Oglas
Arhitekt Peter Buchanan je pred nekaj leti v študiji The Shades of Green: Architecture and the Natural World zapisal deset pogojev 'zelene' arhitekture. Ob točkah kot optimalno izkoriščanje naravne sence in ventilacije hiše in uporaba obnovljivih virov energije je objavil tudi izračun energetske zmogljivosti različnih gradbenih materialov. Izračun razmerja med količino energije, vložene v gradnjo in pozneje v vzdrževanje objektov, je pokazal, da je najbolj energetsko varčna gradnja iz lesa načrtno vzdrževanih gozdov. Štirikrat manj 'razumna' je gradnja iz opeke, petkrat bolj potratno je konstruiranje betonskih objektov, sledijo plastika (koeficient 6), tako priljubljeno steklo (14), jeklo (24), z veliko premočjo pa 'zmaga' ... aluminij. Njegov koeficient potratnosti v primerjavi z lesom je 126!
No, vsa skrivnost trajnostne ali sonaravne arhitekture, ki – kot ob razstavi v Jakopičevem sprehajališču zapiše ljubljanski podžupan in profesor na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Janez Koželj – sledi načelu čim manj poseganja v naravo, ni le v uporabi pravih materialov. Pomembni sta tudi sama konstrukcija, ki naredi stavbo dolgoročno uporabno in tako pomeni izogibanje prehitri potrebi po (energetsko nujno potratni) novogradnji, in uporabnost, v smislu vključitve objekta v družbo in potrebe njenih članov. Razstava dobitnikov svetovne nagrade za sonaravno arhitekturo v zadnjih treh letih je pomembna prav zato, ker presega omejevanje pojma trajnostna arhitektura na energetsko varčno arhitekturo, ampak opozarja na vse vidike sonaravnosti, torej na ekološkost in etičnost, na prilagojenost tradiciji in na sociološke vidike arhitekture in urbanizma.
Vizija arhitektke Jane Revedin
Svetovna nagrada za sonaravno arhitekturo je pravzaprav projekt arhitektke Jane Revedin, ki s svojo fundacijo Locus spodbuja zavest o nujnosti novega, bolj treznega pogleda na arhitekturo. Prav potujoča razstava naj bi ta pogled širila po svetu, slovenska predstavnica v strokovni komisiji nagrade Špela Hudnik pa o razstavi pravi: “Razstava osvetljuje nove prioritete postindustrijske družbe o sonaravni - trajnostni rabi virov in nova upanja o bolj kooperativnem pristopu k razvoju in urbani harmoniji. Ponuja koncentriran pregled in pogled arhitektov na družbeno dogajanje po svetu ter predstavi različne vsebine, življenjske razmere in ekonomsko situacijo v različnih delih sveta (Nemčija, Francija, Avstrija, Belgija, Norveška, Indija, Burkina Faso, JAR, Kitajska, ZDA, Čile).”
Ključno spoznanje, ki ga ponuja razstava, je, da gre pri konceptu trajnostne ali sonaravne arhitekture pravzaprav za 'izumljanje' nečesa, kar je z nami že ves čas; oziroma nečesa, kar je z nami ves čas bilo, nato pa smo v maniji z izhodiščem v industrijski revoluciji na to pozabili. Ko italijanski arhitekt in eden od predstavljenih nagrajencev Fabrizio Carola piše, da “opečnata kupola ni nikoli prečkala Sahare”, in ko opozori, da pa so hkrati “najbolj absurdni proizvodi naše civilizacije romali v Afriko,” pove vse. Če še za trenutek ostanemo pri relaciji Italija-Afrika, se spomnimo še sicer danes s spomeniškega vidika zanimivih poskusov futuristično-modernistične arhitekture v italijanski vzhodni Afriki, ki pa so bili funkcionalno neposrečeni in danes bolj ali manj samevajo. Ja, tradicionalna arhitektura je po večini sonaravna. Do tega spoznanja je prišel tudi kitajski arhitekt Vang Šu, ki je najprej navdušeno študiral zahodne klasike, nato pa je ugotovil, da lahko nekaj dobrega za kitajsko arhitekturo naredi le, če upošteva znanje domačih klasikov. Pauline Legros podpredsednica fundacije Locus nas tako opozori na njegovo tehniko mešanja lesa, kamna in betona, s katero ustvarja nenavadne in ventilacijsko zelo učinkovite zidove.
Pet enakovrednih nagrad
Da bi kar najbolj izpostavili mnogotere vidike pojma sonaravna arhitektura, strokovni sodelavci fundacije Locus vsako leto podelijo pet enakovrednih nagrad, namenjenih arhitektom z različnih koncev sveta. Nagrajeni so tako tisti, ki najbolje upoštevajo mikroklimo, topografijo, družbeno klimo in tradicijo svojega okolja. In ki hkrati v sodobni tehnologiji iščejo možnosti za nadgradnjo oziroma za nove načine izpeljevanja stoletnih modrosti. In tako ko ameriški 'agrarni filozof' Wendel Barry ob nagrajenem projektu Rural Studia iz Alabame meni, da bi se “po družbenih viharjih 20. stoletja morala ameriška družba vrniti k svojim temeljem, to je k skupnosti, etiki odgovornosti in decentralizaciji,” in ko nemški pionir uporabe sončne energije Thomas Herzog kot mantro poda misel, da moramo spremeniti predvsem svoje stališče pri ukvarjanju z energije in preiti od osredotočenosti na hišo k osredotočenosti na mesto, gre za dva načina nadaljevanja lokalne tradicije.
Wendel se ozira k izhodiščem ameriških kolonistov, Herzog pa sledi tradiciji nemške racionalne misli v razvijanju tehnologije in vztraja, da razvija bioklimatsko zasnovo arhitekture, ki je zvesta nemški industrijski kulturi. Če smo že pri Nemcih. Pruski kralj Friderik II. je kot temelj verske strpnosti izpostavljal misel: “Jeder soll nach seiner Fasson selig werden.” (v nekoliko svobodnem prevodu: Vsak naj na svoj način pride do Boga.) Tudi za trajnostno arhitekturo bi lahko rekli, da naj vsak na svoj način pride do čim boljšega razmerja med porabljeno energijo in uporabnostjo stavbe; na dolgi rok seveda. In svetovna razstava za sonaravno arhitekturo, ki vsako leto podeli nagrade arhitektom z različnih koncev sveta, to geslo najbolje zastopa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje