Letošnja posebnost trga z umetninami v največjih dražbenih hišah na svetu - med njimi po vsotah denarja, ki zamenjajo lastnika, še vedno prednjačita hiši Christie's in Sotheby's - pa ni bila le živahnost, ampak tudi neverjetno zanimanje za dela sodobnih umetnikov. Če je še pred nekaj leti velik del zbirateljev na sodobno umetnost gledal nekoliko zviška in si je želel, da bi se pred prijatelji lahko pohvalil s pristnim van Goghom, Dürerjem ali Rembrandtom, pa je rekord letošnje sezone trgovanja z umetninami pripadel abstraktni umetnosti. Sliko začetnika akcijskega slikarstva (action painting) Jacksona Pollocka so prodali za 140 milijonov ameriških dolarjev. Takšne cene ni doseglo še nobeno drugo umetniško delo.

Sodobna umetnost je torej "in", nakupov del njenih najimenitnejših predstavnikov, katerih cene so zares vrtoglave, pa si Moderna galerija, edina državna ustanova pri nas, ki ima stalno zbirko moderne in sodobne vizualne umetnosti, ne more privoščiti. Ravno zaradi velike pozornosti, ki je bila letos usmerjena v sodobno likovno umetnost, in zaradi razprav o potrebi po ustanovitvi slovenskega muzeja sodobne umetnosti, nas je zanimalo, kako Moderna galerija, ki jo že nekaj let vodi Zdenka Badovinac, "gradi in dograjuje" svojo stalno zbirko.

Kaj lahko kupiš za 62.000 evrov?
Omejitve Moderne galerije pri ustvarjanju stalne zbirke najbolj zgovorno potrjuje že neverjetno nasprotje med cenami, ki jih ta čas na dražbah dosegajo dela najbolj zvezdniških sodobnih likovnih umetnikov, in vsoto, ki jo ima Moderna galerija vsako leto na voljo za nakup novih umetnin. Ministrstvo za kulturo Moderni galeriji za dopolnjevanje zbirk na leto nameni 15 milijonov slovenskih tolarjev oziroma nekaj več kot 62.000 evrov. Primerjava te "vsotice" s cenami na dražbah je seveda več kot zgovorna. Tu so sicer še sponzorska sredstva, ki pa jih je pri dolgoročnem načrtovanju poslovanja galerije treba vključevati previdno, saj se njihova višina med leti spreminja.

Ob navajanju dokaj skopih sredstev, ki jih ministrstvo za kulturo vsako leto Moderni galeriji nameni za dopolnjevanje stalne zbirke, pa je treba dodati, da tudi nekaterih najbolj slovitih galerij na svetu njihove matične države ravno ne zasipajo z denarjem. Iz münchenske Pinakotheke - ustanova povezuje tri galerije, in sicer Alte Pinakothek, Neue Pinakothek in Pinakothek der Moderne - so za MMC sporočili, da je dotok javnih sredstev v galerijo zelo šibak. Natančne vsote nam sicer niso sporočili.

Prostovoljci rešujejo Pinakotheko
Vendar položaj Pinakotheke ni tako slab, saj sredstva za dopolnjevanje programa največjega nemškega muzeja zbirata tudi dve zasebni in prostovoljni društvi. To sta Podporno društvo arhitekturnega muzeja Tehnične univerze v Münchnu (Förderverein des Architekturmuseums der Technischen Universität München), katerega središče zanimanja je arhitekturna zbirka v galeriji Pinakothek der Moderne, in društvo prijateljev Pinakotheke (Freundeskreis). To povezuje skupino ljudi, ki so si zaradi svojega zanimanja za umetnost 20. in 21. stoletja prizadevali za ustanovitev galerije Pinakothek der Moderne, po njeni ustanovitvi pa vsak izmed 350 članov vsako leto nameni 460 evrov za nakup novih del. Iz Pinakotheke so nam sporočili, da brez teh »dodatnih« sredstev ne bi bil mogoč tudi nakup zadnjega zares omembe vrednega dela. To je instalacija Umarla klasa (Mrtev razred), ki ga je leta 1975 izdelal poljski slikar, scenarist in gledališki režiser Tadeusz Kantor, za katerega v Pinakotheki trdijo, da je v poljski umetnosti 20. stoletja pomenil toliko kot Warhol v ameriški in Joseph Beuys v nemški.

"Zaprta" vrata velikih sejmišč
Poleg dražb so prizorišče velikih poslov s sodobno umetnostjo tudi trgi umetnosti, med katerimi v Evropi najbolj izstopata Art Basel in Art Cologne. Tudi ti dogodki, ki enkrat na leto prikažejo gibanja v najbolj sodobni umetnosti in ki jih zato vsako leto oblegajo tudi množice tistih, ki si ne morejo privoščiti niti nakupa ene barvne ploskve na Mondrianovih platnih, so za Moderno galerijo kot kupca "nezanimivi". "Moderna galerija ima nakupom namenjenih daleč premalo sredstev, da bi se lahko udeleževala velikih umetnostnih sejmov …" pravijo v Moderni galeriji in tri pikice na koncu povedi verjetno povedo več, kot bi razkril odstavek utemeljevanj, zakaj je tako.

Širše zanimanje za oblikovanje zbirke Arteast 2000+
Vitalnost delovanja s finančnimi sredstvi kronično podhranjene ustanove je zato precej odvisna tudi od iznajdljivosti sodelavcev ustanove, ki utegnejo s privlačnimi projekti spodbuditi zanimanje dodatnih virov denarja. Eden izmed tovrstnih projektov je mednarodna zbirka Arteast 2000+, ki predstavlja pomembne, a dolgo in po krivici prezrte umetnike vzhodnega predela evropske celine. K sodelovanju pri oblikovanju zbirke, ki skuša "popraviti" žalostno prepričanje, da evropske dežele, ki so bile dolgo zakrite z "železno zaveso", niso porodile kakovostne in zanimive sodobne umetnosti, je namreč Moderni galeriji uspelo pritegniti tudi druge partnerje: "Pri odkupih del za mednarodno zbirko Arteast 2000+ smo leta 2000 uvedli t. i. tripartitno udeležbo pri financiranju, in sicer naj bi eno tretjino denarja zagotovila država, eno tretjino mesto Ljubljana in zadnjo tretjino gospodarstvo."

Nekateri Moderni galeriji poklonijo "darilo"
Glavno težišče stalnih zbirk Moderne galerije je še vedno umetnost slovenskega kulturnega prostora. Pri dograjevanje predstavitve le-te galeriji pomagajo tudi umetniki in njihovi dediči, ki dela Moderni galeriji podarijo. "V preteklosti je Moderna galerija dobila zbirko del Marija Preglja, Mila Kačičeva je donirala dela Jakoba Savinška, družina Stare je Moderni galeriji podarila risbe in slike Gojmirja Antona Kosa, prejeli smo del zapuščine Staneta Kregarja, lani pa smo pridobili pet slik Zorana Mušiča v okviru posthumne donacije D. Prevorška."

Lov na Stupico in Mušiča
Kot najpomembnejše dopolnitve nacionalne zbirke v zadnjih letih v Moderni galeriji navajajo platna Gabriela Stupice in Zorana Mušiča. Želijo pa si še več njunih del. Na vprašanje, ali je katero od povojnih obdobij, ki jih predstavlja Moderna galerija, šibkeje zastopano, kot bi si v ustanovi želeli, in bi bilo treba njegovo predstavitev dopolniti z novimi deli, v galeriji odgovarjajo: "Luknje v naši zbirki se že kar dobro zapolnjujejo, želeli bi si več del iz osemdesetih let in seveda še več del naših ključnih avtorjev, kot so Zoran Mušič, Gabrijel Stupica, brata Kralj ..."

Pomanjkljiva pa je tudi zastopanost najsodobnejših slovenskih umetnikov, ki so se uveljavili v tujini in skoraj čez noč postali predragi za Moderno galerijo. "Manjka nam še veliko del slovenskih sodobnih umetnikov, ki so postali uspešni in za nas že predragi na mednarodnem trgu. Zunaj se trenutno najbolje tržijo Marjetica Potrč, skupina Irwin in Tobias Putrih. Nimamo tudi še pravega kosa Marka Peljhana in še bi jih lahko našteli," pravijo v Moderni galeriji in izjavno dopolnijo še z navedbo še nekaterih "nedodelanosti" v njihovih zbirkah: "Odprtih je veliko dragih del, ki bi jih morali kupiti za zbirko Arteast 2000+. Najdražji avtorji med njimi so Roman Opalka, Jaroslaw Kozlowski, Krysztof Vodiczko."

Svetovni center za minimalno umetnost
Drugače kot v Moderni galeriji se v Pinakotheki ne osredotočajo toliko na zbiranje domače umetnosti. Zanima jih predvsem nabor del umetnikov z vsega sveta, trenutno pa je njihovo zanimanje usmerjeno predvsem v vzpostavitev največje zbirke na svetu tako imenovane minimalne umetnosti (Minimal Art). Ta usmeritev sodobne vizualne umetnosti se je kot protipol abstraktnemu ekspresionizmu na začetku šestdesetih izoblikovala v Združenih državah Amerike. Njene značilnosti - prizadevanje po objektivnosti, shematični jasnosti, logičnosti in depersonalizaciji dela - lahko v münchenski galeriji med drugim opazujemo v delih Donalda Judda, Cala Andreja in Freda Sandbacka. Ravno te umetnine so - poleg že omenjene Kantorjeve instalacije - tiste pridobitve, ki so jih bili v Pinakotheki v zadnjih letih najbolj veseli.

Polona Balantič