Uroš Weinberger: Risba št. 1-20, 2012, olje na papirju, 30 x 40 cm. Foto: Umetnikov arhiv
Uroš Weinberger: Risba št. 1-20, 2012, olje na papirju, 30 x 40 cm. Foto: Umetnikov arhiv
Uroš Weinberger: Risba Št. 1-4, 2012, akvarel na papirju, 30 x 40 cm.
Uroš Weinberger: Risba Št. 1-4, 2012, akvarel na papirju, 30 x 40 cm. Foto: Umetnikov arhiv

Uroš Weinberger je vse te risbe arhiviral, in ko jih je čez čas pregledal, je videl, da jih je že več kot 200. V novejših risbah se nakazuje začetek serij v nastajanju.

Med agresijo in nedolžnostjo
Risbice so majhnega formata – A3, A4, odlikuje jih nežna poteza. Kaj je v Weinbergerjevih risbicah grotesknega? "Groteskno, morda celo perverzno je, da velikokrat uporabljam otroke v vlogah, ki jih sicer igrajo odrasli. Tu je ta moment, ki ga izpostavljam, to primarno človeško nedolžnost. Očitno smo bolj občutljivi do otrok ali tudi do živali kot do odraslih. Zato želim krhkost človeškega bitja izraziti prek otroškega lika, ki v mojih risbah nosi masko ali orožje. Morda bi tu kdo videl grotesknost, jaz je sicer ne; zame je to simbol napetosti med agresijo in nedolžnostjo."

Risbe Uroša presenetijo po preteku časa, ko ga spomnijo na določeno stanje v procesu ustvarjanja. "Zanimivo se mi zdi, da ostane zapis stanja, ko dam po določenem obdobju risbe na plano."

Poleg risb manjšega formata so v novomeški galeriji Društva likovnih umetnikov Dolenjske v Kulturnem centru Janeza Trdine razstavljeni visoko na stropu še veliki formati barvnih risb; gre za formate s karo vzorcem in velike figure, narisane z veliko zelene v kontrastu z rožnato, rumeno in modro akril barvo. To je serija dekadenčnih risb z motivom visokega poslovnega sveta v Sloveniji. Zgodbam je pričal indirektno. "To so resnične zgodbe iz visokega poslovnega sveta o spolnih igricah, igricah moči in igricah podkupovanja. Te risbe so prišle z zamikom, spet na grotesken način; vendar same risbe niti niso tako groteskne, kot so bili groteskni resnični dogodki."
Uroša Weinbergerja zanima psihedelija, trascendenca, nematerialnost, svet čiste ustvarjalnosti. "Vendar pa ne morem mimo družbene kritike sveta, saj v njem živim. Edini način, da ga odložim, je, da se izrazim in da ga spreminjam prek barve, oblike, da ga razsvetlim. Transcendenca je v detajlu, v čisti formi, v čisti obliki, v čisti barvi."

Razstava z naslovom Hand, job, paper, work., ki bo na ogled do 31. marca, je tudi zvočno opremljena.
Irena Levičar