Kazimir Malevič se je bal, da bi sovjetski uradniki njegova dela kot izraz 'neprimerne' umetnosti uničili. Zato jih je pustil v Berlinu, kjer so končno prišla v last njegovega znanca Huga Haringa. Foto: Reuters
Kazimir Malevič se je bal, da bi sovjetski uradniki njegova dela kot izraz 'neprimerne' umetnosti uničili. Zato jih je pustil v Berlinu, kjer so končno prišla v last njegovega znanca Huga Haringa. Foto: Reuters
Kazimir Malevič: Suprematistična kompozicija
Malevičevi dediči so na last amsterdamskega muzeja postali pozorni leta 2003, ko je bilo vseh 14 platen začasno razstavljenih v newyorškem muzeju Guggenheim. Foto: EPA
Kazimir Malevič: Črni kvadrat
Malevičev Črni kvadrat v umetniški srenji velja za eno najvplivnejših in največkrat citiranih umetniških del. Kot večni vir navdiha ga pojmujejo tudi člani skupine IRWIN. Foto: Hamburger Kunsthalle

Dediči ukrajinskega pionirja abstraktne umetnosti so lani od muzeja Stedelijk zahtevali vrnitev 14 Malevičevih slik, vrednih več deset milijonov dolarjev. Čeprav je mestna oblast trdila, da je muzej leta 1958 dela pridobil na zakonit način, so na koncu dediči domov odnesli 5 slik. V ZDA živeča Malevičeva družina je z načinom poravnave spora zelo zadovoljna, saj ni povsem oškodovana nobena stran. Malevičevi dediči se namreč zavedajo izjemnega pomena ukrajinskega avantgardista in začetnika sloga suprematizem. Zato so tudi privolili v to, da del Malevičeve zapuščine ostane dostopen javnosti.

Ničesar ali vsega krivi Hugo Haring
Pravzaprav dediči nikoli niso neposredno obtoževali muzej Stedelijk oziroma mesto Amsterdam, ki je leta 1958 dela odkupilo od Nemca Huga Haringa. Krivec je bil zadnji, saj so tožniki zatrjevali, da se je do slik dokopal nezakonito s posredovanjem nacistov, ki so si prilastili Malevičeve umetnine. Pa tudi tukaj ni vse 'čisto'. Kazimir Malevič je namreč svoja dela pustil v Nemčiji, ko se je leta 1920 odločil za vrnitev v Sovjetsko zvezo. Država, ki se je sicer sprva razglašala za avantgardno politično silo par excellence, namreč v pogledih na umetnost ni bila prav nič avantgardna, ampak so se njeni voditelji zgražali in znašali nad vsem, kar je dišalo po abstrakciji ali idejah, nastalih na Zahodu.

V strahu pred tem, da bi sovjetski uradniki uničili njegov opus, je Malevič svoja dela pustil v Berlinu, kjer jih je s posredovanjem Malevičevih prijateljev po nastopu nacistične strahovlade leta 1933 v varstvo prejel Hugo Haring, sicer tudi sam Malevičev znanec. Malevič je leta 1935 umrl, nikoli pa ni bilo povsem jasno, kakšno je bilo njegovo volilo v zvezi s temi slikami oziroma kolikšna je bila Haringova pravica do trajne prilastitve slik.

Od naivnih podeželanov do najnaprednejših abstraktnih umetnikov
Karierna pot Kazimirja Maleviča je ena bolj zanimivih. Otroštvo je namreč Malevič preživel na ukrajinskem podeželju, daleč od kulturnih središč in v popolni ignoranci sodobnih umetniških smernic. Takrat je bila njegova umetnost umetnost naivnih slikarjev s podeželja. Tudi sam je na začetku slikal v maniri kmečkega slikarstva. Šele po začetku obiskovanja moskovske šole za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo je začenjal spoznavati 'pravo' likovno umetnost in se hitro priključil ruskim avantgardistom, kmalu cenjenim tudi na Zahodu.

Kvadrat, ki pove vse in še več
Prava prelomnica, zaradi katere je Malevič tudi tako cenjen, je nastopila leta 1915, ko je takrat 37-letni Malevič spisal manifest Od kubizma do suprematizma in v njem utemeljil umetniško smer, utemeljno na uporabi najbolj osnovnih geometrijskih oblik, predvsem kroga in kvadrata. Malevič je skušal dokazati, da je s sopostavljanjem osnovnih likov v abstrakciji mogoče izraziti vse, o čemer govori figurativno slikarstvo. In še več. Bolje je mogoče predstaviti gibanje in mistične resnice, katere so vsebovane v večno veljavnih zakonih matematike. Slovencem so Kazimirja Maleviča najbolje predstavili člani skupine IRWIN, ki se v svojem delu vedno znova vračajo k Maleviču; predvsem k njegovemu večno aktualnemu kvadratu.