno, ta pa zaseda celoten zid. Pamuk je opisal tudi vesten in deloven proces, pri katerem so iz ogorkov odstranjevali ostanke tobaka, da se v teh ne bi naselili črvi.
Knjižni prihodki za stroške muzeja
Muzej nedolžnosti (v slovenskem jeziku je knjiga izšla pri založbi Sanje) je prva pisateljeva knjiga po tem, ko je prejel Nobelovo nagrado za literaturo 2006. Čeprav ni želel razkriti natančnega stroška za muzej, je povedal, da z milijonom evrov, ki jih je prejel z Nobelovo nagrado, ni v celoti pokril stroškov za vzpostavitev muzeja. Avtorske tantieme za knjigo bo namenil za stroške vzdrževanja.
Čeprav je projekt izrazito oseben, Pamuk vztraja, da ni avtobiografski. Njegov protagonist Kemal je preveč obseden s svojo ljubeznijo in kompulzivnim zbiranjem predmetov, da bi lahko pozornost namenil tudi socialnim in političnim prevratom, ki se vrstijo v njegovem okolju – v Carigradu 70. let.