Yoko Ono, ki je kot umetnica, pesnica, umetnica performansa in aktivistka za mir dejavna že več kot pol stoletja, je nenazadnje tudi prejemnica cele vrste pomembnih nagrad; predlani so jo za življensko delo nagradili tudi na beneškem bienalu. Foto: Serpentine Gallery / /Yoko Ono
Yoko Ono, ki je kot umetnica, pesnica, umetnica performansa in aktivistka za mir dejavna že več kot pol stoletja, je nenazadnje tudi prejemnica cele vrste pomembnih nagrad; predlani so jo za življensko delo nagradili tudi na beneškem bienalu. Foto: Serpentine Gallery / /Yoko Ono
Yoko Ono: Smile Film No. 5 (1968)
Poleti 1968 sta Yoko in John v enem samem popoldnevu na njegovem posestvu Kenwood posnela dva kratka filma. Prvemu je uradno naslov Number 5, a je danes znan predvsem kot SMILE. Kamera, ki je posnela 20 tisoč slik na minuto, je tri minute Johnovih nasmehov in grimas 'raztegnila' v 52-minuten film. po prvotnem načrtu bi moral biti film dolg štiri ure. Foto: Serpentine Gallery / /Yoko Ono
Yoko Ono
Umetnostna zgodovina jo šteje med vodilne osebnosti gibanja Fluxus oziroma bolje antiumetniškega gibanja šestdesetih in sedemdestih let, nekakšne neodadaistične smeri z disharmonično glasbeno spremljavo. Gibanje je imelo svoje korenine v mnogih konceptih eksperimentalne glasbe Johna Cagea. Foto: EPA

78-letna Yoko Ono se te dni pripravlja na najpomembnejšo razstavo svoje konceptualne umetnosti v zadnjem desetletju. Ugledna londonska galerija Serpentine za poletje napoveduje pregledno razstavo, ki bo raziskala vpliv, ki ga je Onova imela na likovno, glasbeno in performativno sodobno umetnost. Na ogled bo kombinacija novih del (instalacij, filmov in performansov) in pa takih, ki so bila na britanskih tleh razstavljena redko ali pa sploh ne.

Del postavitve bo tudi SMILE, velikodimenzionalen projekt, ki bo tako v galeriji kot na spletu na ogled v času 12-tedenskega londonskega festivala, ki bo umetnike z vsega sveta gostil od kresne noči pa vse do konca paraolimpijskih iger septembra. SMILE, katerega cilj je medsebojno povezovanje ljudi z različnih kontinentov, bo nekakšen "globalna antologija portretov", za katero bodo ljudje lahko pošiljali slike svojih nasmehov. Yoko si predstavlja, da bo galerija Serpentina zbirko vseh poslanih podob obdržala kot "arhiv planeta Zemlja".

Razpeta med New Yorkom in deželo vzhajajočega sonca
Yoko Ono se je leta 1933 sicer rodila v Tokiu, a je njena družina že dve leti pozneje odšla v Kalifornijo. Dekle se je v domovino vrnilo tik pred drugo svetovno vojno; v tem obdobju je bila sošolka sinov cesarja Hirohita. V začetku petdesetih se je dokončno preselila v ZDA, se poročila s sošolcem z glasbene akademije Julliard in se v New Yorku začela stapljati s tamkajšnjo avantgardno sceno. V tistih letih je sicer pretrgala vezi s starši in se preživljala kot natakarica in učiteljica glasbe, a se je leta 1962, že ločena od prvega moža, uklonila njunih željam in odšla na Japonsko. Tam je trpela za klinično depresijo in se znašla na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove.

Fotografirala le "inteligentne" zadnje plati
Takoj po prihodu na prostost se je poročila s Carlom Coxom in že naslednje leto se jima je rodila hčerka Kyoko. Z možem sta se vrnila v New York, kjer se je Yoko vrgla na delo. Za projekt Bottoms (1966) je nabrala 365 prostovoljcev, ki so dali svoje gole zadnjice na razpolago za fotografiranje. ("Iščejo se zadnjice inteligentnega videza za slikanje," se napisala v oglas. "Neinteligentno izgledajoče naj se ne prijavljajo.") Končan projekt je nato oglaševala tako, da se je dala privezati na enega od bronastih levov na Trafalgar Squaru v Londonu.

Kaj je Fluxus?
Danes Yoko Ono velja za eno izmed pionirk umetnosti performansa in konceptualne umetnosti, veliko pa je pripomogla tudi k uveljavitvi umetniške smeri Fluxus. Umetnost, katere ime namiguje na nenehno spreminjanje in tok vsega živega, je v maniri dadaizma (o Fluxusu se govori tudi kot o neodadi) povezala vse medije umetniškega ustvarjanja in tako napovedala trenuten položaj v umetnosti, ki jo zaznamuje prepletanje hkratne uporabe raznovrstnih medijev. Yoko Ono je kulturna ikona postala tudi kot politična aktivistka, ikona popularne kulture pa je bila tudi zaradi poroke z Johnom Lennonom. (Hčerko Kyoko ji je leta 1971 ugrabil bivši mož, ki je otroka pod imenom Rosemary skril v kult The Walk; mati in hči se nista videli dolgih 27 let.)

Pritrjevanje življenju
Mimogrede, prav fluxus je "kriv" za ljubezen med Johnom in Yoko: na eni od njenih razstav so na sredini prostora stale lestve, ki so vodile do stropa, na katerem je bil listek z napisom "YES" (Da), poleg njega pa lupa, saj je bila beseda napisana zelo na drobno. Lennon se je spominjal, da ga je presenetila pozitivnost sporočila, češ da bi v nasprotnem primeru nemudoma zapustil galerijo. Njuna takojšnja medsebojna privlačnost je hitro prerasla v ljubezen in (sicer z dveletnim premorom) sta skupaj ostala vse do Johnove smrti leta 1980.