Trenutno je v reji osem otrok, od tega so trije nameščeni pri rejnikih zunaj njihovega območja. Menijo, da je rejništvo na tem območju še dokaj nepoznano, zato tudi ni večjega zanimanja zanj.

"Potreb po rejniških družinah imamo v našem centru kar nekaj. Pripravljajo se namreč postopki, s katerimi bomo nekaj otrok odvzeli biološkim staršem," je trenutno stanje opisal strokovni sodelavec novogoriškega centra Matjaž Strnad. Najbolj optimalno bi sicer bilo, da bi imeli več rejniških družin, med katerimi bi lahko izbirali, h kateri bodo namestili otroka, saj vsak posameznik potrebuje različno pomoč in vsaka družina otroku ne ustreza, je dejal.

"Starši včasih sami pridejo na center in povejo, da bi radi dali otroka v rejniško družino, največkrat pa dobimo prijavo, da je otrok zlorabljen, zanemarjen ali drugače ogrožen," je povedala direktorica centra Nataša Košiček. Na centru se potem za vsakega otroka posebej odločijo, ali je zanj boljša namestitev v zavodu ali družini.

Potreba odraz krize
Kot menijo na centru, je naraščanje potrebe po rejniških družinah nedvomno odraz trenutne gospodarske situacije, saj največkrat biološki starši za otroke ne morejo skrbeti zaradi pomanjkanja denarja.

Monika Jug je rejnica dve leti. Pri njej je trenutno 11-letna deklica. Pri rejništvu se srečuje z vsakodnevnimi težavami kot vsaka normalna družina, velikokrat pa tudi z birokracijo. "Kot rejniki nimamo pristojnosti, da podpisujemo in urejamo vse dokumente. Eden takih je na primer ureditev prebivališča otroka," pove. V takšnih primerih morajo dokumente urediti biološki starši. Kljub temu si Monika Jug po prvi izkušnji rejništva svoj dom želi odpreti še kakšnemu otroku.

Kratkotrajna rešitev, ki traja do osem let
Rejništvo naj bi bilo sicer kratkotrajna rešitev, vendar otroci pri rejnikih v Sloveniji povprečno ostajajo od sedem do osem let. Ko otrok postane polnoleten, pa se lahko sam odloči, kje bo bival. Če se šola, lahko rejniki s centrom za socialno delo podaljšajo pogodbo do otrokovega dopolnjenega 26. leta.