Po podatkih ZN-a je na zasedenih palestinskih ozemljih že do 650.000 judovskih naseljencev, od katerih po podatkih Svetovne banke EU-ja letno uvozi za 230 milijonov evrov blaga. Uradno stališče EU-ja je sicer, da so naselbine nelegitimne, nezakonite po mednarodnem pravu in da so ovira za mir. Foto: EPA
Po podatkih ZN-a je na zasedenih palestinskih ozemljih že do 650.000 judovskih naseljencev, od katerih po podatkih Svetovne banke EU-ja letno uvozi za 230 milijonov evrov blaga. Uradno stališče EU-ja je sicer, da so naselbine nelegitimne, nezakonite po mednarodnem pravu in da so ovira za mir. Foto: EPA
Judovske naselbine na Zahodnem bregu, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, so glavni, čeravno ne edini kamen spotike med Izraelom in Palestinci. Izrael ima namen večino teh naselbin priključiti, zato jih je tudi obdal z "apartheidskim" zidom, ki ne poteka po zeleni meji med Izraelom in palestinskimi ozemlji iz leta 1967, ampak sega globoko na palestinska ozemlja. Naselbine pomenijo nasilno izraelsko odvzemanje zemlje in naravnih, predvsem vodnih virov od Palestincev, ki so zaradi tega pahnjeni tudi v večno gospodarsko krizo. Foto: EPA
EU ima vse možnosti za ustrezen pritisk na Izrael, naj začne spoštovati mednarodno pravo in človekove pravice Palestincev. Je njegov največji gospodarski partner. EU pa z donatorsko "pomočjo" Palestincem, s katero se financirajo plače palestinskih javnih uslužbencev, pa tudi palestinsko zdravstvo in šolstvo ter infrastruktura na splošno, te stroške prevzema nase, čeprav je za njih kot zasedbena sila odgovoren Izrael. EU kot največji donator tako Izraelu omogoča cenejšo zasedbo. Foto: EPA
Mercator
Kupovanje izdelkov iz naselbin na zasedenem ozemlju pomeni neposredno financiranje okupacije. Vprašanja o izvoru izdelkov smo naslovili na Mercator, Spar in Tuš, a smo odgovor prejeli le od Mercatorja. Kot so zapisali, so že pred časom ustavili nabavo sadja in zelenjave iz Izraela. "Našim potrošnikom želimo zagotoviti, da izdelki, ki jih prodajamo na naših policah, ne prihajajo s spornega ozemlja," sporočajo. "Tako našim kupcem omogočamo kakovosten nakup, hkrati pa skrbimo za ohranjanje ugleda Mercatorja," so zapisali in dodali,da bodo obvestilo MZZ-ja "vsekakor upoštevali". Foto: BoBo

Večjim članicam Unije, kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija, ki so to storile že pred meseci, se je v opozorilu 3. julija pridružilo še 12 držav EU-ja, med njimi tudi Slovenija. Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) je tako na svoji spletni strani objavilo usklajeno skupno sporočilo, namenjeno "ozaveščanju državljanov EU-ja in poslovnih subjektov glede sodelovanja v finančnih in gospodarskih dejavnostih v izraelskih naseljih na zasedenih ozemljih". Da EU problematizira izraelske naselbine na zasedenih ozemljih, ne samo palestinskih, temveč tudi na sirski Golanski planoti, ni novost. Uradno stališče EU-ja, s tem tudi Slovenije, je namreč, da so te naselbine nelegitimne in nezakonite po mednarodnem pravu. Kot bomo videli, pa je sporočilo, ki na prvi pogled sicer sledi uradni politiki EU-ja, problematično na več ravneh.

Judovske naselbine, ki jih Izrael gradi na zasedenem palestinskem ozemlju (na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, medtem ko je iz Gaze Izrael naselbine taktično umaknil leta 2005), predstavljajo kršitev četrte ženevske konvencije, Mednarodno kazensko sodišče pa jih označuje za vojni zločin. Pod to definicijo sodišče namreč uvršča tako "obsežno uničenje in prisvajanje lastnine, ki ni pogojeno z vojaško nujnostjo", kot "posreden ali neposreden transfer dela civilnega prebivalstva zasedbene sile na ozemlje, ki ga zaseda." Po podatkih Sveta Združenih narodov za človekove pravice iz februarja 2014 je na Zahodnem bregu, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, že med 500.000 in 650.000 judovskih naseljencev. Da sta gradnja in širitev judovskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih nezakoniti po mednarodnem pravu, potrjujejo tako Mednarodno sodišče kot Varnostni svet in Generalna skupščina ZN-a, ne nazadnje tudi EU.

Skoraj pol palestinske zemlje judovskim naselbinam
Kršitve prava, ki jih predstavljajo te naselbine, pa niso zgolj domena abstraktnih, akademskih in pravnih razprav, temveč imajo zelo konkretne posledice za življenje Palestincev na zasedenih ozemljih. Naselbine - v nekaterih primerih gre za prava mesta z več deset tisoč prebivalci - jim namreč preprečujejo normalno življenje in izkoriščanje naravnih virov. Svet ZN-a za človekove pravice tako opozarja, da je Izrael kar 43 odstotkov zemlje na Zahodnem bregu, ki ga zaseda od leta 1967, namenil svojim naselbinam. Izrael prav tako nadzira vse vodne vire na Zahodnem bregu, kar tretjino vode, ki jo porabi, pa pridobi iz reke Jordan na Zahodnem bregu, torej na palestinskem ozemlju. Palestincem medtem preprečuje dostop do reke, še opozarja Svet ZN-a za človekove pravice. Za potrebe Izraela in naselbin se skupaj porabi sicer 80 odstotkov vode, načrpane v dolini reke Jordan. Velja opomniti, da je tudi to kršitev mednarodnega prava. Ta zasedbeni sili namreč prepoveduje izkoriščanje naravnih virov na zasedenem ozemlju za blaginjo svojega civilnega prebivalstva.

Izraelsko nacionalno vodovodno podjetje Mekorot, ki je upravljanje z vodnimi viri na Zahodnem bregu od izraelske vojske prevzel leta 1982, v poletnih mesecih zmanjša količino vode, namenjene Palestincem, da zadovolji potrebe v Izraelu in naselbinah. Palestinska vas Kufr al Dik, ki ji zaradi potreb bližnje naselbine Ariel s približno 20.000 prebivalci Mekorot poleti zapre dostop do vode, je le en takšen primer, opozarja Svet ZN-a. Ta organ ZN-a še opozarja, da imajo Palestinci dostop do le 70 litrov na dan na osebo, medtem ko porabijo judovski naseljenci v povprečju 369 litrov vode na dan na osebo. Svetovna zdravstvena organizacija za optimalno količino vode na dan na osebo sicer določa najmanj 100 litrov.

Svet ZN-a za človekove pravice tako poudarja, da so izraelske dejavnosti, povezane z naselbinami, in nasilje judovskih naseljencev (za katere sicer velja izraelsko civilno pravo, medtem ko velja za Palestince vojaško pravo) v osrčju večine kršitev človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom. "Izraelske naselbine in nasilje naseljencev kršijo ekonomske, socialne, civilne in politične pravice Palestincev," poudarja Svet ZN-a v februarskem poročilu.

Ne ideološki, gospodarski razlogi
Pri problematiki izraelskih naselbin na palestinskem ozemlju pa ne gre le za politično ali mednarodnopravno vprašanje. Predvsem gre za gospodarsko korist v smislu izkoriščanja tako naravnih virov kot podplačanih palestinskih delavcev, ki si zaradi omejenega palestinskega gospodarstva dela ne morejo najti drugje kot v naselbinah ali izraelskih industrijskih conah na zasedenih ozemljih. Britanska dobrodelna organizacija Oxfam navaja Davida Alhajanija, vodjo regionalnega sveta izraelskih naselbin v dolini reke Jordan na Zahodnem bregu, ki je maja 2012 pojasnil: "Kmetijstvo v dolini reke Jordan je čudovito. 60 odstotkov pridelave datljev v Izraelu je v dolini reke Jordan, 40 odstotkov svetovnega izvoza datljev pa prihaja od tod. Razvoj in promocija doline reke Jordan je naša nacionalna naloga."

Financiranje zasedbe
Čeprav judovske naselbine niso edini problem v izraelsko-palestinskem odnosu - izpostaviti velja še onemogočanje vrnitve palestinskih beguncev iz leta 1948 in diskriminacijo Palestincev znotraj Izraela -, pa predstavljajo najbolj otipljiv rezultat izraelske zasedbe. Poslovanje s podjetji in posamezniki iz teh naselbin oziroma kupovanje izdelkov, ki od tam izvirajo, tako pomeni financiranje izraelske zasedbe palestinskih ozemelj in omogočanje njenega nadaljevanja.

Nedavno skupno opozorilo 17 članic EU-ja o tveganjih, ki jih prinaša poslovanje s subjekti iz naselbin, naj bi bilo tako v skladu z uradnim stališčem EU-ja, da so naselbine nelegitimne in nezakonite. Ob podrobnejši analizi pa se izpostavi, da gre sicer za korak v pravi smeri, a da je zelo medel in celo iz napačnih vzgibov.

V nevarnosti evropska podjetja, ne Palestinci?
Sporočilo tako navaja, da "finančne transakcije, naložbe, nakupi, nabave, kot tudi druge gospodarske dejavnosti v izraelskih naseljih, ali ki le-tem koristijo, vsebujejo pravna in ekonomska tveganja, ki izhajajo iz dejstva, da so izraelska naselja po mednarodnem pravu zgrajena na zasedenem ozemlju in niso priznana kot legitimen del izraelskega ozemlja. To ima lahko za posledico spore glede lastništva zemlje, vodnih virov, mineralnih in drugih naravnih virov, ki bi lahko bili predmet nakupa ali naložbe." Sporočilo se nadaljuje: "Prihodnji mirovni sporazum med Izraelom in Palestino ali med Izraelom in Sirijo bi lahko imel posledice na pridobljeno lastništvo ali na gospodarske dejavnosti v teh naseljih." Države članice pa bi v tem primeru "zelo težko zagotovile varovanje njihovih interesov", interesov evropskih subjektov, namreč.

Neodvisno od morebitnega mirovnega sporazuma pa imajo lahko evropski vlagatelji težave že zdaj. "Državljani EU-ja in poslovneži se morajo zavedati tudi potencialnih posledic za njihov ugled v primeru sodelovanja z naselji," opozarja 17 članic EU-ja.

Sporočilo tako v ospredje postavlja hipotetično škodo za evropske subjekte, povsem resnično škodo za tam živeče Palestince pa postavlja v drugi plan, saj to omenja le z enim stavkom: "Treba je upoštevati tudi možne kršitve mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic." Na tej točki pa pade sporočilo v prvo od dveh kontradikcij. Medtem ko v uvodu sporočilo ponovi stališče EU-ja, da so izraelska naselja "nelegalna po mednarodnem pravu", pa v tretjem odstavku opozori na zgolj "možne" kršitve mednarodnega prava.

Opozorilo ob sklenjenem sporazumu
Pomembnejšo kontradikcijo pa izpostavi pridružitveni sporazum med EU-jem in Izraelom iz leta 2000. Opozorilo 17 članic namreč opozarja na tveganje poslovanja, ki pa ga omenjeni sporazum ne problematizira. Sporazum tako določa, da lahko Izrael v EU (in obratno) izvaža blago, oproščeno carinskih dajatev, uvoz v EU pa je dovoljen tudi iz judovskih naselbin, vendar ti izdelki carinskih dajatev niso oproščeni.

Za Izrael se je sporazum sicer nanašal tudi na zasedena ozemlja, a je pod pritiskom Unije leta 2004 privolil, da bo označeval, od kod prihajajo izdelki, iz naselbin ali samega Izraela. Spor je bil rešen le na papirju, saj je razločevanje prepuščeno zgolj Izraelu, ki pa za izdelke iz naselbin zaradi oprostitve carinskih dajatev pogosto pravi, da prihajajo iz Izraela. Velik del agrumov, ki "iz Izraela" pridejo na police tudi slovenskih trgovcev, namreč izvira z Zahodnega brega, koristi od prodaje pa nimajo Palestinci, temveč bodisi podjetja iz Izraela bodisi iz izraelskih naselbin.

Omar Barghouti, palestinski aktivist za človekove pravice in eden vidnejših aktivistov svetovne kampanje BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije proti Izraelu), pojasnjuje, da je Izrael zelo otežil razločevanje med izdelki iz naselbin in drugimi izraelskimi izdelki tudi preprosto tako, da imajo podjetja iz naselbin uradno sedež v, recimo, Tel Avivu. "Večina izraelskih organskih izdelkov se proizvaja v nezakonitih kolonijah na zasedenih palestinskih ozemljih, a so označeni kot izdelki iz Izraela, saj imajo podjetja, ki jih prodajajo, sedež v Izraelu, tam pa se ti izdelki tudi večinoma pakirajo," piše v knjigi o BDS-ju (Haymarket books, 2011). Čeprav se EU tega vprašanja dobro zaveda, dosledno označevanje izvora izdelkov še vedno ni urejeno.

Za 230 milijonov evrov iz naselbin letno
Po podatkih Svetovne banke EU iz judovskih naselbin uvozi za 230 milijonov evrov blaga letno, kar je 15-krat več od uvoza od Palestincev. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj EU ob uradnem stališču, da so naselbine nezakonite po mednarodnem pravu, sploh dovoljuje uvoz izdelkov iz teh naselbin. Kako lahko torej problematiziramo poslovanje z naselbinami in hkrati sklepamo sporazume, ki omogočajo takšno poslovanje? "Logični ljudje težko, nelogični, kot so te institucije, pa brez težav, kot delajo že leta in leta," je dejala Nada Pretnar, aktivistka kampanje BDS v Sloveniji.

Slovenske evropske poslanke in poslance smo prosili za mnenje glede poslovanja z nezakonitimi judovskimi naselbinami, odgovora pa smo prejeli le od Iva Vajgla in Tanje Fajon. Fajon (skupina S & D) meni, da "v EU-ju ne smemo in ne moremo sodelovati s podjetji, ki poslujejo v nezakonitih izraelskih naselbinah ali tam zgolj proizvajajo. Proizvodi, ki prihajajo iz nezakonitih naselbin, morajo biti jasno označeni, njihovega uvoza pa v EU-ju ne bi smeli dovoliti". Kljub temu pa ni naklonjena zamrznitvi sporazuma med EU-jem in Izraelom, ki uvoza iz naselbin ne prepoveduje. "Gre za skrajen ukrep, ki bi ga morali temeljito premisliti," meni. Ivo Vajgl (skupina Alde) pa je dejal: "Ob različnih priložnostih sem podprl predloge za izključitev proizvodov, ki nastajajo v nezakonitih izraelskih naselbinah, iz preferencialnih shem trgovine med EU-jem in Izraelom."

Zakaj Slovenija dovoljuje uvoz iz naselbin, ki jih ima za nezakonite, smo vprašali MZZ, kjer odgovarjajo, da je "Slovenija z vstopom v EU prevzela ves aqui EU-ja in ne postavlja pod vprašaj sporazumov, ki so bili sklenjeni pred njenim vstopom".

Naselbine so nezakonite, kdo pa jih gradi?
Pa bi tudi ta prepoved pomenila ustrezen pritisk na Izrael, naj spoštuje mednarodno pravo in človekove pravice Palestincev? Kampanja BDS opozarja, da je Izrael tisti, ki naselbine gradi, zatorej je treba sankcionirati njega, ne pa zgolj posledice njegovega kršenja mednarodnega prava, pri čemer pomeni gradnja naselbin le del teh kršitev.

Da je bojkot Izraela popolnoma upravičen, meni tudi Richard Falk, ameriški posebni poročevalec ZN-a o položaju človekovih pravic na palestinskih ozemljih od leta 2008 do junija 2014, ki ga v svoji knjigi navaja Barghouti: "Kampanja civilne družbe, ki zahteva bojkot izraelskih uradnih institucij ali umik naložb iz podjetij, ki poslujejo v Izraelu, še posebej, če so na kakšen način povezana z zasedbo, je popolnoma primerna in tudi predstavlja državljansko dolžnost v podporo izvajanju mednarodnega prava." Ob tem Pretnar iz BDS-ja pojasnjuje: "Če bi vlade spoštovale vse resolucije, ki so jih sprejeli Združeni narodi, bojkot in BDS sploh ne bi bila potrebna."

Prvi korak k bojkotu?
Ob dejstvu, da je dejanska politika EU-ja do izraelsko-palestinskega vprašanja v neskladju z njenim uradnim stališčem, pa gre pri skupnem sporočilu 17 članic EU-ja vendarle za droben mejnik. Poslovanja z judovskimi naselbinami namreč ne problematizirajo več zgolj civilnodružbene organizacije - katerih sicer nešteta in konkretnejša opozorila so popolnoma ignorirana -, ampak, kot izpostavlja Pretnar, zdaj tudi vlade članic Unije.

Vprašanje izraelske vojaške zasedbe palestinskih ozemelj (in Golanske planote) postaja torej nekaj, s čimer naj se po mnenju številnih evropskih vlad ukvarjajo tudi podjetja. Širijo se opozorila glede poslovanja z naselbinami, v pripravi so pravila na ravni EU-ja glede jasnega označevanja izvora izdelkov iz naselbin, lani sprejete smernice EU-ja pa določajo, da naselbine niso več upravičene do nepovratnih sredstev, nagrad in finančnih instrumentov EU-ja. Gre za pot, ki v primeru doslednosti lastnih politik neizogibno pelje do oblikovanja kazenskih ukrepov, uperjenih zoper ne zgolj posledico kršitev mednarodnega prava, torej naselbine, temveč tistega, ki jih gradi, državo Izrael.

Kaj Sloveniji pomenijo mednarodnopravne obveznosti?
Da gre za zdaj zgolj za sramežljivo spogledovanje z doslednostjo, kaže tudi delovanje slovenskega zunanjega ministrstva. Ob tako pomembni temi, ki usodno vpliva na dinamiko dogajanja ne samo na Bližnjem vzhodu, temveč na svetovno, bi pričakovali, da bi MZZ sprejetje takšnega skupnega sporočila namesto zgolj z objavo na podstrani spletne strani ministrstva pospremil z novinarsko konferenco ali s simpozijem, na katerem bi pojasnil razloge za opozorilo podjetjem.

A takšno javno predstavljanje in zagovarjanje stališč bi odpiralo tudi neprijetna vprašanja o doslednosti, ne nazadnje vzdržnosti slovenske zunanje politike v odnosu do Izraela in zasedbe. Kot podpisnica 4. ženevske konvencije je Slovenija dolžna ne samo spoštovati mednarodno pravo, temveč tudi zagotavljati njegovo spoštovanje s strani drugih držav. Mednarodni odbor Rdečega križa izpostavlja, da je eden izmed ukrepov za izpolnjevanje te obveznosti tudi "javna obsodba". Primerno priložnost za izpolnitev svoje obveznosti ima Slovenija tudi ob aktualnih napadih Izraela na Gazo, vendar ob več kot 400 smrtnih žrtvah, med katerimi je po podatkih ZN-a 77 odstotkov civilistov, MZZ javno ne obsoja ničesar. Le obžaluje.