Ulov cipljev med obema vojnama na lokaciji soline Fazan. Foto: Zbirka Pomorski muzej S. M. Piran
Ulov cipljev med obema vojnama na lokaciji soline Fazan. Foto: Zbirka Pomorski muzej S. M. Piran
Zadnji ulov cipljev podjetja Riba Izola okoli leta 1990.
Zadnji ulov cipljev podjetja Riba Izola okoli leta 1990. Foto: Zbirka Riba, Izola
Veliki ulov cipljev leta 1964, obala Kanegre.
Veliki ulov cipljev leta 1964, obala Kanegre. Foto: Kolekcija Vere Maraspin

Ulov cipljev je ena redkih tradicij, ki so se v Piranu ohranile iz predvojnega časa. Danes se je način ulova spremenil zaradi tehnološkega napredka in podnebnih sprememb. Včasih je dovoljenja za ulov cipljev urejala lokalna skupnost, danes koncesije podeljuje država. Tudi ulov je praviloma manjši, kot v preteklosti, ko so piranski ribiči s ciplji natovorili do deset vagonov. Kljub temu bi tradicijo lahko povezali s sodobnim načinom lova na ciplje, ki piranskim ribičem tudi danes predstavlja pomemben vir prihodka, je prepričan raziskovalec lokalne ribiške zgodovine Vinko Oblak, ki je ob tednu evropske kulturne dediščine v piranski knjižnici predstavil tradicionalni ulov cipljev.

Da je ulov cipljev sestavni del piranske ribiške tradicije, priča dejstvo, da je prvič omenjen že v piranskem statutu iz 13. stoletja. Pomemben vir preživetja celotne skupnosti je bil tudi v 19. in 20. stoletju, poudarja raziskovalec lokalne ribiške zgodovine Vinko Oblak. "V sedanjem času si težko predstavljamo pomen iz preteklega obdobja. Govorimo o 18., 19. stoletju, ko so prihodki iz naslova koncesij za ulov cipljev zagotavljali financiranje dveh kirurgov v Piranu. Ne samo to, še za druge stvari je bilo poskrbljeno iz naslova koristi, ki so bile pridobljene samo iz koncesijske dejavnosti. Da ne govorimo o koristih za lokalno skupnost in tudi širše. Namreč, pridelava hrane v teh obdobjih ni bila na takem nivoju, kot je danes. Vsaka tovrstna hrana je koristila skupnosti."

Oblak že dlje časa zbira podatke o tradicionalnem ulovu cipljev iz različnih virov. V zadnjem času pa se je osredotočil na pričevalce. V arhivu ima tudi fotografije velikega ulova cipljev pri Kanegri, ki so jo piranski ribiči v obdobju med dvema svetovnima vojnama imenovali Piranski Kras, pa iz zaliva Fazan, ko je jato cipljev z danes prepovedano "trato" obkrožilo več kot 60 ribičev. Ciplje so lovili tudi pri skladišču soli Monfort v Portorožu, pa v Luciji in drugod. Ulov je bil praznični dogodek za vse Pirančane. Tako je bilo tudi leta 1964, ko se je ribičem posrečil rekorden ulov. Dogodka se spominja Vera Maraspin Čarman, hči takratnega vodje ulova Angela Maraspina: "To je bil največji ulov cipljev v karieri mojega očeta, to je bil življenjski ulov. Ujel je deset vagonov cipljev, kar v prevodu pomeni sto ton cipljev. Spominjam se evforije, ki je vladala doma. Namreč, pred ulovom je bila doma vedno velika napetost, velika skrb. To se je prenašalo s staršev na nas otroke. Vedno smo se bali, kolikšen bo ulov, kako bo to izgledalo, kajti od tega je bilo odvisno tudi razpoloženje doma in ne nazadnje tudi naše finančno stanje. Namreč, moj oče je kot ribič poleti imel barko z ekipo, s katero so lovili sardele. Skratka, to je bila tista poletna sezona, ko se je šlo ven s "sakalevo". Kasneje, ko je pa to ugasnilo, so se pa nekaj mesecev jeseni pripravljali na ta ulov cipljev, ki je bil vedno v hladnih zimskih mesecih, v januarju ali februarju. Seveda je bilo treba pripraviti mreže "trato". Potem so čuvali te ribe. No, v tem času, ko ni bilo pomembnega ulova, je kmetijska zadruga nekako dajala plačo ribičem vnaprej. Seveda so potem morali ciplje ujeti, da so poplačali za nazaj in da so še naslednje mesece, do naslednje sezone, nekako živeli. To je bilo izjemnega pomena."

Ciplje danes lovijo na drugačen način, ribiči so se morali prilagoditi tudi zahtevam po varovanju morja in podnebnim spremembam. Vendar bi sedanjost morali oplemenititi s tradicijo, poudarja Oblak. "Na nekem predhodnem predavanju sem napisal: Tradicionalni ribolov cipljev - izgubljena priložnost. Mogoče bi tudi ta trženjski vidik lahko še obdelali in videli, kako združiti tradicijo z današnjim časom oziroma trženje in korist, ki bi jo imela lokalna skupnost ter ribiči, ki živijo od tega."

Večkratni vodja ulova v novejšem času Zlatko Novogradec pojasnjuje, da si piranski ribiči kot sogovornika pri podeljevanju koncesij ponovno želijo lokalno skupnost: "Tudi če ima država nadzor nad tem, ampak mislim, da je možnost, z dobro voljo, da bi na primer župan občine Piran kandidiral kot občina in ribiči, tisti, ki bi želeli, bi se prijavili pod pogoji, ki bi bili že znani. Tako bi bilo večje veselje in tako bi tradicija izlova cipljev spet zadihala. Tudi če bi jih lovili na drugačen način. Jaz pravim, da bistvo so ciplji, ne "trata", ki je pač prepovedana. Tudi območje se je spremenilo. So orodja, ki jih pač ne smemo več uporabljati. Jaz pravim: v kmetijstvu so včasih imeli vole in osle, danes imajo vsi traktorje. Napredek je tudi v ribištvu in imamo bolj izpopolnjena orodja, s tem, da gledamo, tak je tudi zakon, da niso škodljiva."

Čas bi bil tudi, poudarjajo v Piranu, da ribiška tradicija dobi muzej, v katerem bo pomembna kulturna dediščina ustrezno predstavljena, spomin nanjo pa ohranjen. Čas, ko so ribiške mreže sušili in šivali po celotni obali starega mestnega jedra, je namreč ujet le še na fotografijah.

Lea Širok, Radio Koper