Ime »potica« se je najbrž uveljavilo po butarah, ki so bile v preteklosti izdelane iz boljšega kruha ali peciva in zelenja. Foto: Radio Slovenija/Matija Mastnak
Ime »potica« se je najbrž uveljavilo po butarah, ki so bile v preteklosti izdelane iz boljšega kruha ali peciva in zelenja. Foto: Radio Slovenija/Matija Mastnak
Letos prevladujejo živali, glasbila in kmečka orodja. Foto: Radio Slovenija/Matija Mastnak

Tradicija izdelovanja posebnih butaric se je na Ljubnem ob Savinji začela v 19. stoletju. Takrat so kmečki fantje med seboj tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k posvetitvi prinesel največjo in najtežjo butarico. Domačin Jože Poličnik, ki se zaradi šibke postave ni mogel kosati z močnimi vrstniki, se je odločil, da bo, če ne more narediti največje in najtežje, naredil najlepšo potico. Tako je leta 1887 k posvetitvi na cvetno nedeljo namesto običajnega prinesel butarico v obliki tesarske krošnje ali nahrbtnega zaboja za prenašanje orodja.

Uporabljajo samo naravne materiale
Od takrat naprej Ljubenci upodabljajo najrazličnejše motive, pomembno je le, da jih izdelajo iz sedmih vrst lesa, pojasni Martin Juvan. "Za naše potice se uporabljajo iva, meka, božji les, tisa, bršljan, čremsa in dren. Ves ta les je treba nabrati v bližini našega kraja. Vsaka prava potica se izdela in okrasi z naravnimi materiali in pa seveda ročno."

Živali, glasbila in kmečka orodja
Letos so prevladovale upodobitve živali, glasbil in seveda kmečkega orodja. 81-letni Alojz Atelšek butarice izdeluje že od malih nog: "To sem pobral od staršev, potem pa sem kmalu začel sam. Upodobil sem od hiš, mlinov, vseh vrst pohištva in kmečkega orodja. Že nekaj let si rečem, da je bilo dovolj, a ko pride čas cvetne nedelje, si ne morem pomagati in vedno nekaj naredim."

Tudi ko bodo stari mojstri opešali, se za nadaljevanje te tradicije ni bati. "Te tradicije se bom držal do konca svojih dni," pove 35-letni Dominik Gradišnik, ki že več kot dvajset let butarice izdeluje skupaj z očetom. Letos sta oblič (orodje za lupljenje lesa) oblikovala dva tedna.

Potica, ki ni potica
Ime "potica" se je najbrž uveljavilo po butarah, ki so bile v preteklosti izdelane iz boljšega kruha ali peciva in zelenja. Domačin Martin Juvan ima nekoliko drugačno razlago: "Včasih, ko sem bi še otrok, se je na butaro dalo jabolko. Pri nas na Ljubnem pa jabolčnemu zavitku pravimo potica. In tako butaricam pravimo potice."

Butarice Ljubenci čez nekaj časa razstavijo in iz delov naredijo male križe. "Te potem na križevo (vnebohod) nesemo na njive in polja za dobro letino. Nekateri jih postavijo na različna mesta v hiši, da bi se obvarovali nesreče," pravi Martin Juvan, ki dodaja, da s kurjenjem ostankov butaric lahko ustavimo grmenje. "V otroštvu, ko sva bila sama doma s sestro in je začelo grmeti ter bliskati, sem hitro na štedilniku ves prestrašen zakuril ostanek potice in se je grmenje takoj ustavilo."

Ljubenske potice, kot butaricam pravijo na Ljubnem, so pred štirimi leti razglasili za živo mojstrovino državnega pomena.